Leskovac-Pulj via Bombaj

Fratorski otok je majhen, z borovci porasel otok. Na njem že štiriintrideset let šotori majhen, žilav in nasmejan mož. Ne vse leto, pač pa od zgodnje pomladi do novembra. Svoje ime Slobodan vedno napiše v cirilici. Toda vsi ga kličejo Libero.

Gospod je dopolnil 70 let. Trideset let je bil vojak, sedaj je že dvajset let v pokoju. Njegova dama Tereza pravi, da ga ne bi zamenjala za deset mlajših. "Še vedno sem aktiven, da ne rečem kaj, kar bi bilo nespodobno. Letos sem preplaval maraton v Verudi." Ona pristavi, da se stari še vedno potaplja, "še najrajši med nogami".

Gospod hodi na kavo k predsedniku Mesiću, ki včasih pride k njemu na obisk, na roštilj. Ko Libero zakuri ogenj, speče zrezke in sipo, natoči bambus ... in pove kakšno svojo zgodbo.

Pa je menda za nastanek morske legende o Liberu kriv Ivo Robić. "Bilo je leta 1950 v mojem rojstnem Leskovcu, ko so prek zvočnikov v agitprop akcijah v paketu spuščali tudi pesem Iva Robića "dal ima lepše od našeg mora, gde mesec sja i sviće zora ..."" začne zgodbo. Ta pesem ga je tako navdušila, da si je rekel: "Grem, da vidim to morje." Končal je strojno šolo, delal v Torpedu na Reki pa v Litostroju v Ljubljani, in ko je dobil poziv za vojsko, se je prijavil v mornarico. Tudi njegov oče je bil vojak. Boril se je na solunski fronti. Pravzaprav je čudežno preživel napad s 400-milimetrsko avstro-ogrsko granato. "Vsi vojaki so padli, razen enega, ki je bil ravno takrat na drevesu ... Ta se je vrnil k četi in javil, da so vsi mrtvi. Šest dni kasneje so šli pokopat te vojake. Mojega očeta so dobili do vratu zasutega, toda ko so ga odkopali, je vojak, ki je iskal po srajci kartico, začutil, kako mu bije srce. Odpeljali so ga v bolnišnico in preživel je. Kmalu se je vojna končala in peš je prišel iz Soluna do Leskovca." Bil je oslabel, oslepel je in postal nepokreten. "Živel je na vozičku, še glave ni mogel zravnati, toda otroci so se vseeno rojevali. Moja mama je bila heroj, pa tudi oče je bil svoje vrste heroj." Lahko bi rekli, da je vojaška služba Liberova dediščina.

Tito

Libero je v Pulj prišel z drugimi rekruti v živinskih vagonih. Kmalu je pristal na Triglavu. "Na to ladjo sem še vedno ponosen. Z njo sem obšel tri celine in to po milosti svojega vrhovnega komandanta Tita!" ponosno poudari. Tito je takrat na državne obiske potoval z ladjo Galeb, spremljala sta ga rušilca Triglav in Biokovo. "Zadovoljen sem s svojim življenjem in s tem, da sem služil Titu. Nikoli se ne bom pritoževal čez njega, ker je bil v svetu spoštovana osebnost.Ko so nas v Indiji med veseljačenjem prijeli policaji in smo povedali, da smo iz Jugoslavije, so nas namesto na policijsko postajo zapeljali kar na našo ladjo." Prvo potovanje s predsednikom Titom je bilo do Malte, leta 1953 so ga spremljali na poti v Grčijo in Turčijo. In tam so se začele morske zgodbe gospoda Libera. "Bilo je tako neurje, da smo rili do komandnega mosta ... Tito, ki je vse to gledal iz svoje hidravlične kabine, kjer je bilo vse bolj znosno, je našega komandanta Dunda Josipa vprašal, ali je na križarki sploh se kdo živ."

Nekoč so bili zasidrani v Splitu in so dobili izhod v mesto. Šli so na ples in se na ladjo vrnili uro in pol prepozno. Kapitan Dundo Josip jih je začel spraševati: "Ali ne veste, da je admiral Curita v zalivu Leite v prekopu San Bernardino zamudil le šest minut, pa je zaradi tega Japonska izgubila vojno!?" Libero si je takrat mislil: "Daj, komandant, daj nam deset dni zapora, v pičko materino, plesal sem in bilo mi je lepo!" Kapitan pa je še kar predaval o točnosti. "Točnost se kaže v tvojem značaju, osebnosti. Rekel sem si, da nikoli v življenju ne bom več zamujal." Istega poveljnika so imeli tudi v Turčiji, ko so spremljali maršala v Dolmi Bakce v Bosporju. Bili so zasidrani, toda morali so vzdrževati paro za stroje, Libero pa je bil v strojnici. Pa je zaslišal po zvočniku, da gresta Atatürk in Tito. Šel je ven, da bi si ju ogledal, vsi so bili vzhičeni, a kapitan ga je zagledal in ga za tri dni poslal v zapor. In to samo zato, ker je bil oblečen kot normalen strojnik in ne v paradni uniformi. Druga zgodba z uniformo je s poti v Burmo. Admirala Mateta Jerkovića je prelisičil. Pred Bombajem so čistili ladjo, ko je prišel ukaz, da morajo na pregled posadke. Beli čevlji, bele dokolenke, bele kratke hlače in bela srajca. Liberu se je sicer uspelo preobleči, a mu je odpadel gumb na srajci. "Ker sem majhen, sem se skril v drugo vrsto. Ko je prišel mimo admiral, me je zagledal, jaz pa sem se izprsil v pozor in mislil je, da mi je v tistem hipu odpadel gumb." Iz Bombaja ima tako kot vsak pravi mornar tudi spomin na žensko. Bila je Beti, napol Španka. "Spoznal sem jo v javni hiši. Taksistu smo rekli samo zig zig in je že vedel, kam hočemo. Nekje imam to sliko. Iz leta 1955 s pripisom All my love for Slobodan from Beti Bombay." Tudi on je njej dal sliko s pripisom Beti od Slobodana - Jugoslavija. V cirilici, ker je znal pisati samo v cirilici. Menda se zato še sedaj podpisuje v cirilici.

Leta 1974 so ga vrgli iz partije. To je bilo še kar hudo - brez izkaznice nisi mogel biti oficir. Izključili so ga, ker ni hodil na sestanke. Njegovi vojaki so jokali, ko so šli v prekomando. "Takrat so me vrgli ven iz tega mojega vedrega duha. Rad lovim ribe in nikoli me ni zanimala politika. Moja politika je, da moja družina ne trpi."

Nekaj let kasneje je doživel hudo prometno nesrečo. Šest dni je bil v komi. Pri trku si je poškodoval oko, trikrat je imel prelomljeno čeljust, vse zobe razbite, odrezan nos, večkrat počeno lobanjo ... Tako kot njegov oče je tudi on po čudežu preživel. "Na operacijski mizi so dve uri samo pucali travo iz moje lobanje," se zasmeji.

In se je vrnil na morje. V Pulju živi že 50 let in to mesto se mu zdi najlepše v Sredozemlju. Tam na njegovem otoku, ne daj bog, da bi ga kdo preganjal. "Od tu me lahko odpeljejo ne na pokopališče, ampak na morje, mi privežejo kamen pa jejte ribice tega Robinzona. Srečen človek sem, zato bom umrl z nasmeškom in zaprl to eno oko, ki ga še imam, še prej pa vsem zaželel, naj živijo v sreči in ljubezni, ker če nimaš občutka, da ljubiš, ni življenja."