Verovanje in tržna ekonomija

"Lepoti in popolnosti se ni mogoče upreti," se je, če se prav spomnim, glasil prvi reklamni slogan za legendarno Zastavo 101. V takratnih časih je bil to sodoben avto, ki so ga izdelovali v številnih barvah in izvedenkah. Eden od modelov je nosil oznako SNO, kar je pomenilo "sedala na obaranje", vsekakor koristna in uporabna lastnost. Nekatere izvedenke so imele celo ogrevano zadnje steklo. Ali močnejši, 1300-kubični motor.

Vendar so bile vse reklame, posebne izvedenke in različne barve dejansko povsem odveč. Kupci, ki niso imeli močnih zvez, so na "stojadina" čakali mesece in mesece. Rdečega da ste naročili? No, če nočete belega, nič hudega, saj jih za vami čaka vsaj sto, ki ga bodo z veseljem takoj prevzeli. Motor 1300 ccm? SNO? Morda bi avtomobil celo želeli najprej preizkusiti? Ne bodite smešni - raje hitro doplačajte, kar zahtevamo, in prevzemite vozilo, preden ga prodamo komu drugemu!

Stoenki so sledili golfi iz Sarajeva, opli iz Kikinde ... na vse se je čakalo in kupec je moral biti srečen, da je avto sploh dobil, pa čeprav morda popraskanega, brez orodja, s štrlečimi vrati ... Kako bizarno zveni vse to danes, ko se prodajalci pulijo za kupce, ponujajo popuste, brezplačno dodatno opremo, barvo po izbiri, preizkusne vožnje, kredite ... Vse bogastvo izbire sedaj sprejemamo kot nekaj samoumevnega, enako tudi tveganje, ki ga moramo z odločitvijo prevzeti: če se izkaže, da se barve naveličam, da je avtomobil zame dejansko premajhen, predrag ali da ne potegne, kot bi si želel, je krivda samo moja - lahko bi bil izbral tudi drugačnega. Čeprav se še nismo povsem privadili temeljnemu načelu tržnega gospodarstva, da je kupec kralj, smo vseeno postali kar izbirčni pri najpomembnejših nakupih našega življenja, med katere nakup avtomobila nedvomno sodi, če se zavedamo, da pomeni uvoz jeklenih konjičkov največjo uvozno postavko naše države.

Za primerjavo si zato v luči našega na novo priučenega potrošništva oglejmo enega komercialno najuspešnejših proizvodov zahodne civilizacije: večno blaženost, ki jo trži rimskokatoliška cerkev.

Večni blaženosti se je res težko upreti, posebno še, če kritično precenimo alternativo: večne peklenske muke, kot zatrjuje informativno gradivo prodajalca. Preberemo tudi, da je proizvod preizkušen - vsaj en uporabnik, ustanovitelj franšize, je dejansko prevzel nesmrtnost in jo tudi pred pričami razkazal, kakor pravi eden prvih prodajnih predstavnikov sv. Pavel: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati" (1 Kor 15,4-6). In agent Pavel je v svojem času tudi zatrdil: "Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali" (1 Kor 15,6). Res, prepričljiva promocija. Tako ključna, da je agent Pavel na njej celo zastavil celotno kredibilnost svoje ponudbe: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (1 Kor 15,14).

A že kmalu naletimo v informativnem gradivu na drugačne trditve. Po poročilu, spisanem 10-30 let po Pavlovem, sta Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova, le našli prazen grob ustanovitelja, nakar "so šle ven in od groba zbežale, zakaj navdajal jih je trepet in strah; povedale pa niso nikomur nič, ker so se bale" (Mr 16,8). Še kakih 20-40 let pozneje bodo novi pisci informativnega gradiva zatrdili, da so nekateri posmrtno živečega ustanovitelja srečali na cesti, da so z njim večerjali ali ne, da so ustanoviteljeva navodila o izvajanju franšize prejeli v Jeruzalemu ali v Galileji ... Skratka, že v informativnem gradivu so podatki o nastanku in verodostojnosti franšize močno protislovni.

