Nesojeni kapetan

Na svetovnem prvenstvu v Franciji bi spet nosili kapetanski trak, če tega ne bi preprečila poškodba. Vam je glede na sedanjo igro Slovenije kaj žal, da niste v Donquerquu?

Absolutno. Sploh ko gledam prvenstvo po televiziji, saj nisem navajen, da sedim doma in gledam, kako drugi igrajo. Najprej sem se sprijaznil z poškodbo, sedaj pa ...

Huda poškodba?

Leva strelna rama, izpah, pretrgana ligament in mišica. Hujše poškodbe rokometaš skoraj ne more dobiti. Upam, da bom z rehabilitacijo saniral poškodbo, ni pa zagotovila, da se to ne bi ponovilo.

V reprezentanci ste bili praktično od osamosvojitve, samo Tomaž Tomšič ima več nastopov od vas, strelski rekord pa je še vedno v vaših rokah ...

Zaradi poškodb sem manjkal na kakšni tekmi, vendar sem sodeloval na vseh prvenstvih. To je prvo večje tekmovanje ...

Sedanji selektor Matjaž Tominec je na svetovno prvenstvo odpeljal precej pomlajeno moštvo, ki pa glede na igro ne zaostaja za tistim, kar je slovenska reprezentanca pokazala v preteklosti. Mogoče celo nasprotno.

Tominec ni bil nikoli moj trener, z nami je bil sicer lani na evropskem prvenstvu na Hrvaškem, a kot svetovalec reprezentance. O njem kot trenerju ne bi mogel veliko povedati, toda po prvih stikih z njim kot strokovnim članom reprezentance sem dobil občutek, da gre za zelo kvalitetnega trenerja, ki se zelo poglablja v rokomet. Mislim, da je za zdaj najboljša odločitev, da je on selektor reprezentance.

Tominec je bil vsa leta nekako odmaknjen od slovenske rokometne scene, saj je uspešno deloval v Švici, pri slovenski reprezentanci pa so imeli prioriteto trenerji na domači sceni.

V Švici je še vedno, ker je tam vezan tudi poslovno, saj ima neko podjetje. Z rokometom se ukvarja vzporedno, ker je trener že vrsto let. Poslovne zadeve je trenutno zamrznil in prevzel reprezentanco. Problem pri naših ljudeh, ki delujejo v tujini, je, da so nekako odmaknjeni od domačih dogodkov. Vsi prehitro pozabijo na igralce in trenerje, ki jih kar naenkrat ni več na domači sceni.

Slovenska reprezentanca je sicer veliko pridobila s prejšnjim selektorjem Leopoldom Jerasom. Navsezadnje ste se uvrstili na OI in SP, premagali Hrvaško v Zagrebu na EP ...

Reprezentanca je z Jerasom ogromno pridobila. Iz neke apatije, ki se nam je dogajala ob prejšnjih neuspehih, smo začeli stagnirati. In bil je prvi, ki je javno in tudi nam povedal, da smo dobri in naj v to verjamemo, ter hkrati v reprezentanco vpeljal zdravo atmosfero. Konec koncev tudi igralci dozorevajo iz leta v leto in z njim smo se sestavili v močno ekipo. Reprezentanca je pod njegovim vodstvom dosegla največje uspehe. Uspelo mu je združiti igralce iz različnih klubov, z različnimi karakterji, toda pod pritiskom nekega pričakovanja uspeha na olimpijskih igrah, kjer je bilo osmo mesto označeno skoraj kot neuspeh, je pozneje sam odstopil. Zanj mi je žal, toda to je bila njegova odločitev.

Drugi človek, ki je naredil preobrat v reprezentančnem rokometu, pa je nedvomno Zoran Jankovič. Z njegovim predsednikovanjem rokometni zvezi se je marsikaj spremenilo. Če ne drugega, stalno vrši pritisk na EHF ali IHF, če sodniki, kot je že navada, sodijo v korist naših nasprotnikov.

Že s svojim prihodom v rokometno zvezo je obljubljal, da bo deloval v tej smeri. Slovenski rokomet je z njim precej pridobil. V klubskih nivojih ni več samo Pivovarna Laško, pojavljajo se še Prule, lani Prevent, Trebnje, ki dosegajo lepe uspehe. Zaupa igralcem, mogoče celo pretirava, vendar z dobrim namenom. Tudi ob neuspehih ni obupal in nas je podpiral, nam dopovedoval, da smo igralci, ki smo sposobni več.

Kaj pa finančni položaj v reprezentanci? Glede na okrašenost reprezentančnih dresov sponzorjev trenutno ne manjka ...

