Međugorje pod Pohorjem

Trinajst plus je kazalo ob pol sedmih zjutraj na termometru cestninske postaje Vransko in s kolegom Škafarjem sva bila nemalo navdušena nad čudesi moderne tehnologije, s katerimi se bo dalo tej nezaslišani vročini navkljub na Pohorju izpeljati pravi pravcati slalom za svetovni pokal. Najino navdušenje se je še stopnjevalo, ko se je kmalu zatem za začetek januarja porodilo naravnost prekrasno pomladno jutro - skupaj s škrlatno zarjo in skoraj zelenimi travniki -, tako da sta se najina nosova še toliko bolj klavrno pobesila, ko sva bila sredi štajerske prestolnice brez milosti obveščena, da smučarija za ta dan v resnici odpade; da so čudesa moderne tehnologije še enkrat kapitulirala pred kaotično krutostjo narave in da so horde hrvaških navijačev našo vzhodno mejo preskočile bolj ali manj zaman.

Slovenski mediji so že kak teden prej opozarjali na potencialno neobvladljive mase čustvenih rdeče-belih smučarskih navdušencev, ki naj bi Maribor preplavili na krilih, ki jim jih je podarila njihova najnovejša narodna junakinja, vendar hujših izgredov na našo dekadentno senzacionalistično žalost prav zaradi odpovedi ni bilo. Veliko navijačev se je ob žalostni novici kar sredi poti samoiniciativno obrnilo nazaj proti lijepi svoji, nekaj vlakov so po kratkem postopku tja poslali uradni organi, tistih, ki vseeno niso tako hitro izgubili poguma in so si hoteli vsaj ogledati eventualno progo, pa je bilo tako recimo samo za večji bataljon. Povsem dovolj torej za huronsko dretje, živalsko rjovenje in rezervoarje iz želodca povrnjenega piva.

"Jači smo! Jači smo!" so se nama kar v avto drle skupine hrvaških mladcev, ki so prišle na skijanje oblečene kot za na nogomet - v dresih vatrenih, s šali Dinama in z emblemi raznih tretjeligašev, dva izmed njih sta v naročju celo materinsko pestovala nogometno žogo. "Ideeeeemooooo, Jaaaa-niii-ce!" je paral bobniče raztrgano oblečeni poba, za katerega se mi zdi, da mu ni imel nihče srca povedati, da tega dne ne bo prišel na svoj račun. Njegovi kolegi so medtem živahno debatirali, ali se ne bi bilo glede na tropske razmere najbolj smotrno okopati v bližnjem bajerčku, vendar so se nazadnje odločili, da raje ne, ker bi jim Slovenci gotovo sunili cipele. "JEBEŠ PIRANSKI ZALJEV, IMAMO JANICU!" se je vil prapor posebej razposajene čete Hrvojev, kar se, se vam ne zdi, bere kot za Slovenijo fenomenalno poštena enačba. "Diži zastavu našu lijepu!" je pod tem praporom hropel plešast suhec s sončnimi očali, ki je bevando tankal kar iz plastičnega flaškona.

"Snimi ovo, mladiću!" je eden izmed zariplih starejših članov odprave fotoobjektivu nastavil svojo niti ne najbolj mično zadnjico na svetu, ostali pa so naju ujeli v primež, iz katerega bi bilo nemogoče pobegniti. Na srečo kaj takega tudi ni bilo potrebno, šlo je namreč za druščino izrazito dobrodušnih in veseljaških dedcev, ki so bili samo malo poklapani zaradi zaman potrošenega denarja in vloženega napora. "Ti si novinar, ti boš sigurno pio!" so mi potisnili v roko flašo precej fancy sadne vodke, ko pa so slišali, da sem z Mladine, so naravnost ponoreli od navdušenja. "Mladina, pa vi ste reformu počeli! HDZ ne bi pobedil bez vas!" kar se sicer ni slišalo tako navdušujoče, kot bi se morda lahko, so si bili pa tovariši zato med seboj edini, koga moram v njihovem imenu najtopleje pozdraviti: "Jelinčiču reci en živjo za nas! Fejst čovek, sijajan sosed!"

