Tehnološki zid

Po več hudih udarcih svobodi na internetu so kitajski oblastniki začeli uporabljati novo strategijo: kako najnovejša čuda tehnike (skupaj z računalniškimi mrežami) najbolje uporabiti za nadzorovanje dejavnosti prebivalcev. Ambicija posebnega projekta zlati ščit, ki bo med drugim vključeval postavitev kamer in druge nadzorovalne opreme na javnih mestih po vsej državi, vse skupaj pa bo povezano prek enotnega omrežja, je ustvariti bazo podatkov o vsakem prebivalcu Kitajske. Kako bo Peking ob tako številnem prebivalstvu in taki velikosti države to tehnično izpeljal, še ni čisto znano, a s tem vprašanjem se bodo tako ali tako ubadale predvsem zahodne multinacionalke, ki so velikodušno ponudile pomoč.

Kitajski voditelji imajo že od začetkov prodora interneta čez državne meje glede medmrežja mešane občutke. Podpirajo njegovo širitev in uporabo v izobraževalne in poslovne namene, hkrati pa se bojijo širjenja disidentskih informacij. Zdaj so spoznali še, da bi se mrežo vseh mrež dalo uporabiti tudi za lažje nadziranje političnih nasprotnikov.

Glavna značilnost projekta zlati ščit bo hiter dostop do podatkov o vsakem prebivalcu Kitajske, povezave s kamerami na javnih mestih pa bodo policiji omogočile, da hitreje ukrepa, če bi opazila priprave na demonstracije ali drugačno dejavnost, ki gre kitajskim oblastnikom v nos. To bi dosegli tako, da bi vse varnostne službe oziroma represivne organe v državi - od najbolj zakotne lokalne policijske postaje do obrambnega ministrstva - povezali v enotno omrežje. Projekt je sicer še v povojih, kljub temu pa je vlada za njegov razvoj namenila že približno 70 milijonov ameriških dolarjev.

Partnerji v represiji

V tem projektu zahodne računalniške multinacionalke vidijo pravo zlato jamo, saj po podatkih organizacije Digital Freedom Network, ki združuje zagovornike svobode izražanja tudi v elektronskih medijih, že sedaj kitajskim oblastem prodajajo programsko in strojno opremo za dekodiranje zaščitenih elektronskih sporočil in filtriranje informacij, ki se prenašajo prek interneta. Na Kitajskem je sicer vsega skupaj približno 17 milijonov uporabnikov interneta, iz dneva v dan pa jih je več in nadzor njihovih dejavnosti na mreži mora biti zato vedno bolj avtomatiziran.

Predstavniki organizacije Digital Freedom Network opozarjajo, da Kitajska že uporablja številne naprave za filtriranje internetne vsebine oziroma blokiranje dostopa do nekaterih spletnih strani, predvsem tistih z novicami. Ministrstvo za državno varnost (to je v bistvu kitajski KGB) je že maja 1999 pri vseh domačih ponudnikih internetnih vsebin namestilo po dve napravi za nadziranje vsebine elektronske pošte. V omenjeni organizaciji še opozarjajo, da oblasti v sodelovanju z univerzo v Šenženu razvijajo poseben filtracijski sistem za elektronsko pošto, ki bo prečesal vsa elektronska sporočila in samodejno brisal tista, ki bodo imela neželeno vsebino, niti pošiljatelj niti prejemnik pa tega ne bosta vedela.

Oblasti so poleg tega začele razvijati enoten sistem, ki so ga računalničarji že poimenovali kitajski požarni zid. Požarni zid v računalniškem svetu je programska ali strojna oprema, ki nepooblaščenim osebam preprečuje dostop do lokalnih računalniških omrežij od zunaj. Kitajska različica požarnega zidu bo vsebovala še dodatek: preprečevanje dostopa do zunanjih spletnih strani.

Kljub jasni povezavi med vladno legitimno skrbjo za varnost na eni strani in represijo nad političnimi disidenti in drugimi drugačemislečimi na drugi strani vse več slavnih multinacionalk za Peking razvija še boljša tovrstna orodja. Sredi novembra je v Pekingu potekal največji sejem nacionalne varnosti. Kot izvemo na uradni spletni strani prirediteljev sejma Varnost Kitajska 2000, ga je sponzoriralo ministrstvo za javno varnost, soorganizatorja pa sta bila Centralni komite Komunistične partije Kitajske in Komisija za celovito upravo družbene varnosti, krovna služba, odgovorna za vso nacionalno varnost - od nadziranja ilegalnih priseljencev in boja proti kriminalu do nadziranja disidentskih dejavnosti. Ministrstvo za javno varnost je že leta 1998 pripravilo podoben sejem, ki je pritegnil približno 300 podjetij iz 16 držav. Obiskalo ga je 24.500 obiskovalcev, v glavnem pripadniki represivnega aparata. Letos so se organizatorji pohvalili s 50-odstotnim povečanjem števila tujih razstavljavcev in 80-odstotnim povečanjem razstavne površine. Med nastopajočimi je bilo zasledili zveneča imena, kot so na primer Philips, Siemens, Motorola in Dupont, glavni ponudniki za razvoj projekta zlatega ščita pa so med drugim bili Cisco, Sun Microsystems in Nortel Networks.

Organizacije in skupine za človekove pravice že opozarjajo, da bodo najnovejše poteze in ambicije Pekinga še bolj ogrozile svobodo izražanja prek elektronskih medijev, še posebej pa jih moti širokosrčna pripravljenost zahodnih podjetij, da kitajskim cenzorjem pri teh prizadevanjih pomagajo. "Zmožnost interneta, da prispeva k političnemu in družbenemu razvoju Kitajske, bi morali spodbujati s strogim ohranjanjem dogovorjenih svetovnih standardov glede človekovih pravic, to je svobode izražanja in informiranja," pravi predstavnica organizacije Human Rights in China Judy M. Chen in dodaja: "Najmanj, kar lahko storijo podjetja, ki trdijo, da podpirajo te vrednote, je, da pokažejo nepripravljenost biti povezana z uporabo tehnologije za represijo. To pa bi najbolje pokazala, če bi se izogibala prodaji takšne opreme varnostnim organom na Kitajskem."

povezava