Švedska na čelu

Predsedovanje Kraljevine Švedske bo verjetno drugačno od drugih po marsičem. Švedska, na primer, ni vstopila v denarni sistem euro, tako imenovani euroland. Ta finančni sistem letos praznuje drugo obletnico obstoja, naslednje leto pa bodo prišli v obtok tudi bankovci in kovanci. Članstvo v eurolandu za Švedsko, upoštevaje gospodarske kazalce, nikakor ne bi bil problem, vsekakor pa bi bilo lažje kot za Grčijo. Ta se je temu elitnemu finančnemu klubu pridružila letos januarja. Posledice "danskega ne" euru bodo po mnenju Švedov zavrle tovrstna prizadevanja na Švedskem vsaj za šest mesecev do enega leta. Raziskava inštituta Sifo lani decembra je pokazala zgolj 38-odstotno soglasje Švedov za euro. Temu nasprotuje 50 odstotkov švedskih volilcev. Sočasno članstvo v EU podpira 47 odstotkov vprašanih, nasprotuje pa mu 39 odstotkov. Namesto Švedske bo odnose na področju eura v EU koordinirala Belgija.

Problema eura in bodočih članic EU se je na predstavitvi švedskega predsedovanja na odboru za zunanjo politiko državnega zbora dotaknil tudi vodilni finančni strokovnjak LDS Mitja Gaspari. Z vprašanjem, ki je zadevalo možnosti, da bodoče članice EU enostransko uvedejo finančni sistem euro, je pravzaprav potrdil domneve o Drnovškovi resni zainteresiranosti za čimprejšnji vstop Slovenije tudi v to evropsko integracijo. Švedski veleposlanik John-Christer Ählander je pojasnil, da Komisija EU enostranskemu prevzemu eura nasprotuje. Problem najverjetneje leži v splošnem odnosu do kandidatk in njihovi vlogi v evropskem finančnem sistemu potem, ko bodo postale polnopravne članice. Finančni analitiki v Londonu in Frankfurtu ocenjujejo odnos in vlogo, ki jo bodo imeli nove članice EU v Evropski centralni banki (ECB) kot enega izmed največjih problemov, pred katerimi stoji projekt euro. Dosedanja praksa odločanja v ECB s konsenzom je že danes komajda sprejemljiva. Z novimi članicami bo tak sistem po mnenju mnogih postal nevzdržen. Ne glede na to, da nihče v evropskih finančnih krogih ne govori resno o vstopu bodočih članic EU v sistem euro v bližnji prihodnosti. To velja tudi za Slovenijo.

Med posebnimi interesi predsedovanja Kraljevine Švedske je v soglasju z EU tudi navezava tesnejših stikov z Rusijo in pomoč pri njenem vstopanju v Svetovno trgovinsko organizacijo. Po mnenju predsednika švedske vlade Gorana Perssona je "za kaj takega sedaj zelo obetaven čas, zadeva je v vrhu prioritet švedskega programa predsedovanja". Povezovanje z Rusijo je del tako švedske "baltske strategije" kakor tudi "severne strategije" EU. V Bruslju pa ostro zavračajo sleherno možnost, da bi Rusija dobila kakršenkoli status pogajalke, kot ga imajo države kandidatke za vstop v EU. Zaradi občutljivosti političnih posledic, ki jih imajo v večini držav kandidatk do Rusije, v EU menijo, da bi popuščanje Rusiji lahko vznemirilo države kandidatke in upočasnilo širitev. Do 22. januarja mora Švedska predstaviti delovni program stikov EU z Rusijo.

Na Rusijo se navezuje tudi problem Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku, ki leži med Poljsko in Litvo. Primer Kaliningrada je zanimiv, ker v primeru članstva Poljske in Litve odpira za tam živeče rusko prebivalstvo problem delovanja schengenske meje in standardov. Hkrati s problemom Kaliningrada je bilo v Bruslju slišati, "da je Rusija izrazila resen interes za ohranitev posebnega režima trgovanja z bodočimi članicami EU. To je povsem nemogoče", zatrjujejo na sedežu EU.