Par žolčnih

Slovencev na vsem prizorišču ni bilo tako zelo veliko: po eni strani zato, ker so imeli v nasprotju s Hrvati privilegij, da jih je slaba novica dosegla še doma, zraven pa je treba tudi povedati, da tisti, ki so vseeno prišli, svojega slovenstva raje niso pretirano poudarjali. Vsekakor je bilo Pohorje za tistih nekaj ur povsem prebarvano v rdeče. Za mnenja opeharjenih prišlekov vanje ni bilo treba drezati, ampak so ti jih zelo radi povedali kar sami. "Ne vem, kako ti gledaš na svoj narod," mi je razložil eden izmed njih in mi ob tem v žep plašča precej nasilno trpal hrvaško zastavico, "ampak če se mi znaš spomniti še eno tako grdo stvar, kot se nam je tu zgodila, ti dam sto mark. Tako kot bom zdaj grdo govoril o Slovencih, ne govorim več niti o lastni mami. Še Srbjanci nas niso tako zajebali!" Njegov brkati soborec z alpinskim klobučkom, ceremonialno oborožen z neko čudno verzijo indijanskega tomahavka, je kleno dodal: "Če sledeče leto opet ne bu snega, nas samo nazovite, ga bumo mi dopelali!"

Sentimenti množice, ki je morala za napovedani praznik CRO-smučanja vstati tudi ob treh zjutraj in je za prevoz, vozovnico in tekočo prtljago porabila za hrvaške standarde vse prej kot zanemarljivo vsoto, so bili več kot razumljivi in da bi jih vsaj malo zadovoljili/preprečili možno kataklizmo, so se organizatorji v navezi z vodstvom reprezentance odločili, da bo Janica Kostelić posebej za svoje malikovalce odpeljala nekaj trenažnih spustov. Ob zaščitno ograjo nabita masa je bila sicer naprošena, naj ne vdira na samo stezo, vendar to peščici ni preprečilo, da se ne bi po ciljni areni vseeno valjali, zaviti v hrvaške zastave.

Edini večji norec od teh se je zdel predstavnik slovenskega naroda, ki je z zares spoštovanja vrednim pogumom z obema rokama razvil našo zastavo v vsej njeni lepoti in se počasi napotil proti leglu hrvaškega nacionalizma. Čeprav sneg pod nogami prišlekov ni bil pravi sneg, temveč je prej spominjal na blatno steptano vodo, je ubogi fant ob oglušujočem zvočnem zidu v stilu "Malo vas je, malo vas je, pič-ki-ce!!!" najprej kasiral lepo število kep, ker pa ga to med njegovim pohodom ni ustavilo, je nazadnje od posebej dolgega Hrvata kasiral še pošteno zidarsko zaušnico. "Samo bez sranja, molim!" je vpil navijač v dresu Roberta Prosinečkega in nesrečnega korajžneža zadel s sajasto ledenko, njegov kolega pa mi je zelo vljudno razložil: "Prosinečki ne igra više za Hrvatsku, on igra za Svijet!" ne da bi ga kdo zares kaj vprašal.

Ko je iz zvočnikov na ves glas zahropel Vlado Kreslin, so ga navijači preglasili z enovito priredbo Novih fosilov, nakar je sledilo skandiranje v stilu: "ZOVI, SAMO ZOVI, SVI ĆE SOKOLOVI ZATE ŽIVOT DATI!!!" Zanimivo, ampak rjovečega krdela ni uspelo preglasiti niti Viliju Resniku, najstnik na moji levi pa se je začel ob tem histerično hihotati: "O da! O da! Svirajte nam slovensku muziku!" Preden se je lahko antislovensko veseljaštvo razživelo do kakšnih bolj tragičnih proporcev, je po že precej dekonstruiranem smučišču v sklopu svojega pomiriteljskega treninga progo prvič prerezala ljubljena Janica in znotraj hrvaških lobanj ni bilo odtlej prostora za absolutno nič drugega. Med ljubkovalno sonično točo je prvič prevozila progo, špiker pa je obljubil, da jo bo, če bodo pridni, še nekajkrat. "Joj, joj, joj, zakaj je otpalo?!?!" si je pulil še zadnje sive lase ata v pošvedrani sivi vetrovki: "Janica bi pobjedila i mi bi pojeli sav taj snijeg, kolko ga je!"

Zvestoba se izplača

Janičina pojavitev je množico kljub vsemu spravila v opazno vedrejše razpoloženje, tako da jo je trop kurentov, ki se je vmes pojavil v ciljnem bazenčku, s svojim ruralnim džuskanjem odnesel bistveno bolje kot poprej korenjak s plapolajočo slovensko zastavo. Neki mariborski učitelji smučanja so začeli zatem kao za navdušenje publike izvajati neke prav res ne najbolj navdušujoče trike, špiker je publiki namignil, da lahko zanje navija enako, kot je med prvim treningom navijala za Janico, in treba je priznati, da so gledalci v to vložili resen napor, kar pomeni, da v prva dva sploh niso metali blatnih kep.

