Vitaminske bombice

Okolje, v katerem bivamo, je zasičeno z dietnimi izdelki, reklamnimi super suhicami ali super mišičnjaki in zvitimi prehranskimi smernicami, ki zapovedujejo postavo in počutje po meri. Skratka obilje, v katerem se izgubi še tako racionalen človek, še bolj pa so pod pritiskom tisti, ki imajo s svojim telesom opravka po poklicni plati - vrhunski športniki.

Pa natančno odmerjeni obroki z dodatki res ustvarjajo sanjske dosežke in velike zvezde? Ja in ne. Ker se nekateri zavestno prehranjujejo strože kot drugi, lahko kompulzivnost kar odmislimo. Največ je odvisno od športne panoge. Vrhunski trening je pač stres na kvadrat. Poseči po multivitaminskih preparatih, ki ohranjajo odpornost, je tako rekoč neizogibno. Prehrana vrhunskih športnikov naj bi bila uravnotežena, to pomeni, da morajo biti v ustreznih razmerjih vsak dan zastopani ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe, hkrati pa zadovoljene potrebe po mineralih in vitaminih. A ker so športne panoge med seboj tudi "energijsko" različne, so pri športnikih, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi (teki na daljše razdalje, hoja, kolesarjenje, plavanje na daljše razdalje, veslanje), osnova prehrane testenine, riž, krompir in žita. Prim. dr. Vanja Vuga, specialist medicine športa, dela in prometa, pravi, da so pri drugih športih ta hranila zastopana nekoliko manj, vendar še vedno prevladujejo živilski preparati, ki so v prodaji kot posebna energijska hranila, vsebujejo pa kombinacije ogljikovih hidratov in beljakovin plus vitaminov in mineralov v različnih razmerjih: "Tovrstni preparati so koristni na potovanjih po deželah, kjer gostujočim športnikom domača hrana delno ne ustreza, možen prehranski deficit pa zapolnijo s preparati, večinoma pripravljenimi kot prašnata snov, ki ji dodamo mleko ali vodo. Uporabljajo se tudi pri dolgotrajnih, izredno napornih tekmovanjih (kolesarska tekmovanja), kjer je fizično nemogoče količinsko nadomestiti energijski deficit z normalno prehrano." Voda, tekočina nasploh, je zlato pravilo. Izjema je mogoče ultramaratonec Dušan Mravlje, ki si suho grlo tu in tam rad poplakne z domačim pivom. Sicer pa med tekom popije kakšnih šest litrov prave tekočine na dan.

Trgovina z dodatki

Naj najprej pojasnimo, kaj so pravi in smiselni dodatki v prehrani športnika. Neka uradna formula pravi nekako tako: prehranski dodatki so vse naravne ali umetno pridobljene snovi, ki jih v telo vnašamo oralno (vsaj veliko večino), nimajo nobenih zdravstvenih posledic in jih niso prepovedale mednarodne športne organizacije. Sodobni proizvodi so predvsem v obliki kapsul, kar omogoča postopno sproščanje vitaminov in mineralov, tako da jih telo laže sprejme. Za uporabo skrbijo trenerji, zdravniki, v Sloveniji pa najpogosteje kar športniki sami. Ti vedno zatrjujejo, da s svojim telesom ne počnejo nič škodljivega, trenerji varovancev ne morejo izdati - če sploh vedo za njihove male skrivnosti, zdravniška etika pa prepoveduje javno razlaganje težav slehernega posameznika. Borut Bilač, legenda slovenske atletike, ki se v zadnjem času veliko ukvarja s športno prehrano prek podjetja Twinlab, priznava, da se da s posebnimi dodatki dopolniti marsikaj, vsega pa niti v sanjah ne: "Brez načrtnega načina prehranjevanja je vse skupaj stran vržen denar. Prav tako niso smiselne vsakršne vitaminske tablete iz sosednje špecerije, saj vsebujejo zelo majhne količine obljubljenega."

V Sloveniji obstaja kakšnih deset trgovinic oziroma podjetij, ki se resno ukvarjajo s prodajo takih izdelkov, drugo se dobi po različnih klubih za fitnes. No, največ povpraševanja je po beljakovinskih praških, ki nadomestijo ogromne količine mesa, dobro pa gredo v promet tudi energijski hidratni praški. Uporabnike bi težko razčlenili, saj po dodatkih posegajo tako rekoč vsi športniki. Najpogosteje atleti, kolesarji, nogometaši in v zadnjem času tudi košarkarji. Tisti, ki potrebujejo moč.

Cene športnih dodatkov so precej zasoljene. Najcenejši izdelek, ki ga ponuja trgovinica na vogalu ProSport, je okrepčevalna rezinica Power Bar, ki stane okoli štiristo tolarjev, najdražji BETAGEN pa nekaj čez dvajset tisočakov. Najboljšim med najboljšimi to plačujejo klubi, pravi dr. Vanja Vuga: "Vrhunske športnike finančno subvencionirajo različne športne ali delovne organizacije (Olimpijski komite - ZŠZ, matične športne zveze, sponzorji) tako, da prehrana ne pomeni problema, ki bi zaviral njihovo učinkovitost na športnih poligonih."

