Med revnimi in bogatimi

Napovedi so v politiki sila nerodna reč. Leta 1776 je George Washington dejal, da bo vojna za neodvisnost trajala samo nekaj tednov. Trajala je sedem let. Februarja 1792 je britanski premier Pitt zmanjšanje stroškov za vojsko, še posebej pa za mornarico utemeljil s tem, da "brez dvoma še nikoli v zgodovini te dežele ni bilo obdobja, ko bi na podlagi položaja v Evropi z večjo upravičenostjo pričakovali petnajst let miru". Čez manj kot dva meseca je bila v vojni vsa Evropa in čez leto je bila v vojno vpletena tudi Velika Britanija. Šest mesecev pred oktobrsko revolucijo je Lenin skupini mladih socialistov v Zürichu zasanjano dejal: "Mi starejši ljudje verjetno ne bomo dočakali odločilnih bitk revolucije." Manj kot leto kasneje so se odločilne bitke revolucije pričele pod njegovim vodstvom.

Da ne bi šli po stopinjah omenjenih napovedovalcev, si bomo v nadaljevanju zastavili veliko skromnejši cilj. Na podlagi analiz in dolgoročnih napovedi bomo poskusili ugotoviti, kakšne bi lahko bile splošne zunanjepolitične in gospodarske usmeritve v prvih desetih letih novega tisočletja. Ob tem smo se oprli na analize bolj znanih inštitutov, ki se ukvarjajo s takšnimi napovedmi - Oxford Analytice, Stratforja, britanskega Royal Instituta, Cato Instituta, fundacije Brookings - in na članke iz časopisov, znanih po analizah mednarodnih trendov.

Multipolarni svet

Tudi v prihodnjem desetletju lahko računamo na vodilno vlogo ZDA v mednarodnih odnosih in nadaljevanje integracijskih procesov v Evropi. Vendar se pojavljajo še nekateri novi procesi.

Globalizem je dejansko postal "pogled na svet" vladajočih ameriških in evropskih elit. Glede tega, kaj nas čaka v prihodnjih letih, zato obstajata predvsem dve možnosti. Po prvi se bo proces globalizacije nadaljeval, in to brez resnih odporov, vse do ustvarjanja nečesa, kar bi pogojno lahko imenovali "svetovna vlada". To prepričanje je morda najbolje pojasnil pravi kreator ameriške zunanje politike Strobe Talbot v svojem delu The Birth of the Global Nation, ko je zapisal, da so "vsi narodi, ne glede na to, kako trajni se zdijo, samo umetni in začasni pojavi ..." in da v 21. stoletju zato tudi ZDA ne bodo več obstajale "v sedanji obliki". Toda hkrati je kljub vse odločnejšemu pohodu globalizma opaziti odpore proti njemu in procese, ki prav zaradi globalizacije vodijo v smer iskanja svoje identitete, zapiranja v lastne nacionalne in civilizacijske meje in ustvarjanja novih koalicij. Če je to predvidevanje svetovnega razvoja pravilno - in vse kaže, da je -, to hkrati pomeni, da bo politika boja za prevlado v mednarodni areni zaznamovala še naslednja leta.

ZDA se bodo, ker so edina globalna velesila, v prihodnjih letih spoprijele predvsem z dvema procesoma, s poskusi oblikovanja velikih zavezništev, s katerimi bodo druge države v naslednjem desetletju poskusile omejiti ameriško moč, in z globalnim gospodarskim procesom "desinhronizacije" in "fragmentacije" svetovne gospodarske ureditve, ki bo privedel do vse večjega zapiranja posameznih trgov v regionalne "bloke". To je bilo opazno že lani. Kot opozarja Oxford Analytica, je "propad tretje ministrske konference WTO v Seattlu decembra 1999 vrgel veliko senco na trgovinska pogajanja leta 2000". Čeprav si sedaj zahteve nerazvitih in razvitih jasneje stojijo nasproti in so možnosti za kompromise večje, se sočasno pojavlja nevarnost nastanka novih koalicij nezadovoljnih z razmerji moči v svetu. Rusko-kitajsko strateško povezovanje je dober primer. Državi sta v partnerstvo stopili predvsem zato, da bi od ZDA pridobili nekatere koncesije. V ZDA to seveda vedo. In do neke točke je to lahko uspešna politika. Ko pa dajanje koncesij pride v nasprotje z ameriškimi interesi - ali pa ZDA zavezništvo štejejo za nenevarno -, se narava zavezništev lahko prav zato spremeni. Koalicije, ki so jih države sprva oblikovale, da bi od ZDA pridobile koncesije, bi lahko postale trajna zavezništva, ki bi tem državam omogočila neodvisno delovanje.

