Kravate proti kavbojkam

Eden prvih ukrepov novega ameriškega predsednika Busha mlajšega je bil, da je zaposlenim v Beli hiši prepovedal nositi kavbojke. Kultni predmet ameriške mode je izgnan iz Ovalne pisarne! Stvar sicer ni tako huda, kot če bi v tirolskih uradih prepovedali lajbiče ali britanskim lordom polcilindre, toda vseeno je prepoved legendarnega oblačila svetovne mode tipičen izraz konservativnosti. Še posebej, ker vemo, da kavbojke že dolgo niso več le oblačilo za prosti čas, izraz skrajne nonšalance ali česa podobnega. Pa tudi zato, ker se je v Ameriki poslovna kultura z razmahom dot.comov tako spremenila, da se marsikateri tridesetletnik počuti starega, saj vajeti v svoje roke prijemajo še mlajši. Tako imajo v Microsoftu eno samo pravilo glede oblačenja - ni pomembno, kako je videti, pomembno je, da je čisto. Dovoljeni so tudi prebodeni deli telesa in vijolični lasje.

Busheva odločitev je na videz nepomembna, toda ker je to Amerika, bi se nemara lahko zgodilo, da bo vplivala na svetovne modne smernice. Od vse bolj sproščenih oblek k večji togosti? Na državni ravni kakšne posebne sproščenosti oziroma nespodobnega razkazovanja ženskih nog in utrjenih moških ritnih mišic tako ali tako nikoli ni bilo. Za predsednike, državne uradnike in druge vidne posameznike moškega spola je po besedah šefinje državnega protokola Ksenije Benedetti za uradne zadeve ustrezna temna obleka s kravato. K uradnemu delovnemu oblačilu ženske spada obleka ali kostim z zakritimi rameni, ne prevelikim vratnim izrezom in dolžino ne previsoko nad koleni. Dame morajo tudi poleti nositi nogavice in ne pretirano odprte čevlje. Še pred kratkim, recimo pri obisku kraljeve družine ali papeža, je bil za ženske obvezen tudi klobuk s tančico. Zdaj se o pokritosti ženske glave udeleženci prireditve dogovorijo vnaprej. Med javnim obiskom papeža pa ženska ne sme nositi nakita (razen biserov). Ob zelo slovesnih dogodkih se navadno ne nosijo zapestne ure. "Delavci protokola morajo biti obvezno urejeni in zaradi narave svojega dela so upravičeni do denarnega nadomestila za posamezne kose oblačil," je razložila Benedettijeva. Vendar uslužbenci Urada predsednika Vlade RS, kot je sporočil odgovorni iz kabineta generalnega sekretariata vlade Bojan Boncelj, do kakršnih koli denarnih dodatkov niso upravičeni (razen delavcev tehničnih služb). Drugače od Bushevih uslužbencev slovenski predsednikovi uradniki nimajo niti posebnega pravilnika niti ne dobijo uradnih ustnih sporočil, s katerimi bi jim predpisovali način oblačenja.

Ribice poslovnega sveta

Presoja o tem, kaj je in kaj ni primerno za posamezno priložnost, je tudi v poslovnem svetu večinoma v glavah in ne na papirju. V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki naj bi bila posrednik med državnimi enotami in tudi med poslovneži, kodeksa oblačenja ni. Podpredsednica GZS Marta Kos pa, čeprav se nima za konservativno, pravi: "V službi, pa tudi nasploh v poslovnem svetu in v državni upravi ne trpim preveč mini kril, prosojnih bluz, visokih pet in nog brez nogavic." Ko je sedanja podpredsednica GZS še sodelovala na sejah vlade, jo je v oči večkrat zbodel način oblačenja ene od uradnic, ki je občasno nadomeščala ministra: "Izstopala je ne samo garderoba - tudi ličenje, nakit in dekolte so bili takšni, da so se obračali vsi ministri po vrsti. Kot pri igranju tenisa, ko pogled lovi žogico ... Slabo bi se ji pisalo v službi pri meni."