Problema delovanja schengenske meje ter trgovanja med državami na podlagi sporazumov o prosti trgovini sta temi, ki sta zelo zanimivi tudi za vključevanje Slovenije v EU. Povezava Slovenije in Hrvaške ter na področju Istre tudi Italije bo z vstopom Slovenije neizogibno podvržena schengenskemu režimu. Tradicija kulturnih, poslovnih in kakršnih koli življenjskih stikov prebivalcev treh držav na tem območju sama po sebi ne bo rešila problema. Poznavalci tovrstnih razmer v Evropi omenjajo primer Švedske in Norveške, ki v nasprotju s Švedsko ni članica EU. Tradicija povezave Norveške s Švedsko, pa tudi Dansko, se je v svoji preprostosti ohranila s tem, da je Norveška pri delu svoje policije in carine v celoti prevzela standarde schengenskega režima. To je verjetno tudi rešitev za pričakovane probleme na hrvaško-slovenski meji, zlasti v Istri. Na Hrvaški ostaja ali je sposobna in pripravljena zagotoviti schengenske standarde, in to ne na meji proti Sloveniji, temveč proti Bosni in Hercegovini. Zlasti tam! Ni možno pričakovati, da bi EU privolila v odprto slovensko-hrvaško mejo, hrvaška meja proti BiH pa bi pri tem ostala odprta za prevoz neocarinjenega blaga, organizirani kriminal in mednarodne poti za mamila.

Za Slovenijo je ruski interes za ohranitev prostega trgovanja z novimi članicami EU pomemben zaradi ohranitve sporazumov, ki jih ima Slovenija sedaj s Hrvaško, BiH in Makedonijo. Gospodarski interes ni sporen. Sporne pa ne bi smele biti za EU tudi politične, finančne in varnostne posledice takega trgovanja v državah tako imenovanega Zahodnega Balkana. Prav gospodarsko sodelovanje naj bi bilo namreč eden od temeljnih vzvodov delovanja Pakta za stabilnost na območju teh držav.

Proces širitve EU je poleg programa na področju zaposlovanja in okolja glavna prednostna naloga švedskega predsedovanja EU. V zvezi s slovenskim vstopanjem v EU je bilo v zadnjem času veliko govora o potrebi, da se čim prej določi meja s sosednjo Hrvaško. Ta problem je bil v resnici lani novembra prvič eksplicitno omenjen v rednem letnem poročilu o slovenskem približevanju EU. Omenjen pa je tudi v besedilu sporazuma o stabilizaciji in pridružitvi, ki naj bi ga Hrvaška podpisala z EU v drugi polovici letošnjega leta. Problem torej ni enostranski, vsaj zdi se, da ga tako vidijo v Bruslju. V diplomatskih krogih v Ljubljani in Bruslju ni zaslediti zaskrbljenosti nad omenjenim problemom v taki meri, ki bi zaradi domnevnega ogrožanja miru v tem delu sveta zahtevala takojšnjo in brezpogojno rešitev.

Zadnje izjave hrvaškega zunanjega ministra Tonina Picule in sklepi hrvaške vlade na zaprti seji pretekli teden o pogajanjih za določitev meje med državama v minulih devetih letih potrjujeta dve stvari. Prvič, glede določitve meje v Piranskem zalivu in na morju ne obstaja bistvena vsebinska razlika med stališčem vlade HDZ in današnje koalicijske vlade Ivice Račana. Drugič, hrvaška oblast očitno še ni spoznala, da je zaradi vstopa v EU ureditev meje med Hrvaško in Slovenijo potreba ne samo Slovenije, pač pa tudi Hrvaške. Napoved zunanjega ministra Rupla o rešitvi problemov v kratkem pa bi lahko obrnili v ugotovitev: zaradi vstopanja v EU ni nobene nujne potrebe, da bi Slovenija v kratkem dokončno uredila mejo v Piranskem zalivu ali na morju za ceno odstopanja od nacionalnih interesov.