Britanski psycho

Pred enim letom so mu sodili zaradi petnajstih umorov. In ga tudi obsodili. Ja, na 15 dosmrtnih ječ. Ker pa so sledile nove ekshumacije, novi postmortemi, nove preiskave, novi sumi in novi dokazi, je cifra žrtev besno naraščala. 77... 114... 146... 150... 192... 200... 236... 250... 288... 297... 345... 350. Koliko? Ni jasno. Jasno je le, da je bila smrtnost njegovih pacientk orjaška, da je ubijal popoldne, da so bile smrti hipne, da je bilo njegovo orožje heroin, da je to počel iz užitka, da je patološko fiksiran na smrt, da ima Božji kompleks in da mu za serijo ostalih umorov ne bodo sodili. Kar pomeni, da bo natančna številka vedno le približek, le tabloidno-statistična špekulacija.

Harold Shipman, ki je zasenčil vse britanske morilske ase, tudi Jacka Razparača, je srhljiv in subverziven. Iz štirih razlogov:

Prvič, za sabo ni puščal sledi oz. "žrtev" - le pokojnice, pač pacientke, ki so umrle "naravne smrti". Bil je atipični serijski morilec. Nikogar mu ni bilo treba ugrabljati. Nikogar mu ni bilo treba terorizirati. Ni se mu bilo treba skrivati. Ni se mu bilo treba mučiti. Svojih pacientk ni predeloval v eksotične mesne delikatese, kot sta to počela "Dusseldorfski vampir" in "Ruhrski lovec". Policije ni izzival s šifriranimi sporočili. Na žrtvah ni puščal svojega "podpisa", na stenah pa ne grafitov a la "Za božjo voljo, ujemite me, preden spet ubijem, kajti ne morem se kontrolirati". Ubijal je rutinsko, javno, birokratsko, anonimno. Njegova serija je bila mali, skrivni užitek nevidnega človeka, ki je hotel ostati neviden in ki svojih fantazij ni mešal z željo po slavi. Shipman je srhljiv, ker je bil banalen.

Drugič, bil je zdravnik, ki je zlorabil "zaupanje ljudi" in posredno zrušil "zaupanje v sistem". Drži, serijski morilci so srhljivi, ker udarijo na slepo, toda še bolj srhljivi so, ko pozirajo kot del sistema. Bodisi kot varnostniki, turistični vodiči, pastorji, taksisti, oficirji, policaji, doktorji, bolničarji in medicinske sestre. Ali pa kot stanodajalci, fotografi, mali oglaševalci, angelski profeti in Madone evtanazije a la Jack Kevorkian in Christine Malevre. In zakaj pa ne - kot prostitutke, kakršna je bila Aileen Wuornos, ki je svojim klientom serijsko sekala tiče.

Tretjič, s svojim imidžem "zdravnika-demona" je zadel živec vsesplošne panične obsedenosti z boleznimi, epidemijami, fobijami, virusi, medicinsko-genetskimi manipulacijami. Ne pozabite, da je "obsedenost z boleznijo" v zadnjem času sprožila mnoge serijske morilce. Recimo, neki tip je pobijal geje zato, da bi ustavil epidemijo aidsa.... drugi tip zato, ker je imel aids... tretji tip zato, ker je mislil, da ima aids (in da ga je dobil od Giannija Versaceja)... neki Brazilec je "muk odreševal" seropozitivne... medtem ko je "Pošast z Montmartra" umrla za aidsom.

In četrtič, svojih žrtev ni štel. Ne spomni se, koga vse je pobil. Število svojih žrtev je zarolal do perverzne nedoločnosti in genocidne abstrakcije, a kljub temu ni sklical tiskovne konference in oznanil - o, ne, ne, pobil sem jih več kot 500! Srhljiv je, ker ne izgleda kot serijski morilec iz Disneylanda.

Vsekakor, Harold Shipman je serijski morilec, ki se ne obnaša kot serijski morilec. Medijska atrakcija ni po svoji volji - tega, kar je počel, ni počel zaradi medijev, zaradi publicitete, zaradi ratingov, zaradi slave. Za razliko od drugih, predvsem ameriških serijskih morilcev, ki gredo vedno na rekord. Ko ga zrušijo, se javijo. Le zakaj bi rušil rekorde, če tega nihče ne opazi?

