Rdeče-belo-rdeče

Svetovno prvenstvo alpskih smučark in smučarjev v St. Antonu naj bi rušilo rekorde: zanimanje občinstva pred začetkom še nikoli ni bilo tako veliko, pa tudi tekmovalna pričakovanja so precejšnja. Vse to velja seveda le za Avstrijo in za evforične avstrijske navijače. Vodilni ljudje avstrijske smučarske zveze in zimsko športne industrije so bolj previdni: "preveč" avstrijsko bi bilo lahko za prihodnost tega športa celo škodljivo.

Ko gre za alpsko smučanje, je navdušenje naših severnih sosedov nad njimi samimi razumljivo. V zadnjih sezonah svetovnega pokala je bila premoč avstrijskih tekmovalcev in tekmovalk očitna. Celo hrvaški čudežni smučarski deklici Janici Kostelić ter švicarskima veleslalomskima asoma Sonji Nef in Michaelu von Grünigenu navkljub, prevlada predstavnikov ene države v tem športu še nikoli ni bila tako izrazita. Avstrija je trenutno edina država na svetu, kjer se družbeno dogajanje vrti okrog prireditev in tekmovalcev v tem športu. Vsako tekmovanje, ne le tradicionalni in do skrajnosti blišča in kiča prignani Kitzbühel, ima status vseljudskega slavja, vsakega zmagovalca (in teh je čedalje več) pa slavijo kot nacionalnega junaka... Hermann Maier kot najboljši med najboljšimi je kot tipični avstrijski proizvod vsaj v zimskem času prehitel mozartovo kroglico iz marcipana, za domačo javnost pa je celo večji idol kot štajerski izseljenec v Hollywoodu Arnold Schwarzenegger. Najbolj brana avstrijska revija "News" je prav v dneh pred svetovnim prvenstvom "Herminatorja" proglasila za najpomembnejšega Avstrijca. Kancler Wolfgang Schüssel in predsednik Thomas Klestil sta se morala zadovoljiti z drugo in tretjo stopničko.

Nič drugače naj ne bi bilo na svetovnem prvenstvu v St. Antonu, kjer so prireditelji v pričakovanju vsesplošnega uspeha skoraj dobesedno premikali gore. Mondeno turistično središče na Arlbergu je skupaj s prireditelji v pripravo prvenstva vložilo neverjetnih 3,6 milijarde šilingov (več kot 50 milijard tolarjev), pri čemer je več kot polovico pogoltnila prestavitev železniške proge in izgradnja nove postaje. S tem so prireditelji pridobili prostor za veliko areno, ciljni prostor za vse proge in discipline, njen sestavni del pa je tudi večnamenska dvorana s tiskovnim središčem. V nasprotju z zadnjima avstrijskima prirediteljema svetovnih prvenstev Schladmingom (1982) in Saalbach/Hinterglemmom (1991), ki sta se zaradi stroškov denarno izčrpala za več let, naj bi finančna zgradba prireditve omogočala turistični razcvet prav v letih po SP.

Slast zmag

Torej v slavo St. Antona in Avstrije manjkajo samo že zmage Hermanna in kolegov? Na prvi pogled se zdi tako. V moški konkurenci se zdi prav verjetno, da bi lahko Avstrijci ponovili uspeh iz davnega leta 1958, ko so v Badgasteinu pobrali vse štiri možne zlate medalje SP za moške (v smuku, slalomu, veleslalomu in kombinaciji). Avstrijskih adutov v St. Antonu bo v vseh disciplinah na pretek, tudi v slalomu, bržkone edini disciplini, v kateri Hermann Maier ne bo nastopil. Čeprav v ženski konkurenci avstrijska prevlada še zdaleč ni tako očitna, tudi gostiteljice resno računajo z zmagami vsaj v štirih disciplinah - vseh razen slaloma, kjer kraljuje nepremagljiva Janica Kostelić.

