Peterka brez podpisa

Stranski učinek telefoniranja v javni telefonski govorilnici so porabljene telefonske kartice. Za večino ljudi so to nekoristni kartončki, če pa ste se znašli v bližini resnih zbiralcev barvitih kosov plastike, obskurni predmet dobi nove razsežnosti. Če imate kakega znanca, ki takoj, ko vas vidi, povpraša, ali imate "kakšno zanj", točno veste, da je zastrupitev te vrste dolgotrajna in meji na obsedenost. Japonske telefonske družbe so že leta 1987 ugotovile, da kar tretjina telefonskih kartic ni bila nikoli uporabljena, ker je izginila v albumih zbirateljev. Pa kaj Japonska, serija spominskih telekartic, izdanih ob 100. obletnici rojstva Leona Štruklja, po besedah Marka Žganarja, lastnika ljubljanske trgovine Numizmatika Masta (kjer med starim denarjem, medaljami in znamkami prodajajo tudi slovenske telekartice), do sedaj sploh ni bila v redni prodaji. "Prodane so bile na dobrodelnih dražbah Lions Cluba, član katerega je bil Štrukelj, tako da navadni smrtniki teh kartic niso nikoli imeli v žepu." Numizmatična trgovina na Slomškovi ulici ima pet rednih kupcev kartic in več prodajalcev. "Največ kartic odkupimo od klošarjev," pravi Marko, "saj če hočeš biti klošar, moraš biti poslovnež. Klošarji že zdavnaj niso več naivni. Telefonske govorilnice po Ljubljani imajo razdeljene med sabo. Kartice prinesejo nam ali svojim stalnim strankam - zbiralcem. Zahtevajo, če se le da, višjo ceno." Odkupna cena je od 20 do 100 tolarjev, druga je na trgu tudi najpogostejša/najrealnejša. "Vrednost je odvisna od sto dejavnikov: naklada, rok uporabnosti kartice, število impulzov itd. Najdražja kartica, ki jo čuvamo kot punčico očesa, stane 10 tisoč tolarjev. To so nosorogi (na hrbtni strani je reklama za kremo proti grobi koži), ki so imeli naklado le 1500 izvodov." Kaj pa zanimanje tujcev za slovenske kartice? "V tujini so naše kartice iskane. Zato slovenski zbiratelji vzdržujejo tudi malo višjo ceno, ker je to upravičeno. Saj je slovenskih kartic vsekakor manj kot recimo nemških. Vendar k nam v trgovino redko pokukajo tujci. Ti se zbirajo na svojih srečanjih."

Zaščitni znaki

"Če pa že boste pisali o zbiralcih," doda Marko, "potem si zapišite:Janez Zadnikar je zaščitni znak slovenskih telefonskih kartic. Če boste govorili o karticah - bo takoj zraven."