Portret serijskega morilca

Henry Lee Lucas morda ni bil edini človek na svetu, čigar oče je bil samomorilski alkoholik brez nog. Tudi bržkone ni bil edini človek na svetu, ki ga je mati, švercerka alkohola in sadistična cipa po imenu Viola, mučila ter v šolo pošiljala v dekliških oblekah in s kodrasto pričesko. Ne, Henry že na daleč ni bil videti kot fant, ki bo svojo mamo opeval v odah, očeta v baladah, svoj rojstni kraj pa v sonetih. Henry je itak končal le nekaj razredov osnovne šole, zato ni bilo mogoče pričakovati, da bo preostanek svojega življenja zapravljal s štetjem zlogov, iskanjem rim na Viola in brskanjem po poceni, žepnih slovarjih - hej, kaj že pomeni performance? Kajti prav performance bo postal njegov način izražanja, njegovo življenjsko delo, njegov opus. No, za začetek je sklenil, da bo svetu predstavil svoje videnje Ajshilovega Kralja Ojdipa. Kot veste, je kralj Ojdip ubil očeta in spal z materjo. Henry za svojo revizijo Kralja Ojdipa ni potreboval treh igralcev, le dva: mater je ubil in potem z njo še spal. Specifično, najprej jo je prebodel kot ražnjič, potem pa njeno truplo še nekajkrat posilil. Tudi Jeffrey Dahmer, znani kanibal z dolgo serijo (17), je rad občeval s trupli, toda vedno je uporabljal kondom. Henry je imel srečo, da ni fasal triperja. Ali aidsa. Toda fasal je 40 let.

Po desetih letih je bil Henry, ruralni poet incesta, nekrofilije in matricida, že na prostosti. Jasno, Muza mu ni dala miru, zato je s svojim delom nadaljeval, še zlasti po letu 1976, ko se mu je pridružil retardirani transvestit Ottis Toole, ki verjetno za izraz sinergija ni še nikoli slišal, toda poskrbel je prav za sinergijo - v njuno ponudbo psihopatskih manierizmov je namreč vnesel kanibalizem. Svoje žrtve sta pobirala na slepo, povsem naključno, v glavnem štoparje - in jih spreminjala v tople obroke. Ottis je imel blazen apetit. Za razliko od Henryja, ki je imel mrtvo človeško meso le za novo pesem o svoji materi. In nič več. Ne, človeškega mesa ni jedel. Po eni strani zato, ker so se mu Ottisovove mesne omake gabile, po drugi strani pa zato, ker je bil v tem paru intelektualec, snob. Prosti čas je raje posvečal posiljevanju živali in romanci z Ottisovo sedemletno nečakinjo, ki pa se mu je pri petnajstih zdela preveč stara, tako da jo je predelal v še eno pesem o svoji materi. Če se "tandemu iz pekla" s tem ali onim štoparjem ni ljubilo ukvarjati, kaj šele pogovarjati, sta ga z avtom pri polni brzini preprosto zbila, ne da bi se dala motiti, in potem mirno nadaljevala z vožnjo proti soncu.

Dokler ju niso dobili. Ottis je bil preveč zabit in preveč shizofreničen, da bi sploh imel kaj reči, zato je vlogo zvezdnika nase vzel Henry. Najprej je vse šokiral, ko je pojasnil, da je za sabo pustil na stotine trupel... kakih 600... morda več... še sam ne ve, koliko...veste, kje je že to. In kot vsakemu wannabe zvezdniku, so se mu izpolnile sanje, ko ga je policija odpeljala na turnejo po Ameriki - od ene države do druge, od enega kraja zločina do drugega, od ene policijske postaje do druge. Skušali so mu pomagati, da bi se spomnil, koga vse je pobil - Henry je kakopak z veseljem in serijsko prevzemal avtorstvo za vse nepojasnjene umore. Ja, vse to je moje delo... lepo prosim, a izgleda kaj drugače... takoj spoznate roko mojstra, ne... hej, ne čudite se, da avtorja niste nikoli dobili - točno, Henry je hotel s priznanji tujih umorov dokazati svojo briljanco!

Na vsak način je hotel dokazati, da je največji med serijskimi morilci - da je absolutni rekorder. Serijski morilci so že itak nagnjeni k pretiravanju in grandomaniji - Henry je iz pretiravanja naredil retorično figuro. Edino, ki jo je premogel. Da je med psihozo in fikcijo zelo tenka linija, je jasno, toda nihče ni slutil, da je tako tenka. Kmalu jim je namreč kapnilo, da jih Henry vleče za nos. Sodu pa je izbilo dno, ko je začel razlagati, da je leta 1978 svojemu mesijanskemu prijatelju Jimu Jonesu v Gvajano dostavil strup, ki je potem pokončal 913 vernikov "Ljudskega templja" (ne, Henry ni imel pojma, kje sploh je Gvajana)... da je pobijal tudi v Španiji in na Japonskem (ne, Henry ni bil nikoli zunaj Amerike)... in da je med drugim ubil tudi svojo učiteljico, za katero pa se je izkazalo, da je še vedno živa in zdrava in da nima pojma, da bi jo Henry kdaj ubil, razsekal, posilil in namočil v Ottisov šugo. Sklep je bil jasen: Henry Lee Lucas ni ubil 600 ljudi.

