Včeraj Slobodan, danes Vojislav

Gesla že poznam: novi milenij - nova Srbija - nova doba - novi denar, vse novo, najnovejše, preteklost je izbrisana z radirko novega režima, the new je beseda, ki odmeva po Srbiji, posebno danes, po volitvah in zamaknjenosti, ki grozi, da nas bo zadušila z veseljem in navdušenjem, literarno obljubo, da je naša prihodnost v celoti svetla, da ni več ovir, da bi postali del Evrope, da smo priljubljeni, v modi, boljši od drugih, pametni in sposobni, nadarjeni in pridni, do jajc pripravljeni, da prevzamemo odgovornost zase. Pa je res tako? Ne sprašujem zato, da bi se delal pametnega v času praznikov in krščanskega odpuščanja, sprašujem preprosto zaradi tistih desetih let vojne, ki so za nami, zaradi svojih prijateljev, ki so danes raztepeni po vsem svetu, vljudni, kot so, pa čestitajo za volitve, veselijo se zmage in poskušajo trpke pripombe prihraniti za kak drug, nepraznični/nebožični čas.

Odhod Slobodana Miloševića z oblasti je samo - teoretično - končal strahotno poglavje v zgodovini Srbije; danes, zdaj, ta trenutek je težko predvideti, kaj se bo v tej državi dogajalo - se bo Miloševiću recimo sodilo zato, ker na svoji lastni parceli nezakonito postavlja steklenjak, ali se mu bo sodilo zaradi volilne kraje ali zaradi posojila, ki ga je najel, pa ga ni odplačal, ali pa se mu bo, najmanj verjetno/nemogoče, sodilo zaradi vojnih zločinov, v katerih je bil udeležen tako, da jih je načrtoval in z ukazi izvajal.

Nekaterim se bo zgodba o vojnih zločinih zdela neprimerna za čas vsesplošnega novoletnega/božičnega praznovanja; danes omenjati ugrabitev Muslimanov iz Štrbca, ugrabljene in pobite ljudi, ki so jih izvlekli iz vlaka samo zato, ker so bili Bošnjaki, omenjati pokol v Srebrenici ali v Prijedoru/Kozarcu, spominjati se dubrovniške fronte ali fašističnega središča, ki se imenuje Pale/Auschwitz, je morda too much za občutljive nacionalistične želodce, vajene zgodb o slavni srbski tradiciji, prav na Jezusov rojstni dan, ko - tako nam govorijo - je treba odpuščati in je treba pozabljati.

Zelo mi je žal: ni treba pozabljati in še manj odpuščati. Prav ti modeli, ki so nas leta in leta prepričevali, da je legitimno pobijati Druge samo zato, ker niso kot Mi (Srbi), ki so nas prepričevali, da so etnično čista ozemlja vrhunec nacionalnega samozadovoljstva in da manjka samo še čisto malo, pa se bomo rešili milijona, dveh, treh Nesrbov in se tako maščevali za vse naše mrtve prednike - prav ti ljudje danes/zdaj/nocoj/na pravoslavni božič pijejo vino, razkosavajo odojke in iskreno verjamejo, da so samo izpolnjevali ukaze.

Zamenjava oblasti v Srbiji ni zamenjava zavesti v Srbiji; volilci, ki so leta in leta oboževali Slobodana Miloševića, so navsezadnje dojeli, da predsednik ni več v modi, niso pa se odpovedali predsednikovim idejam; po mnenju večine volilcev SPS, ki so se nenadoma prelevili v volilce DOS, je Milošević kriv samo zato, ker ni storil tistega, kar je obljubljal: ni zavzel Zagreba in Hrvaške, ni prišel do meje na Kolpi, od koder bi na drugi breg zagrozil Slovencem, ni prepričal Bošnjakov/Muslimanov, da so bili v prejšnjem življenju Srbi, ni zavzel Sarajeva, ni zagotovil izhoda na (hrvaško) Jadransko morje, Črnogorcev ni spravil pod svoje osebno poveljstvo - spridil je vse, kar je načrtoval, uničil je srbsko vizijo, izgubil vojne, podpisal vse, kar so mu Američani ponudili, skratka bil je in ostal pička, ki se je srbski narod sramuje. Namesto njega, Slobodana, imamo danes Vojislava Koštunico.

Živimo z morilci in kriminalci in mafijo in manijaki; živimo v družbi, ki se ji je pervertirano posrečilo, da je jasno razdelila ljudi na tiste, ki imajo, in tiste, ki nimajo - nobene nove volitve tega na bodo spremenile čez noč, kako naj tudi kaj spremenijo, ko pa so v DOS vojni zločinci (recimo general Perišić) že zdaj zaščiteni kot pomembne politične osebnosti, demokrati, antimiloševičevci, heroji 5. oktobra, prvoborci za svobodo. Na čelu z bagrom, monarhijo, pravoslavjem in antikomunizmom - dovolj eksplicitnim, da se nam kar zvrti v glavi ob vprašanju, ali je Milošević kriv prav za vse ali je v teh trinajstih letih imel vsaj enega samega soudeleženca.

Poskušam, ob hrvaškem vinu, pozabiti, da je Slobodan Milošević vedno imel manjšo podporo, kot jo ima danes Vojislav Koštunica; poskušam, in seveda mi ne uspe, doumeti to potrebo po vodji, včeraj Slobodan, danes Vojislav, kot da se ni nič zgodilo, vse regularno, vse normalno, glava ne boli, v obeh primerih je Zahod videti kot predpotopna kurba, erotično oderuška, odlična za nove brezosebne komentarje Ljiljane Smajlović.

Tisto, kar je bistveno, I'm sorry, se izmika vsakršnemu veselju; to so zgodbe o smrti, zgodbe o pokolih, zgodbe o morilcih, zgodbe o fašizmu.

New age, ki se nam vsiljuje kot novo poglavje v srbski politiki, je samo v teoriji simpatično sprejemljiv, toda ko ugotovimo, da dobršen del srbskega prebivalstva uživa v fašizmu, ko odkrijemo, da ultranacionalistične stranke (kot Arkanova Stranka srbske enotnosti) pozivajo Vojislava Koštunico k sklenitvi sporazuma, ker - tako pravijo - "med njimi ni nobene razlike", tedaj je vsaj v tem prazničnem času pravi trenutek, da se vrnemo h krvavim sledovom bližnje preteklosti.

Tudi če bi hotel, bi se le težko veselil novega tisočletja; peš se je treba sprehoditi po Beogradu in si ogledati, kam in koliko je poniknil, v kaj se je spremenil, v karikaturo mesta, ozaljšanega s kioski in primitivizmom, ki se smeje vsaki Evropi in vsaki odiseji 2001. To je zelo tragično novo leto, enako kot prejšnja, z novim predznakom.

Medtem ko kadite, razmišljajte o tem.