Vsi predsednikovi možje

Medtem ko se je polovica sveta mučila z vprašanjem, kaj povzroča levkemijo v krajih, ki jih je nadzvočno preletel ameriški sen, druga polovica pa z vprašanjem, zakaj Američani tako neutolažljivo sanjajo o "nacionalnem raketnem obrambnem sistemu", je novi ameriški predsednik, George W. Bush, nadaljeval s svojim priznanim, že napol folklornim zabavanjem občinstva. Ne, tokrat ni šlo zato, da se v TV intervjuju ne bi mogel spomniti imena kakega pakistanskega ali indijskega predsednika, pa tudi ne zato, da bi Janeza Drnovška razglasil za slovaškega predsednika, ampak je svojo popularno formo - TV intervju - izbral za novo demonstracijo amnezije, ki tokrat - za spremembo in boljši žur - ni bila povezana s tujcem. Mali Bush, el republicano, je skušal namreč pred kompletno Ameriko izgovoriti ime vrhovnega sodnika Scalie. Najprej mu je rekel Anthony. No, takoj se je popravil - ne, ni Anthony, ampak Antonio. Točno, vrhovni sodnik Scalia ni Anthony. Toda na Bushevo nesrečo tudi Antonio ni. Pač pa Antonin. Antonin Scalia.

Ironično, za vrhovnega sodnika ga je pred dekado in pol imenoval prav Bushev veliki vzornik, Ronald Reagan, el republicano, ki ni šel nikoli tako daleč, da bi za ugibanje kakega pomembnega imena potreboval več kot dva poskusa, ampak je kitajskega predsednika ob srečanju kar v prvo zamenjal za že davno umrlega Mao Zedonga - in pri tem vztrajal. Še bolj ironično, Antonin Scalia, el republicano, je bil med tistimi vrhovnimi sodniki, ki so sklenili, da je treba štetje glasov na Floridi takoj ustaviti. Jasno, s tem so posredno sklenili, da je mali Bush novi ameriški predsednik. Le zakaj bi nas torej skrbelo ali pa jezilo, če ima teksaški El Duderino našega premiera za Slovaka - hej, tip si ne more zapomniti niti imena človeka, ki ga je pripeljal v Belo hišo! Za roko. Tako rekoč.

Če malega Busha pogledate na hitro, malce potegne na Idija Amina Dado, nekdanjega ugandskega trinoga, znanega po množičnih pobojih in živem smislu za kanibalizem. No, ko so se ga tuje države nekega lepega dne naveličale in odpoklicale svoje ambasadorje, je zdrvel na letališče in prestregel ruskega ambasadorja, ki je bil ravno na tem, da odleti. Nikamor ne greš... ostani... pokliči v Moskvo... naj prekličejo odpoklic - tam je telefon! Ambasador je prijel slušalko, Dada pa meh in začel zabavati posadko ambasade. Jasno, ni vlekel ugandskih viž, ampak ruske narodne. Tudi Busheva melodija zveni zelo rusko. Pa ne zato, ker se je po hudih mukah in mnogih neuspešnih ponovitvah vendarle naučil za silo izgovoriti besedo "Milošević", ki jo Rusi brez problema zadenejo v prvo, ampak zato, ker ljudje, ki jih postavlja za ministre, izgledajo kot centralni komite ruske partije na dan, ko je bil uzakonjen enopartijski sistem. Ja, videti so tako dolgočasno, tako sterilno, tako turobno, tako aseksualno, tako brezstrastno, tako zastarelo, tako mračno in tako nevarno kot zaporožci. Še tega ne verjamem, da imajo tehnični pregled.

Pazite, obrambni minister bo Donald Rumsfeld. Nacijo bo morda združil, toda svet bo razdružil. Veteran, ki itak meni, prvič, da je Amerika premehka do Kitajske in Rusije, drugič, da se mora Amerika umakniti iz mirovnih operacij, tretjič, da je treba orožje preseliti tudi v vesolje, četrtič, da je treba omogočiti neomejeno kopičenje orožja, petič, da je treba magari s silo zaščititi vse ameriške nacionalne interese širom sveta, in šestič, da je sposoben še vedno narediti 25 enoročnih sklec, je namreč največji fan izgradnje "nacionalnega raketnega obrambnega sistema", ki bo Ameriko zaščitil pred Kimi, Sadami in drugimi stalinisti. Ne bi nas smelo presenetiti, če bi se pod Bushem ameriški odnosi s Severno Korejo, Kitajsko in Rusijo spet začeli naglo ohlajevati - točno, ne moreš upravičiti izgradnje "nacionalnega raketnega obrambnega sistema", če nate ne preži truma atomskih stalinističnih režimov. Hej, naj se spet rola hladna vojna. Pronto!

Pazite, zunanji minister bo Colin Powell, upokojeni general, temnopolto utelešenje ameriškega sna, nacionalni junak in šampion zalivske vojne. In zakaj je tako nadnaravno priljubljen? Ker je fiskalno konzervativen in socialno liberalen - kot večina washingtonskih novinarjev, kot pravi Christopher Hitchens, kolumnist, ki vedno najde ključ. Dobri stari Colin ima pač dovolj dolg rep: prvič, v Vietnamu je prikrival pokole ameriške vojske, drugič, podpiral je nedemokratične režime v Gvatemali, Salvadorju, Hondurasu in Nikaragvi, tretjič, v Zalivu je pustil biokemični horror, četrtič, gejev v vojski ni podprl, petič, podpiral je embargo na prodajo orožja Bosni, s čimer je pomagal Miloševiću & Tudjmanu, in šestič, navija za brezmejno višanje vojaškega budžeta, da bi se lahko Amerika šla čim več vojn hkrati. Ja, vojsko je tako spolitiziral, da je on sam v očeh javnosti videti kot ultimativni civilist.

In pazite, pravosodni minister bo John Ashcroft, hardline dogmatik, junak religiozne desnice in eks senator, ki je lansko bitko za senat izgubil proti že mrtvemu Melu Carnahamu, guvernerju Missourija. John trdi, prvič, da sta orožje in oboroževanje državljanov kul (in trgovina z orožjem tudi), drugič, da za nasilje niso krivi kanoni, ampak filmi, TV serije, rap in računalniške igre, tretjič, da je treba lokalne policije podpreti, tudi ko kršijo ustavne pravice ljudi, četrtič, da je istospolnost "greh", petič, da je treba abortus prepovedati (ko je bil še guverner Missourija, je 22. januar razglasil za Dan nerojenih otrok), in šestič, da je Amerika "unikatna, večna in božja država", ki ima le enega kralja - Jezusa.

V soboto je George Walker Bush objel Biblijo, dvignil roko in prisegel, da je 43. ameriški predsednik. Že danes lahko zamenja 5.500 zveznih uslužbencev. Jutri lahko zamenja ljudstvo. Breaking news!