Misterij balkanskega sindroma

Kljub vedno novim zagotovilom vrha Severnoatlantske vojaške zveze in številnih pristojnih politikov, da strelivo, ki vsebuje osiromašeni uran, za vojake in ljudi ne pomeni nevarnosti, Natovi vojni veterani, ki so služili v mirovnih enotah na Balkanu, umirajo zaradi težko razložljivih vzrokov. Umrl je že sedmi italijanski vojak, ki je služil v Bosni, umrlo je pet bivših belgijskih mirovnikov, dva nizozemska, smrt zaradi "balkanskega sindroma" pripisujejo še dvema španskima, enemu portugalskemu in enemu češkemu vojaku. Za levkemijo so umrli tudi štirje francoski vojaki, njihova smrt naj sicer ne bi bila povezana s strelivom, ki vsebuje osiromašeni uran, a bodo Francozi vseeno opravili preiskavo.

Vse države zahodnega zavezništva so zaskrbljene in se trudijo dokopati do odgovorov na vprašanja o možnih povezavah uporabe streliva z osiromašenim uranom in pojavi levkemije. Italijani so sprožili celo pobudo o moratoriju uporabe tovrstnega streliva, ki pa so ji ZDA in Velika Britanija odločno nasprotovale. Pobuda je bila zavrnjena.

Še bolj kot vojaki pa je verjetno zaskrbljeno lokalno prebivalstvo, ki bi moralo biti zaradi uporabe tovrstnega streliva najbolj ogroženo. Ministrstvo za zdravstvo federacije Bosne in Hercegovine je sporočilo, da se je število rakavih obolenj med letoma 1998 in 1999 v njihovi državi povečalo za 51 %, oziroma za 78 primerov v primerjavi s predhodnim letom, ko jih je bilo 152. Ministrstvo sicer ne povezuje tega dejstva z uporabo streliva z osiromašenim uranom in je v izjavah previdno, a kljub temu zahteva temeljite preiskave in mednarodno pomoč.

Osiromašeni uran

Strelivo z osiromašenim uranom je bilo razvito v sedemdesetih letih kot učinkovit odgovor na nevarnost, ki so jo naseljenim planjavam zahodne Evrope pomenile številne številčne tankovske divizije varšavske zveze, ki bi se lahko kot grozeča povodenj razlile proti zahodu. Vzhod je imel namreč v Evropi ogromno, težko zajezljivo številčno prednost v ljudeh in oklepni tehniki. Ameriški znanstveniki in inženirji so takrat v protioklepnih izstrelkih preizkušali volfram in osiromašeni uran. Odločili so se za slednjega - v tankovskih nabojih sicer uporabljajo oba -, ker je bolj dosegljiv, bolj poceni, ker ima veliko gostoto in je vnetljiv v zraku. Osiromašeni uran, ki je 1,7-krat težji od svinca, je stranski proizvod pri proizvodnji obogatenega urana za jedrska orožja in goriva za jedrske reaktorje. Osiromašenega urana v strelivih ne uporabljajo zaradi njegove radioaktivnosti - ta je približno 40 odstotkov manj radioaktiven kot naravni uran, pač pa velike gostote, saj imajo tovrstni izstrelki zelo veliko kinetično energijo in prebojnost.

Američani so razvito strelivo s penetratorji iz osiromašenega urana v pravi vojni prvič uporabili v Zalivu leta 1991 proti iraškim oklepnikom. Izkazalo se je kot zelo učinkovito, puščava je bila posejana s številnimi uničenimi kolonami iraških oklepnikov. Američani so po pomoti takrat s tovrstnim strelivom zadeli tudi nekaj lastnih, zavezniških vozil. Nekaj vojakov, ki so te zadetke svojih tankov preživeli, ima v telesih še vedno delce streliva z osiromašenim uranom, zdravstveno stanje vseh teh ljudi skrbno preverjajo, a nihče izmed njih menda nima zdravstvenih težav in ni zbolel za levkemijo.