Tanjo Rupnik, vodjo oddelka za mednarodno sodelovanje pri GZS, so sodelavci označili za eno najlepše oblečenih žensk v GZS. Pred prihodom v poslovni svet je Tanja delala v znanosti. Njeno prvo službo v menedžmentu je spremljal šok, ki ga doživi marsikatera ženska, ko mora nenadoma skočiti iz hlač v krilo. "Ko sem prvič postala 'vodja', sem nehala misliti na 'službene' kavbojke. Sčasoma sem v poslovnem slogu oblačenja začela uživati." Priznala je, da ji poslovno oblačenje odtegne od plače kar precej denarja, od prostega časa pa trideset jutranjih minut za pripravo, plus nakupovanje od enega do dveh kostimov na mesec, da o nogavicah in čevljih niti ne govori. Niti Tanje niti Anteja Milevoja, svetovalca pri GZS, v prostem času ne boste prepoznali, če ju videvate le službeno. Želja po sprostitvi ju žene, da se med počitkom čim prej znebita poslovnih oblačil. "Nikoli nisem imel večjih težav s poslovnim oblačenjem, saj sem že med študijem na ekonomski fakulteti moral opravljati dela, pri katerih je bila samoumevna kravata," je povedal Ante, ki tako kot drugi uslužbenci GZS ne dobi posebnih denarnih dodatkov za svoje obleke.

Na boljšem so glede nadomestila za službene obleke zaposleni v Mobitelu. Tisti, ki so neposredno v stiku s strankami, imajo pravico do dveh zimskih in dveh letnih oblek na stroške družbe. V Mobitelovem pravilniku o oblačenju piše, da morajo biti kostimi oziroma obleke obvezno slovenske proizvodnje in standardne kategorije - to pomeni, da mora obleka spadati v srednji cenovni razred. Pri njihovem tekmecu SI.MOBILU je kodeks oblačenja še v pripravi. Tudi pri kritju stroškov in izbiri proizvajalca so simobilovci prepuščeni svoji presoji. Denarnih nadomestil ne dobijo niti uslužbenci Bank Austria Creditanstalt Ljubljana, čeprav ob sprejetju v službo skupaj z drugimi pisnimi navodili dobijo tudi nekaj vrstic o oblačenju. Kot je pojasnila predstavnica Bank Austria za stike z javnostjo, na delovnem mestu ni dovoljena nobena skrajna ekstravaganca, pa tudi ne oblačila iz džinsa. Podobna določila imata Banka Koper in Abanka. Drugače od njih Nova Ljubljanska banka, skladno s svojim notranjim pravilnikom, enkrat na leto zaposlenim izplača dodatek za osebno urejenost. Gorenje in Krka sta namesto kodeksov uslužbencem ponudila dodatno izobraževanje. Zavarovalnica Maribor pa je ob pomoči stilistov že skoraj izdelala nov kodeks oblačenja, v katerem med drugim svetuje ženskam pri nakupu spodnjega perila in posebej obravnava oblačila vodilnega moškega in zastopnikov na terenu.

Skrajnosti

Najdebelejše kodekse oblačenja na delovnem mestu imajo podjetja, ki svojo podobo izoblikujejo tudi v barvah in oblikah oblek uslužbencev. Delavci družbe Hertz, katere podružnica se v Sloveniji ukvarja z izposojo avtomobilov, si v skladu s pravilnikom prizadevajo za popolno podobnost med sabo, neodvisno od lokacije poslovalnice. Torej, smo pri uniformah. Kot je pojasnil predstavnik Hertza Jani Vodnik, je čas, kdaj se nosi zimska, kdaj poletna uniforma, določen v pravilniku. Pri ženskah smejo biti nogavice le kožne barve. Čevlji morajo biti gladki s srednje visoko peto. Če je dolžina las večja od srednje, morajo biti lasje speti v čop ali figo; pentlja je lahko le v barvi, ki je dovoljena v pravilniku. Bolj ali manj stroga pravila, pri čemer imajo pri ženskah prednost krila in ne hlače, veljajo za vsa podjetja, ki se odločijo za uniforme. Če pa ste večji ljubitelj temnih odtenkov, vam priporočam delo na pokopališču. Če že ne boste nosili temnejše uniforme, boste potemtakem kot ponudnik takšnih ali drugačnih pogrebnih storitev vseeno prisiljeni imeti na sebi "umirjene" barve.