Ob ograjah torej oglušujoče petarde, vsesplošno polivanje s pirom in izstreljevanje fluorescenčno rožnatih raket, v ciljni areni pa med kepam izmikajočimi se fotografi, tehničnim osebjem in varnostniki naraščajoča zlovolja. Ko je Britney Spears v zvočnikih zamenjal Jan Plestenjak, je kolegu iz nekega drugega slovenskega tednika preprosto prekipelo. "Je na svetu sploh še kaj hujšega?! Obenem Jan Plestenjak, odpadla Lisica in vsi ti hrvaški govedarji!" je eksplodiral ta športni entuziast, ki je po pomladnem Mariboru očitno zaman blodil že od prejšnjega popoldneva: "Deset tisoč Slovencev nas je bilo v Amsterdamu, tile pa se nam bodo hodili semle takole šopirit, lulčki!" Med sabo in lulčki je, drugače od prijatelja fotografa, ki je, naveličan kepanja, nekega navijača iz prvih bojnih vrst z naravnost samomorilskim zanemarjanjem svoje varnosti dobesedno knokavtiral, vseskozi raje držal zdravo distanco, na njegovo retorično vprašanje (Je sploh še kaj hujšega ...?) pa so deset minut kasneje odgovorili zvočniki, saj so se iz njih oglasili Botri.

Energija, ki so jo organizatorji vložili v gladenje razborite množice, bi mejila na patetiko, če ne bi vseskozi čutili še kar realne nevarnosti vsesplošnih okrvavljenih nosov. "Evo, skija Janica, a na dresu nosi crveni broj kojeg je stavila posebno za vas!!!" se jim je ob tretjem Janičinem spustu v pohabljeni hrvaščini prilizoval špiker: "Isto kao da je utakmica!!! Kao da se vozi svijetski kup!!!" Hec je bil v tem, da so mu mnogi vsaj za sekundo verjeli. Ko je hrvaška supersmučarka zadnjič dosegla cilj, je triumfalno dvignila roke v zrak, kot da bi zares zmagala, ganljivo simulacijo pa sta malce prehitro pokvarila dva izmed najbolj zaljubljenih navijačev, ki sta preskočila ograjo in jo z medvedjim objemom malodane zbila na tla.

Gospodična Kostelić je zvestobo priležnikov znala nagraditi in se je za konec med prepoteno in razdragano množico tudi sprehodila. Šla je naravnost mednje in se vzdolž rdeče ograje sprehodila do vznožja proge. Ko jim je poslala še zadnjega kolektivnega lupčka in za leto dni dokončno izginila s prizorišča, je sledil množičen vdor v ciljni bazenček. Redarji so na tej točki preprosto odpovedali in prav je bilo tako, saj rulja ni kazala pretiranih huliganskih teženj, temveč je še najbolj spominjala na skupino otročičev v snegovniku. Množično dričanje po riti in neštete zmagovite skupinske fotografije, nekaj slalomskih kolov pa je začelo začasno služiti namesto drogov za hrvaške zastave.

Letošnja nedoživeta Zlata lisica je za sabo pustila grozljivo finančno luknjo, nekaj med seboj zaradi sporne odpovedi sprtih smučarskih velikašev in bržkone tudi poglobljena lokalna antihrvaška občutja. "Jebeš tolareeeee i sve ove ljude!" se je sicer ob odhodu drl eden izmed navijačev, vendar bi se, roko na srce, glede na to, da je bilo kljub vsem prizadevanjem in stroškom občinstvo verjetno prikrajšano za nov nacionalni praznik, gostje iz sosednje države lahko obnašali tudi bistveno bolj neprijetno. Kljub vsemu so vseeno najbolj spominjali na športno občinstvo, tiste prave razgrajače so na srečo tako ali tako obrnili kar na železniških tirih in jih ob scenah vsesplošne svinjarije in nenehnega potegovanja ročnih zavor poslali domov. Tisti pa, ki jim je vseeno uspelo priti, so užili posebno čast, da je njihova Janica smučala posebej zanje. S crvenim brojem. Isto kao da je utakmica. Kao da se vozi svjetski kup.

povezava