V operaciji Nata Zavezniška sila proti Jugoslaviji, ki se je začela marca 1999, uporaba tovrstnega streliva ni bila skrivnost in ne presenečenje. Strelivo je namreč eno najbolj učinkovitih in poceni ameriških protioklepnih orožij. V letalskih napadih proti vojaškim in paravojaškim silam Zvezne republike Jugoslavije je bilo uporabljeno okoli 31.000 izstrelkov z osiromašenim uranom, nad Bosno in Hercegovino v zračnih kampanjah leta 1994 in 1995 proti bosanskim Srbom "le" okoli 10.000, nad Kuvajtom in Irakom leta 1991 pa približno 944.000. Gre za naboje, izstreljene iz sedemcevnih 30-milimetrskih topov GAU-8/avanger, s katerimi je oboroženo letalo, jurišnik A-10 thunderbolt II. V zalivski vojni so Američani poleg omenjenega streliva, relativno majhnega kalibra, uporabljali še tankovsko strelivo s penetratorji, ki prav tako vsebujejo osiromašeni uran.

Igra mačke z mišjo

Problematiziranje uporabe osiromašenega urana se je začelo po koncu zalivske vojne, ko so začeli ameriški veterani umirati zaradi težko pojasnljivih vzrokov. Pojavil se je "sindrom zalivske vojne" in nekateri so ga povezali z uporabo osiromašenega urana. Z juga Iraka so začele sočasno prihajati informacije različnih nevladnih organizacij, ki so dajale slutiti, da se je število rakavih obolenj med lokalnim iraškim prebivalstvom znatno in hitro povečalo. Zaradi vsega tega je bila uporaba streliva z osiromašenim uranom v letalskih akcijah proti Zvezni republiki Jugoslaviji deležna velike medijske pozornosti od vsega začetka in hkrati označena kot zelo tvegana.

Strelivo z osiromašenim uranom je pomenilo nevarnost tako za zavezniške vojake, ki so se v sestavi sil Kforja pozneje napotili na Kosovo, kot za lokalno prebivalstvo, tudi po mnenju nekaterih kritičnih medijev in neodvisnih strokovnjakov. Po tovrstnih interpretacijah je še posebej nevarna okolica, še bolj pa notranjost uničenih jugoslovanskih oklepnikov, zadetih s tem strelivom. Tu pa se že pojavi prvo resno vprašanje: ali so bolj nevarni ostanki streliva z osiromašenim uranom - povečana radiacija, ki se v okolici pojavi po zadetku vozila, že po največ nekaj dnevih izgine - ali pa staljeni ostanki oklepov tankov in oklepnikov ter staljeni sofisticirani elementi v njihovi notranjosti, izdelani iz umetnih mas, ki bi naj tudi bili izjemno strupeni.

Brez dvoma je velika večina izstrelkov z osiromašenim uranom srbske vojaške cilje na Kosovu zgrešila, saj so Srbi svoje tanke in oklepnike zelo dobro zamaskirali. Izstrelki so svojo pot tako pogosto končali v spretno, iz lesenega ogrodja, prevlečenega s polivinilom, narejenih maketah tankov. Te so Srbi namestili po pokrajini, da so stale ob maketah mostov in cest v naravni velikosti, pravi tanki, mostovi in ceste pa so bili skrbno zamaskirani. Natova letala so zaradi varnosti delovala z višin nad 5000 metrov, kjer je imela jugoslovanska protiletalska obramba le omejene zmogljivosti, omejene pa so bile tudi zmogljivosti Natovih letal za identifikacijo vojaških ciljev na zemlji. Na Kosovu je po odhodu jugoslovanskih vojakov ostalo le malo njihove uničene oklepne tehnike. Tako ostankov izstrelkov z osiromašenim uranom ne gre iskati zgolj v razbitih tankih, pač pa tudi na krajih, kjer so bile postavljene makete jugoslovanskega oklepnega orožja.