Kaj je zares rekel ustanovitelj, postane še bolj dvomljivo, če prebiramo drugo gradivo, ki ga ekskluzivni predstavnik ne priznava za verodostojnega, vendar je nedvomno starejše od večine materialov v uradnem zborniku: na primer, v Tomaževem evangeliju ustanovitelj nikjer ne govori o posmrtnem življenju, ampak le o gnostičnem spoznanju; tudi o ustanoviteljevi smrti sploh ni govora, kaj šele o vstajenju.

Dejansko je po mnenju objektivnih tržnih analitikov vsaj 80 % gradiva ekskluzivnega predstavnika povsem izmišljenega in v nikakršni zvezi z ustanoviteljem. Celo več: nikakršnega zgodovinskega dokaza ni mogoče najti, da je ustanovitelj sploh obstajal. Še huje: za dokumente, ki jih je ekskluzivni predstavnik stoletja razkazoval kot dokaze o obstoju ustanovitelja, danes vemo, da so ponarejeni!

A predpostavimo, da je ustanovitelj dejansko obstajal. Vendar je za verodostojnost ponudbe bistven uradni položaj predstavnika: ali ga je ustanovitelj zares pooblastil za svojega ekskluzivnega predstavnika? Rimskokatoliška cerkev je dejansko največji ponudnik večne blaženosti in ima v Sloveniji največ uradnih predstavništev. A še več tisoč drugih ponudnikov prav tako zatrjuje, da tržijo večno blaženost, mnogi bojda celo po pooblastilu istega ustanovitelja. Z nobenim pravno utemeljenim dokumentom ni mogoče dokazati, da bi bila prav rimskokatoliška cerkev ekskluzivni predstavnik franšize. Celo več: domnevni citati ustanovitelja, ki naj bi ekskluzivnost rimskokatoliške cerkve potrjevali ("Jaz pa ti povem: `Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.'" (Mt 16,18)), so dokazano veliko pozneje dopisane izboljšave predstavnikovih copy-writerjev!

A predpostavimo, da je rimskokatoliška cerkev zares ekskluzivni predstavnik za trženje obljube ustanovitelja. Potem se moramo končno vprašati še: kaj pa poskusna vožnja? Ali izjava vsaj enega zadovoljnega uporabnika, na primer: "Kupil sem večno blaženost in povem vam, to je bil najbolje naloženi denar! Nebesa so vse, kar so obljubljali, in še več!" Ali vsaj poročilo z druge strani, intervju s prekleto dušo: "Ne naredite moje napake! Kupite večno blaženost, sicer se boste cvrli v peklu kot jaz! In verjemite mi, to res ni prijetno." Kljub večstoletni prodaji in milijonom kupcev ter milijonom onih drugih, ki so proizvod prezrli in bi morali po trditvah ekskluzivnega predstavnika trpeti v peklu, se rimskokatoliška cerkev ne more izkazati niti z eno samo izjavo zadovoljnega kupca ali razočaranega skeptika. Vsaj kratek preizkus blaženosti bi želeli? Ne bodite smešni - raje hitro plačajte in prevzemite zakramente, stotine jih čaka, ki nič ne dvomijo.

Zato, pravijo, je večna blaženost stvar vere. In kdor nima vere, kdor zahteva dokaze, preizkuse, garancijo in potrdila kot pri nakupu avtomobila, večne blaženosti ne more dobiti. Če poznate koga, ki ima vero, mu, prosim, prenesite še mojo ponudbo: malo rabljen športni avtomobil, odlična lega na cesti, udoben, 0-100 km/h v 4 sekundah, najvišja hitrost 280 km/h, SNO, brezhiben, poraba 1,5 l/100 km - vse skupaj za samo 50.000 DEM! Odlična priložnost, če si pripravljen verjeti.

povezava