Namesto preprostega mehanizma hladne vojne nas čakajo izzivi multipolarnega sveta, podobnega razmeram pred prvo svetovno vojno v Evropi. William Pfaff v International Herald Tribunu opozarja, da je bila leta 1910 najbolje prodajana knjiga v svetu delo Normana Angella Velika iluzija. Njena glavna teza je bila, da skupni interesi velikih sil in njihovih gospodarstev na globalnem trgu povsem odpravljajo možnosti vojne. Čeprav je bilo tedanje svetovno gospodarstvo s standardom zlata veliko bolj povezano kot današnje, sta še v istem stoletju izbruhnili dve svetovni vojni. Danes se znova pojavljajo trditve o neverjetnosti konfliktov zaradi skupnih gospodarskih interesov gospodarskih centrov. Na nevarnost novih konfliktov opozarjajo tudi v fundaciji Brookings, kjer poudarjajo, da današnji svet poleg ZDA sestavlja "pet centrov - Kitajska, Rusija, Japonska, Evropa in Indija".

ZDA - začetek recesije

ZDA bodo po napovedih analitikov nadaljevale gospodarsko ekspanzijo vse do sredine naslednjega desetletja. V njenem osrčju je hiter napredek novih tehnologij. Kljub temu lahko ameriško gospodarstvo naleti na resne težave med letoma 2005 in 2010. Glavni vzvod te krize bo v demografiji. Takoj kot se bo "baby boom" generacija postarala in bo začela razprodajati svoje imetje in denarna sredstva, bo to povzročilo pritisk na gospodarstvo, v ospredje pa bodo prišli protekcionistični glasovi. V skladu z napovedjo OECD se bo že drugo leto upočasnila rast ameriškega gospodarstva. Rast evropskega gospodarstva pa se bo nekoliko povečala, tako da bo svetovno gospodarstvo kljub temu doseglo triodstotno rast.

Primerjava predsedniških volitev v ZDA leta 2000 s tistimi v preteklosti jasno kaže, kako malo pomembne so postale razlike med ideologijami in konkretnimi vprašanji. Ameriška predsedniška kriza je kljub temu uvod v novo poglavje svetovne zgodovine. Nekateri analitiki so novo smer ameriške politike napovedovali že z vzponom Pata Buchanana. Čeprav je Buchanan ostal marginalec in ni nikoli dosegel večjega uspeha, je pomemben zato, ker je znanilec sprememb. Prvi je namreč izpeljal sistematični napad na temeljna vzvoda ameriške zunanje politike - zahtevo po svobodni trgovini in prepričanje o ameriški "globalni odgovornosti". Umik ameriških sil iz nekaterih kriznih žarišč je lahko realna posledica spremembe ameriške zunanjepolitične filozofije.

Zaradi gospodarske krize, ki bi v ZDA lahko izbruhnila že pred sredino prihodnjega desetletja, je mogoče, da bodo tisti, ki že danes zahtevajo zmanjševanje svobodne trgovine in ameriški umik iz številnih svetovnih žarišč, postali glasnejši. Dogodki s konca osemdesetih let dokazujejo, da gospodarske težave krepijo konservativistično politiko v ZDA. V njenem ozadju se skriva prepričanje, da imajo od ameriške politike koristi predvsem drugi. Drugi vzvod za vzpon konservativizma je povezan z zdravorazumskim odzivom Američanov. Poceni azijski izdelki so na ameriškem trgu veliko sprejemljivejši v času rasti kot v času recesije, gospodarska kriza pa krepi zahteve po protekcionizmu.