Okej, koliko pa? Ni jasno, toda bistveno, bistveno manj. Ironično, nekateri pravijo, da le 5. Še bolj ironično, umor neidentificirane štoparke, ki mu je sploh prinesel smrtno kazen, ni bil njegovo delo. Henry je umor z veseljem priznal, toda kasneje se je izkazalo, da je bil v času umora na Floridi, ne pa v Teksasu, zato so eksekucijo nekajkrat preložili, dokler ni te agonije prekinil guverner George W. Bush - na atipičen način. Lucasa je namreč izpisal iz celice smrti - ja, pomilostil ga je. Ker obstajajo dvomi. Henry, "serijski morilec, ki je ubil 600 ljudi", bo tako do konca svojega naravnega življenja ujetnik Teksasa, v svojih očeh največji zvezdnik, kar jih je ima ta država.

Vidimo se v Disneylandu!

Serijski morilci so pač mitomani. Številke vedno napihujejo. Donald Leroy Evans, teksaški potepuh, je dokazano ubil le dve osebi, toda ko so ga prijeli, je priznaval nove in nove umore, jasno, fiktivne - ko je prišel do številke 80, so mu rekli, ajd, ne seri! Samozvani "Zodiac" je trdil, da je križal 37 ljudi, pa čeprav je serijo končal le pri treh. No, policaje je sproti obveščal o svojih podvigih - saj razumete, da ga ne bi slučajno spregledali. Tudi "Happy Face Killer" si je dopisoval s policijo, po aretaciji medije prepričeval, da je ubil "najmanj 160 ljudi", potem pa se moral sprijazniti s tem, da je bednik, čigar 8 umorov je le drobiž. Zato je Wayne Adam Ford leta 1998 kar sam prikorakal na policijo in prijavil štiri umore, da pa ne bi bilo kakih dvomov in da mu ne bi kdo kratil slave, je iz torbe potegnil tudi dokaz - dojko ene svoje žrtve. Vidite, nekoč je morala dokaze predložiti policija - danes jih morajo predložiti serijski morilci. Le zakaj bi potemtakem dvomili, da Albert DeSalvo, zloglasni "Bostonski davitelj", ki naj bi umoril 13 žensk, v resnici ni umoril nobene - umore je menda priznal le zato, da bi čimprej zaslovel ter po hitrem postopku prišel v knjige in filme.

Ni čudno, da serijski morilec velja za ameriški produkt, za "ameriško formo". Kot jazz. Kot vestern. Kot pridiga. Kot bejzbol. Kot Elvis. Toda Harold Shipman nas je nehote spomnil, da so to "ameriško formo" do statističnega absurda in napol nadrealistične abstrakcije prignali neameriški...tujejezični serijski morilci. Na kar se vedno pozablja. Z drugimi besedami, morilci z najdaljšimi serijami - "največji serijski morilci vseh časov" - so tujci. Pedro Alonso Lopez alias "Andska pošast", incestuozni, pedofilski, štafetno posiljeni sin sadistične prostitutke, se je važil, da je pobil več kot 300 oseb. Najprej se je specializiral za perujske deklice, ki naj bi jih samo do leta 1978 pobil več kot 100 ("tako zaupljive so"), ko pa je v neki nehvaležni vasi brez smisla za umetnost skoraj doživel linč, se je raje preselil v Kolumbijo in Ekvador, kjer je nadaljeval s svojo verzijo ubijanja nedolžnosti. Ko so ga ujeli, mu niso verjeli, da je pobil več kot 300 deklet, toda ko je znal na izust pokazati dobrih 50 plitvih grobov, so vedeli, da imajo v rokah wunderkinda. Dalje, kolumbijski killer Luis Alfredo Gavarito trdi, da je pobil 140 otrok... mehiški killer Fernando Hernandez Leyva je na tiskovni konferenci povedal, da je pokončal "več kot 100 ljudi"... mehiški sestri Delfina & Maria de Jesus Gonzales sta v svojem bordelu - odštevši fetuse - odpihnili "najmanj 91 cip in klientov"... Moses Sithole, kralj s serijskimi morilci neverjetno bogate Južne Afrike, je zadavil "najmanj 38 žensk"... Andrej Čikatilo, ukrajinski Hannibal Lecter, je počistil 52 ljudi... toliko kot Anatolij Onoprienko, ukrajinski "Terminator", ki se je imel za "bio-robota" telepatskih kozmičnih sil... medtem ko je Saša Spesivcev, sovražnik demokracije, ki je iz bivše SZ naredila tovarno serijskih morilcev, "muk odrešil" le 19 otrok, za katere pa si je vzel čas, saj jih je tudi skuhal in potem z materjo pojedel.