Tudi Slovenci

Slovenska vojska v Bosni in Hercegovini sodeluje v sestavi mednarodnih sil Sforja od februarja leta 1999 z vodom vojaške policije, ki je v sestavi enote MSU (Multinacional Special Unit) skupaj z Italijani, Argentinci in Romuni ter še s helikoptersko-letalsko zračno transportno enoto. Zdaj je v Bosni že četrta izmena vojaških policistov, ki jim poveljuje major Bojan Gregorič, pridružila pa se jim je tudi manjša sanitetna enota. Medtem je v sestavo enot Kforja na Kosovu in v Makedonijo odšla nova šesterica slovenskih častnikov, to je že tretja izmena. Od februarja 1999, ko so slovenski vojaki znova stopili na ozemlje bivše SFRJ, se je na Balkanu zvrstilo že več kot sto slovenskih vojakov v sestavi mednarodnih sil. Na Kosovu pa v mednarodnih misijah poleg vojakov sodelujejo tudi pripadniki civilne policije, vendar ne kot enota, pač pa kot posamezniki v različnih mestih.

"Pripadniki Slovenske vojske v Bosni in Hercegovini so zdravi," je zagotovil polkovnik Edmund Šarani iz generalštaba Slovenske vojske in pojasnil, da so vojaki opremljeni tudi z detektorji radioaktivnega sevanja, da povečanja sevanja niso zaznali, da se ne gibljejo na območjih, kjer je bilo uporabljeno sporno strelivo, in da bodo po vrnitvi v domovino tudi zdravstveno pregledani. Generalštab razmere s "sindromom" spremlja, a za zdaj ni vzrokov za pretirano skrb.

Medtem ko je "balkanski sindrom" na evropskem zahodu preraščal v pravo politično afero, je angleški BBC nedavno nakazal, da kljub temu, da večina številnih objavljenih študij jasno kaže, da ni povezav med osiromašenim uranom in rakom, skoraj ni objavljenih in dostopnih celovitih raziskav (nekatere obstajajo, a so označene kot vojaška skrivnost), ki bi bile opravljene na vojnih veteranih ali na civilistih z vojnega območja. Treba bi bilo poznati rezultate analiz, ki so bile opravljena v Iraku, enake analize pa bi bilo treba narediti v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. A Irak je že celo desetletje pod dežnikom mednarodnih sankcij, zato medicinske opreme, potrebne za kakovostne raziskave morebitnega širjenja rakavih obolenj, verjetno sploh nima in je niti ne more uvoziti, vprašljiva pa je tudi volja aktualnega iraškega političnega establišmenta, da bi dobljene rezultate brez ponarejanja predočil svetovni javnosti.

Levkemija, za katero skrivnostno obolevajo vojaki, je danes še razmeroma slabo poznana bolezen, saj vzrokov za večino levkemij medicina ne pozna. Levkemija, ki je posledica povečane radioaktivnosti, se prične pojavljati šele po več letih (petih). Je pa mogoče levkemijo zanesljivo odkriti s pregledom krvi in kostnega mozga, poudarjajo strokovnjaki. A če analize kažejo, da za bolezni vojakov, ki so služili v enotah na Balkanu in pred tem v Zalivu, ni kriv osiromašeni uran, kaj torej je? Število obolelih in mrtvih vojakov se zdi preveliko za preprosto razlago. Je bila v igri uporaba kakšnih drugih, skrivnostnih in bolj smrtonosnih orožij ali sistemov?

Vprašanje je v zadnjem času v medijih dobilo takšen obseg, da ni več zgolj strokovno, pač pa je postalo predvsem politično in diplomatsko. Nato in vlade držav, ki imajo vojake v mednarodnih enotah v tujini, morajo računati na potencialne tožbe prizadetih in tudi vseh ostalih vojakov, ki so služili v takšnih enotah in bili izpostavljeni nevarnosti. Za zdaj pa glede tako imenovanega balkanskega sindroma ostaja gotovo le, da Natovi strokovnjaki vedo veliko več, kot povedo v sporočilih za javnost in na dobro obiskanih tiskovnih konferencah.