Pravilnik, recimo za vodjo agencije Literal, ki se ukvarja z odnosi z javnostjo, Braneta Grubana ni pravilna izbira, saj pri posameznikih naleti na odpor, poleg tega ne upošteva posameznikovega udobja in svobode. Med pridnimi uporabniki tipkovnic, torej pisarniškimi delavci, imajo sloves najbolj svobodnjaško oblečenih menda programerji. Trditev potrjuje vodstvo Hermesa Softlaba, računalniškega podjetja, ki ustvarjalnost svojih "ljubljanskih" programerjev spodbuja tudi s tem, da jih ne omejuje pri oblačenju. Sicer se menedžer v istem podjetju izogiba supergam ali vijolični barvi las. Če smo že pri barvi las, ne morem mimo Saše, ki sem jo srečala med kuhinjskimi garniturami v prodajalni Metalke. Petindvajsetletna Saša že vseh pet let svojega dela v središču mesta pogosto menja barvo las, ima rdeče obrvi in kričeče sence - skratka, prvi vtis, ki ga neredi med dolgočasno oblečenimi sodelavci, je skrajno neresen. "Odkritih konfliktov z vodstvom nikoli nisem imela. Vedela sem, da ne ustrezam normam, zato sem tudi popustila pri dolžini majic - zdaj se moj uhanček v popku ne vidi več. A ko so šefi ugotovili, da jim naredim dober promet, so se popolnoma pomirili," je o vztrajanju pri svojem imidžu povedala Saša, o kateri sodelavci pravijo, da delo svetovalke pri nakupu kuhinj opravlja izredno dobro, zato je njen videz postal tudi neke vrste blagovna znamka za tiste, ki na posvet pridejo po priporočilu nekdanjih strank.

TV spodaj brez

So pa ljudje, ki jih vsak dan gleda množica. Televizijci. Tukaj je nemara najopaznejši vpliv Amerike. Dokler je bila v Sloveniji ena sama televizija, so na zaslonih kraljevale bluzice, ki jih v rahlih odsevih še vedno zasledimo, še posebno v športnih oddajah. Ko pa je CNN postal del našega vsakdanjika, se je tudi televizijsko oblačenje posodobilo, če ne to, pa vsaj povzelo ameriški način oblačenja. Ko se je pri nas pojavila še komercialna televizija, je bilo popolnoma jasno, da je bluzicam z naborki odklenkalo.

Na POP TV in na nacionalni televiziji sta bili stilistki "najresnejših oddaj" enakega mnenja: voditelji dnevnikov so skoraj najbolj urejene osebnosti v državi, tudi če so "spodaj brez". Brez vpogleda v računovodsko dokumentacijo lahko ugotovite, katera televizija bolj varčuje - če voditelj ob koncu dnevnika pred kamerami zapusti svoj stolček, s tem pa pokaže, kaj se je ves čas oddaje skrivalo pod mizo -je medijska hiša radodarna, saj spodnji del oblačila poveča strošek obleke za več kot polovico. Če pa se izurjenemu govorcu nikamor ne mudi in mirno počaka na konec oddaje, ne da bi se premaknil, si lahko predstavljate, kaj vse ima spodaj. Na RTV, kot pravijo uslužbenci, je v studiu zaradi osvetljave celo pozimi vroče, kaj šele poleti - zato marsikdo suknjič kombinira s kratkimi hlačami. Vremensko napovedovalko POP TV pa sem zadnjič videla v gojzarjih, čeprav je imela na glavi plod dolgotrajnega truda frizerke, pol kilograma pudra in oblečen suknjič, ki je sodil v višji cenovni razred.

Nacionalna televizija se je za redno pomoč stilistke Vesne Černelič pri Dnevniku in Odmevih odločila marca lani. Na POP TV imajo Slavko Pajk že vse od začetka, torej pet let. Tako se lahko popovci hvalijo, da so tradicijo strokovnega oblikovanja videza televizijskega voditelja uvedli oni. Pa čeprav pravijo, da so se voditelji Televizije Slovenija sami začeli pritoževati, češ da toliko oblek tudi z denarnim dodatkom ni mogoče imeti pod nadzorom. Še zmeraj je na RTVS več sodelavcev, ki skrbijo za svoj videz sami. V skladu s pravilnikom o povračilu stroškov so taki posamezniki upravičeni do mesečnega nadomestila za nakup garderobe. Delavci so glede na pogostost in pomembnost medijskega nastopanja razvrščeni v tri kategorije - glede na kategorijo je določena tudi višina nadomestila.

Vesna in Slavka obe dajeta prednost slovenskim proizvajalcem. Čeprav imata voditeljici Odmevov italijanske čevlje. Slavki pa zmanjkuje barv pri slovenskih proizvajalcih moških oblačil. Vesna se pri izbiri oblačil zaradi vročine v studiu izogiba umetnim materialom, ozkemu kroju. Vsako oblačilo ima rezervo in je opremljeno s kartončkom, kjer piše, kdaj bo na sporedu. Slavka trdi, da obleka ne sme imeti karo vzorca, ker je to utrudljivo za oči gledalcev. Če pa ima govorec utrujene oči, rdečino njegovih kapilar ublažijo s kapljicami, ki sem jih opazila med stotimi kozmetičnimi pripomočki maskerke na POP TV. Nekaj od kozmetike je namenjeno izključno televizijski rabi (debelejši puder in posebna nebleščeča šminka), večina lepotilnih pripomočkov pa je dosegljiva tudi navadnim smrtnikom. Slavka Pajk je na začetku "upravljala" ves POP, vendar je ob Jonasovi pojavitvi ugotovila, da bi počela še kaj drugega. Zdaj je stilistka kviza Lepo je biti milijonar bivša misica Metka Albreht, in kot pravi predstavnica za stike z javnostjo Tanja Djurdjevič, je "izgleda res edina, ki razume Jonasa". Eden od projektov Pajkove je bila, poleg oddaje 24 ur in Športne scene, kreacija novih vijoličastih uniform ljubljanskih redarjev. "Prejšnji teden pa sta me presenetila dva poslovneža, ki bi me rada imela za svetovalko pri izoblikovanju njihovega imidža."