Ameriški serijski morilci so precenjeni. Recimo, Ed Gein, čudaški transvestit, nekrofil, masturbant in zbiralec vagin, je ubil le dve osebi, toda kultna trilerja Psiho (z vsemi nadaljevanji) in Texas Chainsaw Massacre (z vsemi nadaljevanji) sta poskrbela, da je postal "kralj psihopatov" in "najslavnejši serijski morilec". Pa četudi se za serijskega morilca sploh ne kvalificira, vsaj ne po knjigi However Fights Monsters, v kateri je Robert Ressler, vrhunski FBI-jev ekspert za serijske umore, določil, da je serijski morilec človek, ki ubije vsaj 5 oseb. Kot famozni londonski Jack Razparač. Ironično, Colin Ireland, ki je hotel postati serijski morilec, je knjigo prebral in zadavil 5 gejev. Da bi čimprej izpolnil kvoto in da bi čimprej prišel do statusa serijskega morilca ter do slave, je izbiral sadomazo geje, ki so se voljni kar sami prikleniti. Tudi policaje je sam pripeljal do sebe. Točno, serijski morilci le izkoriščajo sedanji ekspresni medijski metabolizem - pot do slave je hitrejša kot kdajkoli, in seveda, serijski morilci so že po naturi nekaj nadpovprečnega in izjemnega, medijski dogodek.

Russell Ellwood, ki je morda ubil 18 oseb in morda le eno, je ob aretaciji navdušeno dahnil, da je "sanjal o tem", pred tem pa kakopak policiji tudi sam pomagal pri preiskavi, da bi ga lažje izsledila in čimprej pripeljala v medije. Neki Anglež si je nadel ime Bruce Lee - in potem pobil 26 ljudi. Ted Bundy, ki je ubil "več kot 22 žensk", se je na sojenju branil sam, kar je bilo logično - sodišče je dojel kot oder, na katerem mora odigrati vlogo svojega življenja. Joseph Franklin, serijski morilec, ki je najraje pobijal črnce, je neki TV mreži obljubil intervju, če bo novinarka videti kot Jodie Foster v Jagenjčkih, medtem ko je David Harker, britanski kanibal, ki je svoje žrtve jedel s testeninami in se utapljal v fantazijah o slavi, na vprašanje psihiatrov, kaj meni o dr. Hannibalu Lecterju, odgovoril: "Taki, kot sem jaz, ne imitiramo filmov, ampak filmi imitirajo nas."

Shipman je preveč "realen", da bi si želel eksekucije, toda "Teheranskega vampirja", ki je umoril 9 žensk, in Pakistanca Javeda Iqbala, ki je pobil "več kot 100 otrok", so pred kratkim usmrtili javno, sadistično, bombastično, pred množičnim in zelo nestrpnim avditorijem. Svinjarija? Kje neki - za serijskega morilca je to show, o katerem je sanjal. Še huje, Robert Arguelles je prostovoljno priznal štiri umore, toda od policije je hotel, da mu v zameno obljubi privatno celico, barvno TV in usmrtitev s streljanjem - in prosim, da mi pred eksekucijo ne zakrijete oči! Hotel je gledati svojo smrt, ta ultimativni spektakel. Kot je rekla sestra nekega serijskega morilca: "Ko bo sedel na električnem stolu, bo itak mislil, da gleda film!" Kar lepo pojasni, zakaj je Albert Fish, morilec otrok, vzkliknil: "Oh, čaka me električni stol - kakšen užitek!" In zakaj je Richard Ramirez, morilec z dolgo serijo, pred eksekucijo dahnil: "Vidimo se v Disneylandu!" Shipman ni iz tega testa. Videti je kot mali človek, ki so mu uničili kariero, družinsko življenje in prihodnost. Zato je srhljiv.