Zadnikar, ki ima, kot pravijo, največjo zbirko slovenskih kartic, je bil tudi na mednarodnem srečanju zbiralcev denarja, razglednic, značk in telefonskih kartic v Mercator hotelu Ilirija, kjer Numizmatično društvo Slovenije skoraj vsak konec tedna pripravi srečanje. Janez ima poleg slovenskih magnetnih in čipnih telefonskih kartic v zbirki še žetone in druge plastične kartice formata 86 mm x 54 mm. "Resnih zbiralcev nas je v Sloveniji kakih 50-80. Pet ali šest jih zbira polnjene kartice. Pogovarjali smo se že, da bi se organizirali v posebno društvo v Trbovljah, ker so te na sredini Slovenije, in bi tja lahko prihajali z vseh koncev. A iz tega za zdaj še ni nič." Janez ima svojo mrežo klošarjev v Ljubljani in neredko gre sam na "lov": "Pogosto počakam, da kdo konča pogovor, in ga prosim, naj mi odstopi svojo porabljeno kartico." Sicer pa je industrija tudi v tem primeru, ob zatonu filatelije, hitro prilagodila ponudbo albumov naraščajočemu številu zbiralcev telefonskih kartic. Prvotni namen uvajanja telekartic ni bil izboljšanje telefonske storitve, ampak preprečitev vandalizma. Telefonski aparati, polni kovancev, so bili preveč vabljiv in lahek plen. Kartica je v svoji zgodovini doživela več faz. Prva je bila magnetni zapis, ki ga je bilo razmeroma preprosto kopirati. Sledil je razcvet čipnih kartic ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. In zdaj, ko je držav, kjer uporabljajo telefonske govorilnice na kartico, že 215 (podjetij, ki proizvajajo "nemobi" kartice, je več kot 700, samo v ZDA jih je okoli 500), so prišle še mobikartice. "SI.MOBIL je do zdaj imel na kartici le samega sebe. Pred kratkim so natisnili še Zahoviča v uniformi, na kateri je logotip njihovega podjetja. Kartica je v nasprotju z Mobitelovimi ptiči iskana, ker je razmeroma redka," mi razlaga Janez. "Mobitel je sicer izbral lepe motive, vendar bi lahko dal gor še več ptičev. Zamenjali so logotip, ptiči pa so še zmeraj enaki." Zdaj mora resen zbiralec imeti v zbirki dva popolnoma enaka ptiča samo zato, ker je zraven drugačen logotip. Janez se je na veliki paleti možnih kombinacij za zbiranje odločil za "vse kartice iz Slovenije". Samo od Telekoma mora imeti kar 368 motivov do zdaj natisnjenih kartic, sledijo Impulz iz Nove Gorice (podjetje za vzdrževanje telefonskih govorilnic predvsem v Posočju in na Krasu) in vsi ponudniki mobilne telefonije. Možne kombinacije za zbiralnje so še: vsaka država - ena kartica ali samo živali, ker pa je teh preveč, zbirajo npr. samo papige, veliki ljubitelji piva zbirajo pivo, sledijo ženske, šport, avtomobili in ameriške s coca-colo in McDonaldsom. Zagotovo je ena najbolj nenavadnih zbirk v Sloveniji tista, ki je posvečena tematiki aidsa.

"Sem se že sprijaznil, da nikoli ne bom imel vsega," mi je povedal zbiralec telekartic Igor Lesar iz Maribora, "drugače od Janeza niti deloma ne živim od tega, vendar tudi v minus ne grem." Od nobenega zbiralca ne boste dobili jasnega odgovora, zakaj zbira ravno "to" in zakaj sploh potroši toliko prostega časa za na videz nesmiselno dejavnost. "Vedno sem kaj zbiral: kovanci, slike od čokolade, znamke ... Prvo kartico sem pobral iz smetnjaka, kamor jo je odvrgel moj brat, ko je prišel iz Avstrije," je povedal Igor, ki ima zdaj v 90 albumih (vsak po 500 kartic) vse od telekartic iz Somalije ("tamkajšnje so iskane zato, ker je po tem, ko so Američani vložili več denarja v razvoj telefonije, ta propadla") in japonskih kartic z luknjicami do slovenskih nosorogov. "Nimam pa Primoža Peterke brez podpisa," mi zatoži. "Saj ga nobeden nima," ga potolaži Janez. "Peterka je trenutno najbolj iskan. Jaz sem zanj pripravljen dati tristo mark, takoj," doda Janez in z Igorjem zdrsne v pogovor o tem, kaj če jo kdo ponaredi in pri kom bi lahko bila, pa jo skriva. "Če smo že pri ponaredkih: veliko kartic je narejenih samo za zbiralce - lepe slike in nič več," Igor s prstom pokaže na vrsto panamskih kartic z avtomobili. Kaj pa je posebnost slovenskega prostora? "Posebnost je serija kartic, ki ima 40 različnih gradov. To je skoraj fenomen v svetu, ker so serije ponavadi znatno manjše." Med slabimi lastnostmi slovenskih kartic je Igor naštel "nedoslednost pri barvnih odtenkih in zaščitni lepilni trak za čip". Lepilni trak je prišel namesto celofanske vrečke in zmanjšal stroške izdelave kartice, vendar "je lepilo premočno, zato je po odstranitvi trakca kartica za zbiralca uničena", kot pojasni Igor. "Jaz sem zaradi tega že klical na Telekom, pa so mi rekli, da če sem zbiralec, naj kupim sto kartic, ena bo že dobra ..." je povedal Janez.