S tega vidika se zdi napoved predsednika avstrijske smučarske zveze (ÖSV) Petra Schröksnadla, da bodo njegove varovanke in varovanci v St. Antonu osvojili pet do sedem medalj (od 30 možnih) za mnoge Avstrijce celo žaljivo skromna. A Schröksnadel, ki je po zaslugi svoje poslovne žilice (njegova lastna obrnejo na leto milijardo šilingov, osebno pa skrbi tudi za trženje uspehov Hermanna Maierja) eden najbolj odgovornih za avstrijski smučarski razcvet, gotovo ve, kaj govori: (pre)velikim pričakovanjem navadno sledijo velika razočaranja. Saj tekmovalna konkurenca iz drugih držav ni tako zelo slaba! Primer Norvežana Lasseja Kjusa je zgovoren: redkobesedni Norvežan je pred dvema letoma v Vailu presenetljivo in kot prvi doslej pobral medalje v petih disciplinah in ob dveh zmagah zasenčil Hermanna Maierja, ki je bil prav tako dvakrat svetovni prvak. Norvežani, ki imajo adute v vseh disciplinah, bodo prav gotovo nevarni gostiteljem, enako tudi Švicarji, ki imajo avstrijskega vodjo reprezentance Dieterja Bartscha (sicer besedno največjega borca proti prevladi avstrijskih tekmovalcev). Čedalje boljši so Američani, pobirajo se tudi Italijani. V ženskem delu je konkurenca celo širša in še bolj nepredvidljiva. Ob vsem tem Schröksnadel tudi meni, da bi imel prevelik uspeh domače reprezentance v poslovnem smislu razvojno celo negativne posledice. Za ponovno prebuditev največjih in najzanimivejših svetovnih tržišč (ameriškega, japonskega in nemškega) bi bil pretirano avstrijsko obarvano svetovno prvenstvo kvečjemu udarec. Zato je mogoče razumeti tudi direktorje največjih avstrijskih proizvajalcev zimsko-športne opreme, ki v svetu prodajo že več kot polovico alpskih smuči. Številni so (pred izključenimi mikrofoni) priznali, da bi jih še bolj kot avstrijski tekmovalni uspehi v St. Antonu navdušile zmage Američanov in Japoncev, na avstrijskih "dilcah", se razume.

Slovenski udeleženci prvenstva takšne tržne pozornosti sicer niso deležni, saj jih le peščica nastopa na avstrijskih smučeh. A prav zaradi velike prevlade severnih sosedov in dolgoletne uspešne tradicije pred St. Antonom tudi naši vzbujajo upanje ostalega sveta, da bi evforičnim Avstrijcem vsaj malo pokvarili načrtovano slavje. V primerjavi z izjemno uspešno lansko sezono zadnji rezultati sicer niso bili najbolj spodbudni, a upanje na vsaj eno medaljo še zdaleč ni pokopano. Škoda je le, da so se upi skrčili na eno samo disciplino - slalom, saj je tako ženska kot moška reprezentanca v veleslalomu spet izgubila stik z vodilnimi. V slalomu pa je, kot je znano, najbolj tvegano napovedovati končni razplet, konkurenca pa je, gledano na države, ki si obetajo podobne uspehe, sploh najmočnejša. Pritisk na naše tekmovalke in tekmovalce ne bo nič manjši niti zaradi dejstva, da slovensko alpsko smučanje na medaljo svetovnega prvenstva čaka že pet let (Urška Hrovat je bila v Sierri Nevadi l. 1996 3. v slalomu), Ljubljančanka pa bo med Slovenkami in Slovenci tudi edina na startu, ki se že lahko pohvali z odličjem članskih svetovnih prvenstev. Zadnje SP v Vailu je našim predstavnikom prineslo hudo razočaranje, še posebej zato, ker so bila tedaj pričakovanja po dveh slalomskih zmagah Jureta Koširja v svetovnem pokalu in dobri formi ženske slalomske ekipe zelo velika. Letos je štartno zaletišče nekoliko nižje. Morda je tako celo bolje: ob pričakovanju vsesplošnega triumfa Avstrijcev naše in naši tako in tako nimajo česa izgubiti.