Evropa - počasna rast

Evropa se bo v tem desetletju znašla na nekaterih pomembnih razpotjih. Širitev članstva bo od nje zahtevala vzpostavitev enostavnejših mehanizmov odločanja. Sočasno jo bodo nestabilen položaj Rusije in zahteve novih držav po učinkovitem varstvu prisilil v vzpostavitev lastnega, evropskega vojaškega sistema. Hkrati bo EU morala odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj o svoji prihodnosti. Da bi lahko ne zgolj politično, pač pa tudi gospodarsko in vojaško obstala v svetu in zavarovala svoje vitalne interese, bo morala predvsem preseči neučinkovite mehanizme odločanja. Iznajti bo morala mehanizme, ki ne bodo dovoljevali, da bi majhne članice blokirale institucije EU, hkrati pa poskrbeti, da se majhne članice ne bodo čutile prizadete v svoji nacionalni identiteti in podrejene velikim državam. Prvi del rešitve tega vprašanja je že tukaj - z uvedbo "dvojne večine" na vrhu v Nici.

Drugega bo treba iznajti zaradi procesov "desinhronizacije" svetovnega gospodarstva, ki bodo prizadeli gospodarsko sodelovanje med ZDA in Evropo v prihodnjih letih. To se je že pokazalo zlasti med azijsko krizo. Ko v ZDA zaradi ohranitve gospodarskega cikla povišajo obrestne mere, to povzroča pomanjkanje kapitala v Evropi in na Japonskem, kjer sta gospodarstvi morda na drugačni točki cikla in zato potrebujeta monetarno in davčno varstvo države. To pa pomeni, da v prihodnosti ne bomo imeli opraviti z enim samim globalnim ekonomskim sistemom, pač pa z ekonomskimi sistemi regij. Kako to deluje, je prav tako pokazala "azijske kriza" leta 1997. Kljub splošnemu pričakovanju, da bo izbruhnila svetovna kriza, se to ni zgodilo. Kapital je iz Azije preprosto zbežal v ZDA in vplival na sedanjo visoko gospodarsko rast. Tako se bo kapital še naprej selil iz regije v regijo, odvisno od tega, kako bodo gospodarstva drsela v recesijo in doživljala razcvet.

Največji gospodarski izziv EU v tem obdobju vidijo analitiki v možnosti, da nekatere, morda celo velike države začasno zapustijo sistem evropske monetarne unije (EMU). To bi se lahko zgodilo zaradi različnih pričakovanj posameznih vlad (in potreb različnih držav po različnih monetarnih politikah) in prenašanja odgovornosti za gospodarske krize ne evropske institucije. Zgodba o uspehu pa bi lahko bilo sprejetje novih člaic v EU. "Kljub zelo razširjenemu prepričanju, da bo širitev oslabila kohezijo EU in povečala socialne napetosti v njej, primerjava pet vodilnih kandidatk (Češke, Estonije, Madžarske, Poljske in Slovenije) kaže, da to ne bo nujno. Primerjava teh dežel v kmetijstvu, integraciji v svetovno gospodarstvo, investicijah, porabi energije, finančnih sistemih, izobraževanju in razvoju kaže, da bo kljub razlikam razširjena EU manj heterogena, kot se navadno predvideva," ugotavlja Oxford Analytica.

Azija - iskanje centra

Azijo kot celoto čakajo v prihodnjih letih padajoče krivulje rasti. Že obstanek na isti gospodarski ravni bo velik izziv za številne azijske države, tudi za Kitajsko. Velika pričakovanja ljudi se lahko spremenijo v razočaranje in politične napetosti. Peking je, da bi jih lahko obvladoval, že spremenil in liberaliziral politične razmere v državi. Malo verjetno pa je, da bi se Kitajska odločila za odkrito protizahodno politiko. Verjetnejši so socialni protesti in rast teženj po avtonomiji posameznih regij.

Tudi Japonsko čakajo težki časi. Letošnja gospodarska rast bo po napovedih OECD manjša od enega odstotka, prihodnje leto bodo Japonci zadovoljni celo z ničelno stopnjo rasti. Hkrati je Japonska vse bolj tudi gospodarski vodja Azije, ki vse pogosteje vidi svoje interese ločene od interesov ZDA in preostalega sveta. Kljub zadržkom glede japonskega vodstva, ki jih je čutiti v vseh azijskih državah zaradi znane zgodovinske vloge te države, bodo nove generacije v Aziji kmalu priča vzponu drugačne Japonske. Japonska že sedaj porabi več denarja za obrambo kot katerakoli druga država na svetu (razen ZDA in Rusije), zato bo kmalu, na nezadovoljstvo ZDA, dobila samostojnejšo vlogo tudi na političnem zemljevidu.