Posel

Leta 1995 je Telekom Slovenije izdal prvo čipno kartico in postavil prvih 1500 govorilnic na kartice s čipom, hkrati pa umaknil aparate, pri katerih so se uporabljale magnetne kartice. Kasneje je izdal poseben katalog za leta 1995-97 in nato v sklopu poštnih znamk še nadaljnje publikacije za zbiralce. Predstavnik za stike z javnostjo Telekoma Boris Ziherl, ki je bil pred dvema ali tremi leti tudi sam zbiralec kartic, je povedal, da ima Telekom stike z okrog 300 zbiralci. "Zbiralci se lahko naročijo na nove kartice v posebnih teletrgovinah." Razložil je še, da kartice pri Telekomu oblikujejo standardni oblikovalci. Telekom daje prednost predvsem slovenskim motivom, ki niso geografske znamenitosti (kot je recimo na Hrvaškem), ampak kulturnozgodovinski spomeniki. "Z motivi kartic promoviramo Slovenijo. Vendar se moramo zavedati, da je telekartica tudi del posla," je razložil Ziherl. Vsiljen reklamni letak najpogosteje pristane v košu, telekartice pa tudi po uporabi marsikdo ne vrže proč. Zato je kartica, saj je dlje časa aktualen medij, narejen iz trajnejšega materiala, zanimiva za oglaševalce. "Z zainteresiranim podpišemo pogodbo, katere znesek je odvisen od naklade in fiksnih stroškov." Tako so se na karticah poleg SIOL-a in paketov ISDN ter drugih reklamnih akcij Telekoma znašli Krka, Merkur, G7 itd. Poleg njih pa seveda še dogodki, ki jih sponzorira Telekom. Peterka se je tako kot košarkarji Uniona Olimpije znašel na karticah ravno zaradi Telekomovega pokroviteljstva. "Peterko brez podpisa sem tudi jaz iskal, pa ga nisem našel," je pojasnil Ziherl, "ne vem, ali ni bila to tiskarska napaka." Kaj pa Esmeralda oziroma Leticia Calderon? Po kakšni poti je njena slika prišla na pet kartic? "To je bil projekt POP TV in Slovenskih novic. Kartice z Esmeraldo so bile razprodane v hipu." Clinton in papež sta bila izbrana za motiv na pobudo uprave Telekoma ob obisku obeh, sveti oče pa tudi zaradi beatifikacije Antona Martina Slomška. "To je promocijski dogodek za Slovenijo," je pojasnil predstavnik Telekoma. Poleg papeža Janeza Pavla II. in Slomška so na karticah upodobljeni še mariborski, koprski ter ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode z Alojzijem Šuštarjem. Najbolj prijazni do uporabnika, hkrati pa tudi izvirni sta bili neke vrste darilni kartici s prostim poljem za želje in telefonsko številko. V Rusiji in na Hrvaškem so v izvirnosti stopili korak naprej: iz serije kartic so naredili neke vrste sestavljanke. Iz štirih kartic lahko sestavite večjo sliko. Pojavile so se akcije proti kajenju in take, povezane z drugimi družbeno bolečimi vprašanji. Kot je priznal Ziherl, se Telekom v podobni propagandi ni odlikoval. Sicer je mogoče zaslediti kartico Spoštujemo gozd (v sodelovanju z Zavodom za gozdove RS) in oglas Visokega komisariata ZN za begunce, to pa je skoraj vse, Mobitel pa se je odločil za sodelovanje z Društvom za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS).

Zbiralci so očitno srečni ljudje. Zato ne vrzite kartice v smeti, ker lahko ta komu polepša dan ali celo izboljša finančni položaj.