No, posamezniki se morajo znajti sami. V najskromnejšem to pomeni dvajset tisočakov na mesec. Denar, za katerega pričakuješ pošten učinek. Pred dnevi smo v javnosti zasledili primer fanta, ki menda ni bil preveč zadovoljen. Domnevno naj bi se bil zastrupil z izdelkom Cuts III. "Fant je izdelek kupil pri nas, vendar ni nikjer dokazano, da bi se zastrupil z njim. Lahko se je zastrupil s čim drugim, lahko se zastrupiš tudi z navadno hrano. Medijski linč tega ne upošteva. Bomo videli, kaj bodo rekli inšpekcijski pregledi," pravi Rok Baumgarten, nekdanji reprezentant v sabljanju, zdaj pa lastnik specializirane trgovine s športno prehrano ProSport. Omenjeni izdelek gre v tujini za med, v ZDA ga prodajo nekaj milijonov kosov na leto. "O direktnih številkah ne morem govoriti. To je pač posel. Okej, v Sloveniji prodamo deset kosov na leto, to je zelo malo. Ampak do zdaj se ni nihče zastrupil z omenjenim izdelkom, niti s kakšnim drugim. Če bi bili ti prehranski dodatki škodljivi, ne bi bili v prodaji." Podobnosti in razlike med domačo in tujo ponudbo dodatkov za športno prehrano niso zanemarljive. Pa vendar je znano, da se številni svetovni športni asi ne prehranjujejo dobro. Od kod jim nadnaravna moč? "Nekateri so boljši genetsko, drugi posegajo po nedovoljenih pripravkih in steroidih.Loterija," meni Bilač.

Tudi dr. Vuga priznava, da je odnos do režima hranjenja športnikov še vedno neenoten: "Silno redko je individualno dietno predpisovanje prehrane. To je rezervirano predvsem za nekaj vrhunskih posameznikov, drugi so prepuščeni svoji iznajdljivosti." Praviloma bi pri vsakem športniku v času tekmovanj morali narediti prehranski status, pri čemer bi z antropometričnimi meritvami (telesna višina, telesna masa, ugotavljanje odstotka telesne maščobe, različni obsegi okončin, odstotek vode v telesu, ugotavljanje količine mišičnega tkiva, "puste" telesne mase), pa tudi obremenitvenimi testi dobili vpogled v energijsko-beljakovinsko prehranjenost glede na konstitucijo (Pokorn 1991). Ob ugotovljenem slabem energijsko-beljakovinskem stanju naj bi bil dietni predpis še posebno skrben, saj npr. podhranjenost ni združljiva s športnim uspehom, ob stalnih naporih pa lahko povzroči resne bolezni. V športu, kar zadeva prehrano, obstaja tudi mistika, ki izvira predvsem iz oglaševanja nekaterih, za športni uspeh "nenadomestljivih in nujnih substanc", in količinsko pretiravanje pri vnosu telesu lastnih snovi. "Gre za vnos prevelikih odmerkov nekaterih vitaminov in mineralov, nekaterih aminokislin (arginina, citrulina, ornitina, ki naj bi posredno s spodbujanjem rastnega hormona povečali mišično maso na še dovoljen način), kofeina (izboljšanje telesne aktivnosti), inosina (kot prekurzorja deoksiribonukleinske kisline), ginzenga (varčeval naj bi pri pridobivanju energije iz glukoze in pospeševal oksidacijo maščob), johimbina itd. Izsledki raziskav o učinkovitosti teh in drugih substanc si najpogosteje nasprotujejo," dodaja dr. Vuga. Delno učinkovit je kreatin, če ga jemljemo v pravilnih odmerkih z zadostno količino vode. Potrjeno.