Finančna situacija je precej boljša, čeprav veliko stvari manjka. Sedaj dobivamo dnevnice in potne stroške, česar v preteklosti nismo. Oprema se je izboljšala, potovanja niso problem. Čeprav smo še vedno daleč od idealnega. Vendar smo majhna in mlada država in se ne moremo meriti z reprezentancami, kot so Francija, Španija, Švedska, ki obstajajo že veliko let. Se pa jim približujemo tako z rezultati kot z organizacijo.

Na drugi strani pa so Španci in Francozi dosegli velike rezultate šele v minulem desetletju. Prej nikoli niso bili kakšna rokometna velesila.

To res ne, Španci pa so bili vseskozi prisotni na velikih tekmovanjih. Res pa je, da dolgo časa niso mogli dlje od petega mesta. Tudi oni so se morali dolgo učiti, nato pa so zbrali eno generacijo, ki zdaj pobira tudi medalje, kar je primer, da ne moreš uspeti z danes na jutri. Nekaj pa so dodali tudi s tujimi okrepitvami, kar jim je dodatno povečalo samozavest.

Rokomet je ob osamosvojitvi v Sloveniji poleg košarke veljal za moštveni šport, v katerem bi Slovenija lahko največ optimalno dosegla. Sprva je dišalo po uspehih, potem pa je prišlo do velike stagnacije. Kaj je bil vzrok, saj je reprezentanca vseskozi bolj ali manj temeljila na istih igralcih?

Bili smo generacija, ki počasi odhaja, le redki še vztrajamo. Začeli smo praktično iz nič, prvi nastopi so bili pod vplivom evforije in velike zagnanosti, nova država nam je takrat veliko pomenila. Res pa je, da smo imeli dosti sreče in s pomočjo kakšnega navdahnjenega posameznika smo se uvrstili na velika tekmovanja, med drugim smo na sredozemskih igrah osvojili prvo medaljo. Nato je prišlo do nekakšne naveličanosti in razočaranja igralcev, saj organizacijsko ni bilo poskrbljeno glede na rezultate. Večina od nas je bila profesionalcev, večinoma v Celju, pa tudi tistim trem, štirim iz drugih klubov je bil rokomet prva stvar. Vsak si je želel urejene stvari. Na drugi strani pa se je tista generacija nekako izpela, dosegli smo vrhunec in nismo mogli veliko več doseči, generacije za nami pa ni bilo. Šele s to generacijo mladih igralcev, s Pajovičem, Vugrincem, Lapajnetom in drugimi, ki so sedaj nosilci reprezentance, smo dobili naslednike. Med nami in njimi pa je kar deset let razlike. Vmes ni bilo novih igralcev, ki bi vsaj vsaki dve leti okrepili reprezentanco.

Z mlajšimi igralci, ne samo v rokometu, pa se je tudi precej spremenila mentaliteta slovenskih reprezentantov. Nekako se zdi, da si želijo zmage ...

Mlajši igralci niso toliko obremenjeni, niti s poškodbami. Želijo se dokazati, zato so veliko bolj motivirani. Sicer pa smo bili podobni tudi mi v začetku, leta 1992- 93, nekako pa smo jim odprli pot in gradijo na naših temeljih. Z njimi sem zelo zadovoljen in moram priznati, da so me presenetili, če govorimo o tem svetovnem prvenstvu. Vprašanje pa je, kaj se bo trener odločil v prihodnje. Ali bo ostal pri teh mladih ali pa bo potreboval pomoč kakšnega od nas, starejših igralcev.

Kakšen pa je lahko njihov dosežek na prvenstvu?

Mislim, da so lahko tudi drugi v skupini, kar pomeni, da bodo v osmini finala dobili lažjega nasprotnika pod narekovaji. Najbrž bo to Hrvaška ali Nemčija, oboji so glede na dosedanjo prikazano igro premagljivi. Četrtfinale in ponovitev osmega mesta z olimpiade bi bila velik uspeh.

Na olimpiadi ste v začetku prikazali izjemno igro, nato pa je šlo vse navzdol ...

Prvi dve tekmi, če gledam nazaj, sta bili res ključni. Igrali smo res odlično, imeli smo dva svetovna prvaka na kolenih, tik pred zmago. Toda ni nam uspelo, psihološki šok je pustil prevelike posledice in potem nismo bili več tako samozavestni.

Rokomet pa je na zadnjih velikih tekmovanjih zgolj dvoboj za primat med Švedi in Rusi. Od olimpijskega zlata Hrvatov sta omenjeni reprezentanci v vseh finalih. Ali sta res toliko boljši od drugih reprezentanc?

Rusi in Švedi imajo po letih precej stari ekipi, so pa zato toliko bolj izkušeni. Že vrsto let imajo izdelan sistem. Na drugi strani pa imajo tudi veliko podporo pri sodnikih, še posebej Švedi. S takšno pomočjo pridejo precej daleč, čeprav so bili na olimpiadi dvakrat na kolenih, pa so jih na koncu izvlekli sodniki. Rusi pa so dejansko dobra ekipa in imajo sistem, ki melje vse pred seboj. Zato se najbrž ti finali nekako ponavljajo.