Bela srajca

Ni pomembno, katero stilistiko vprašate o tem, kaj meni o razmerah v oblačenju oziroma o ravni oblačenja na Slovenskem - odgovor vseh bo približno enak: vse, kar se dogaja, se dogaja v mejah ljubljanske obvoznice in rahlo v drugem največjem mestu, Mariboru. Ostalo je bolj provinca, zastareli artikli v trgovinah, kaj šele na telesih. "Že prej Slovenci niso imeli gojene tradicije oblačenja. Med socializmom pa smo morali tako in tako biti vsi enaki," je o razlogih za pomanjkljivosti pri garderobi Slovencev povedala Breda Tesner, ki se je po desetih letih dela inženirke oblikovanja tekstila v Londonu izšolala za zastopnico podjetja Color Me Beautifull (CMB Image Consultants), ki izobražuje svetovalce za osebno podobo. V sedmih letih svetovanja na Slovenskem se je ukvarjala s posamezniki in s podjetji, ki so se odločila za dodatno izobraževanje svojih uslužbencev. "Vodstvo nekaterih podjetij izkorišča mojo nevtralnost za to, da mu ni treba posameznikom reči, da se v službi ne spodobi tako oblačiti. Drugi pridejo k meni, da dobijo potrditev, da se oblačijo pravilno," pravi Tesnerjeva, ki je pri svetovanju opazila, da moški dosledneje upoštevajo njene nasvete. "Po svetovanju dejansko hodijo po nakupih z barvno karto, ki jim jo dam. Ženske stvari včasih vzamejo le v vednost. Zgodilo pa se je že, da je ženska, ki so ji ponudili zastonj svetovanje, dala vedeti, da če toliko let ni nič delala s sabo, tudi dve leti pred penzijo ne bo." Tako kot z nakopičenjem let posameznik za samozavest ne potrebuje več obleke, po Bredinem mnenju podjetja z nakopičenjem kapitala, še posebej iz državnega proračuna, manj pazijo na to, kaj nosijo njihovi sodelavci. "Posebnost slovenskega prostora je, da so uspešni ljudje pogosto sužnji luksuznih znamk, vendar ni nujno za dober videz potrošiti celo premoženje." Še ena značilnost je konservativnost oziroma nesamozavest, ki se izraža v tem, da so Slovenke manj seksi, kot bi lahko bile, moški pa "imajo še zmeraj za zvezdo stalnico belo srajco. Pa že zdavnaj ni več 'in', poleg tega vam brado, tudi če je stara 6-7 ur, posebej poudari." Po Bredinem mnenju mora vsaka ženska imeti rezervne nogavice ("Ker nesreča nikoli ne počiva!"), poslovni moški pa nekaj rezervnih kravat, da se lahko hitro prilagodi priložnosti. "Obleka naredi človeka. O tem veliko razpravljamo, pa se zdi, da se razen zgodbe o 'belih nogavicah' še nismo kaj dosti naučili."

Z željo po učenju pravzaprav nimamo kam, predvsem, kakor so razložili v Izobraževalnem središču Miklošič, zaradi pomanjkanja zanimanja. Pred leti je Cene Štupar pripravljal svetovanje modnih oblikovalcev v sklopu programa izobraževanja za tajnice, pa tudi tega ni več. Visoka šola za menedžment v Kopru sicer pripravlja dodatne seminarje, vendar izključno kot izvenštudijsko dejavnost, ki jo prepustijo svojim študentskim združenjem. Ljudska univerza v Kočevju pa je zadnji neuspešni poskus "modnega treninga" imela pred petimi leti, ko je na seminar prišlo sedem ljudi, od katerih je bilo pet organizatorjev. Očitno je mnenje širše javnosti še zmeraj tako, kot ga povzema ruski pregovor: Srečujejo te s tvojo obleko, poslavljajo se od tebe s tvojo pametjo!