Rusija - povrnitev izgubljenega

V Rusiji se je ekonomski liberalizem Borisa Jelcina končal neuspešno. Rusija se bo zato v prihodnjih letih ukvarjala z vprašanjem, kako vrniti ukradene milijarde dolarjev, ki so v rokah oligarhov, in kako preprečiti podobne kraje. Vladimir Putin bo ta cilj poskusil doseči tako, da bo znova okrepil vlogo države, to pa bo zelo vplivalo tudi na položaj republik in pokrajin v federaciji, saj bodo izgubile del precejšnje samostojnosti. Po lanskem 4,8-odstotnem padcu BDP napoveduje OECD za prihodnje leto še odstotek padca družbenega proizvoda, vendar hkrati ustavitev inflacije in znosne možnosti za prihodnost. Ruska zunanja politika se bo sočasno spoprijela z več vojaškimi akcijami, ki jih bo morala izvajati ob zunanjih mejah federacije.

Kljub temu je Rusiji že uspelo preprečiti najhujše. V zadnjih devetih letih je federaciji grozil popoln razpad. Več kot 70 odstotkov zakonov v republikah in pokrajinah je bilo v nasprotju z zveznimi predpisi. Z obdobjem Vladimirja Putina je Rusija stopila na pot počasne obnove gospodarstva. V naslednjih desetih letih ne bo neposredno izzivala ZDA in Zahoda, kjer to ne bo potrebno, vendar bo zelo jasno dala vedeti, do kod so posredovanja ZDA in EU v njeni sferi vpliva še sprejemljiva. To potrjujejo tudi spremenjena ruska vojaška doktrina, ponoven zagon vojaške industrije in povezovanje s Kitajsko, z Indijo, Japonsko in drugimi strateškimi partnerji.

"Tretji svet" - krize in vzponi

Zanimanje velikih sil za arabski svet se bo v prihodnjih letih začelo nekoliko zmanjševati, to pa bi lahko vplivalo na pojav novih političnih sil. Pričakovati je mogoče nove revolucije in obrate v smeri večje islamizacije in v smeri krepitve republikanizma. Konec tega obdobja bi lahko videli veliko mirnejši Bližnji vzhod s povsem drugačnimi političnimi voditelji kot danes.

Latinsko Ameriko čakajo boljši časi. Vse višje cene surovin, varnost tujih naložb in demografski kazalci govorijo v prid hitrejšemu gospodarskemu razvoju na tej celini. V prihodnjih letih lahko novo krizno žarišče postane predvsem Venezuela. Njen položaj je zaradi visokih cen nafte, ki jo proizvaja, sicer dokaj dober, njena težava pa je povezana s potmi droge. Kolumbijski proizvajalci drog, ki se borijo na življenje in smrt z mehiško mafijo, potrebujejo nove varne poti do ZDA. Če dokončno izberejo Venzuelo za glavno tranzitno pot, bi to lahko povzročilo posredovanje ZDA, podobno tistemu v Kolumbiji.

Afrika bo v prihodnjih letih še naprej ostajala območje konfliktov med različnimi državami in plemeni. Edini državi, ki veljata za stabilnejši, sta Južna Afrika in Nigerija. Nigerija ima dovolj dela z ohranjanjem svojega miru, Južna Afrika pa je še zmeraj v procesu tranzicije in zato ne more več prispevati k varnosti na celini. Nekdanje evropske kolonialne sile in ZDA bodo še naprej razmeroma nezainteresirane za dogajanje na afriškem rogu. Toliko bolj se zato za afriška rudna bogastva zanimajo mednarodne korporacije, ki zaradi izkoriščanja teh surovin vzdržujejo prave zasebne armade ali pa si z vplivom na vlade zagotavljajo stabilne razmere za delovanje. Tako nastajajo otoki stabilnosti na nemirni celini, vse skupaj pa že dobiva podobo ponovne kolonizacije.