Skakalni suhci

Sta bulimija in anoreksija torej možni v vrhunskem športu? Dr. Vuga pravi, da je bilo o razmerju med motnjami hranjenja in intenzivno telesno aktivnostjo, ki je v poklicnem športu običajna, opravljenih kar nekaj resnih raziskav: "Preučevali so predvsem ekstremno vitkost in reducirano podkožno maščevje pri dekletih, ki se ukvarjajo z ritmično gimnastiko, športno gimnastiko, baletom in vzdržljivostnim tekom. Pritiski trenerjev, kolegic in predvsem staršev pogosto vodijo do izkrivljene predstave o "idealni postavi", to pa povzroči abnormalne vzorce hranjenja in skrajnosti, kakršni sta bulimija ali anoreksija nervoza." Toda disciplin, ki zahtevajo lažje telo, je več, s tem pa narašča tudi rizičnost: troskok, skok v višino in smučarski skoki so med opaznejšimi. Govoric je veliko, ali so resnične, pa verjetno ne bomo izvedeli. Tako naj bi bila imela pred leti težave s prehrano tudi zdajšnja zvezdnika Janica Kostelić in Martin Schmitt. Konkurenca je huda, pritiski veliki in tudi najboljši se uklonijo. Kakorkoli že, nekaj najboljših nemških skakalcev je bilo že lani osupljivo lahkih in drugi tekmovalci naj bi bili začeli ravno zaradi tega hujšati. Med njimi se je našel tudi Slovenec. Boštjan (ime seveda ni pravo), ki že nekaj časa redno trenira skakanje, priznava, da se vsak, ki se ukvarja s poleti in skoki, trudi obdržati čim lažje telo. "Skoke sem začel trenirati že kot mulec in zelo zgodaj sem opazil, da se lažji skakalci dlje obdržijo v zraku. S prijateljem sva imela poseben moto - z lažjim telesom do boljšega rezultata. Po naključju sem naletel na Wandmakerjevo teorijo in nekaj mesecev užival samo surovo sadje in zelenjavo. K temu me je spodbujal primer Ala Pedersena z Aljaske, ki se je s tako prehrano še v visoki starosti udeležil ameriškega smučarskega tekmovanja v Telemarku, zavidanja vredne izide pa je dosegal na maratonskih gorskih tekih na Aljaski. No, tako sem vsaj bral v Wandmakerjevih knjigah." Pedersen je bil svojevrsten fenomen že od rojstva. Otrok z revmatično mrzlico in problematičnimi sinusi je po Live Scienceu postal presnojedi športnik, o katerem je ameriški časopis Healthful Living pisal kot o polarnem čudežniku - izjemi med izjemami. "Vegetarijanstvo je zdravo, toda ni primerno za vrhunskega športnika, ker ne zagotavlja zadostnega vnosa beljakovin in nekaterih aminokislin, to pa povzroča anemičnost," pravi Borut Bilač. "Videl sem že veliko anemičnih primerov, pa tudi dva taka, ki sta na meji anoreksičnosti. Ena je tako daleč, da je psihično zelo labilna. Zagotovo pa se o tem ne bo govorilo naglas," še dodaja Bilač. Šport ni nič drugega kot šovbiznis, v katerem se obračajo mastni denarci, in le redki si lahko pred koncem kariere privoščijo osebno razkritje. "Pri moji ženi Britti je bilo vedno tako: če je imela kilogram preveč, se ni počutila dobro. Toda dobro se ni počutila niti, če je imela kilogram premalo. Glede na svojo konstitucijo je potrebovala optimalno težo in mislim, da je to edino pravilno za vsakega športnika." Odlična smučarka Mateja (tudi to ime ni pravo) priznava, da je imela pred nekaj leti hude težave s prehrano. "Šlo je za hujšo anoreksijo. Bila sem zelo bolna, saj sem poleti po cele dneve preživela s tremi borimi mandarinami. Zdaj vem, da sem temu podlegla zaradi stresa, v katerega so me silile okoliščine. Večina športnikov je še rosno mladih, ko uspejo, in to je past. Vsi se tolažijo, da bodo po koncu kariere delali tako, kakor je prav. Vsem ne uspe. Številni se zredijo ali pa zapadejo v kakšne druge skrajnosti." Dr. Vuga pravi, da je tudi naravno prenizka teža problem, toda takih primerov je precej manj.

In kam po koncu kariere? "Idealno bi bilo, da se z zmanjšanjem telesne aktivnosti zmanjša tudi količinski vnos hrane. Tu igra pomembno vlogo apetit, saj pogosto kljub zmanjšanju telesne aktivnosti ostaja nespremenjen. Tako stanje vodi do večanja telesne teže, to pa povzroča težave pri številnih nekdanjih športnicah in športnikih. Treba je vedeti, da s športom ne smemo nehati nenadno; če gre za športne panoge, s katerimi se lahko manj intenzivno ukvarjamo še naprej, to počnimo, saj samo z dieto navadno ne bomo zadržali višanja telesne teže," meni dr. Vanja Vuga. Športe, ki za zrela leta niso primerni, je treba opustiti in jih zamenjati z live time športi, kot so hitra hoja, jogging, planinarjenje, tenis, golf in lokostrelstvo.

Po Bilačevem receptu je vse preprosto: en vitaminski izdelek na dan, energijski napitek (ogljikovi hidrati in elektroliti) za trening, za regeneracijo pa po treningu - v eni uri - poseben šejk, ki poleg ogljikovih hidratov vsebuje tudi beljakovine. Brez filozofije: zmerno je pravilno! Glavni problem je očitno še vedno v tem, da se veliko športnikov (kot večina drugih ljudi) ne zna zmerno prehranjevati. Tudi športniki so pogosto samo to, kar jedo. Z dodatki ali brez. Sicer pa znanje o športni prehrani izjemno hitro napreduje in kdo ve, kakšno eksplozivnost bo prinesla prihodnost.