Švedska in Rusija imata precej stari reprezentanci. Ali jima lahko ob zamenjavi generacij kdo odvzame primat?

Nemci in Francozi že pomlajujejo reprezentanco, Španci jo bodo tudi morali in zelo zanimivo bo, kaj se bo zgodilo. Vendar mislim, da bodo te reprezentance še vedno glavni favoriti. Imajo močne izkušnje, tradicijo, lige ...

Rusi so okrepili tudi Pivovarno Laško. Letos imate prvič resno možnost za finale v ligi prvakov.

Seveda se pozna, prvo leto se mogoče ni toliko. Imeli smo smolo, ker smo vedno naleteli na Barcelono, ki je zadnjih deset let nepremagljiva. Moje osebno mnenje je, da bi nam z drugačnim vodenjem lahko to uspelo lani ali predlani. Zadnji dve leti nismo imeli sreče z izborom trenerja in zadnji dve leti je bilo, kljub izjemno dobri ekipi, vzdušje katastrofalno. To se je izrazilo v famoznem drugem polčasu v Barceloni. To je bil tudi glavni razlog, kakovost Pivovarne Laško nikoli ni bila sporna.

Slovenija je poleg Španije in Nemčije, ki imata najmočnejši ligi na svetu, nekakšen fenomen, saj večina reprezentantov igra v domačih klubih. Od bivših reprezentantov je v tujini veliko igral samo Tettey Banfro, od sedanjih samo Gregor Cvijič igra za Valencio. Ali je slovenska liga res tako denarno močna ali so slovenski igralci nezanimivi za tuje klube?

Slovenska liga se finančno razen Pivovarne Laško in recimo Prul ne more primerjati z razvitimi evropskimi ligami. Skoraj vsi reprezentančni igralci bi si glede na kakovost zaslužili poziv kakšnega tujega kluba. Te so sicer najbrž tudi dobili. Vendar je v rokometu tako kot v ostalih športih pomembno, da imaš človeka, ki za to skrbi, nekega menedžerja. Teh pa v Sloveniji ni, in to je velik hendikep za slovenske igralce, ki bi lahko šli tudi v tujino. Z dobrimi igrami na velikih tekmovanjih je sicer več zanimanja za naše igralce, ki pa so še precej mladi in se zato najprej želijo dokazati pred domačim občinstvom. Dobro bi bilo, da se kakšna dva ali trije igralci prodajo v tujino, prebijejo led in tako povečajo zanimanje za slovenske igralce.

Ste vi imeli kakšne ponudbe iz tujine?

Pred petimi, šestimi leti, ko smo igrali v evropskih pokalih, sem dobil ponudbe iz Španije in Nemčije, ampak sem se vedno odločil, da ostanem v Pivovarni. Navsezadnje mi tu nič ne manjka, po drugi strani pa je vedno ostajala tudi nedorečena želja postati evropski klubski prvak s Pivovarno Laško.

Koliko pa so zaslužki najboljših ali pa recimo povprečnih igralcev v tujih klubih?

Nemčija je na tem področju najbolje plačljiva. Tam vrhunski igralci dobivajo letno tudi 200-300 tisoč DEM in več. Vendar to so najboljši. Ostali med 100 in 150 tisoč. V nemški ligi pa je tudi veliko Skandinavcev, ki igrajo še za manj denarja. V Sloveniji najboljši igralci dobivajo nekako do 100 tisoč DEM. V rokometu je manj denarja kot v košarki ali nogometu. Vrhunski igralci si sicer lahko zagotovijo eksistenco, drugi pač ne.

Vendar so v slovenskem rokometu, vsaj kar se tiče sponzorstva, prisotna najmočnejša podjetja, Mobitel, Pivovarna Laško, Prevent ...

Dobra sponzorska podjetja pomenijo tudi večje zadovoljstvo za igralce, dobra plačila. Lahko se posvetijo zgolj treningu in lahko napredujejo. Rokomet je v Sloveniji kar popularen šport, ki se igra tudi precej kvalitetno.

Ali lahko Pivovarna Laško po odhodu vaše generacije še obdrži primat v Sloveniji? Prule z mlajšimi igralci so ji namreč precej blizu.

Tudi v Celju raste zelo kvalitetna generacija, ampak nekega dne moramo računati, da bo Pivovarna nekoliko padla glede na druge klube. Zame ne bi bila osebna tragedija, če bi kakšna druga ekipa prišla na prvo mesto. Prule imajo izjemno ekipo, dobro delajo in so zelo blizu nas, toda vsaj letos nas še ne bodo presegle.