Nekrolog Ravnikarju

Konec februarja bo slovesna otvoritev prenovljene notranjosti pritličja Nove Ljubljanske banke v stolpnici na Trgu republike. Ne dvomimo, da bo predsednik uprave Marko Voljč ob tej priložnosti s sodelavci spil kozarec penine. Tega dne bo namreč rešen nadležnih članov arhitekturne srenje, ki so mu zadnjih osem mesecev neprestano dihali za ovratnik in ga opozarjali na uničevalski poseg v dediščino profesorja in akademika Edvarda Ravnikarja. Voljč si bo oddahnil, Slovenija pa bo ostala brez zadnjega velikega bančnega interierja, ki ga je naredilo zveneče arhitekturno ime.

V Društvu arhitektov Ljubljane trdijo, da gre za barbarizem brez primere. V javnem protestu, ki so ga poleg treh članov izvršilnega odbora društva (Boris Briški, Miha Kerin in Grega Košak) podpisali tudi dekan fakultete za arhitekturo Fedja Košir, predstavnik uprave za varstvo naravne in kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo Gojko Zupan ter v imenu dedičev avtorskih pravic Edo Ravnikar ml., opozarjajo, da smo priča "samovoljnemu in nekulturnemu ravnanju investitorja, lastnika stavbe, ki ni hotel prisluhniti opozorilom o večplastni pomembnosti in vrhunski kakovosti prostorskih in arhitekturnih rešitev stavb, zunanjih in notranjih ambientov kompleksa Trga republike". Pri čemer je NLB samo eden od primerov destruktivne prakse. Leta 1998 sta študentki arhitekture v okviru seminarske naloge ocenili objekt Učnih delavnic arhitekta Savina Severja in pripravili predlog njihove prenove. Učne delavnice ZGM Bežigrad namreč pomenijo enega pomembnejših objektov slovenske moderne arhitekture. V njuni raziskavi je bilo ugotovljeno, da je konstrukcija objekta zdrava, fasadna montažna polnila pa so v zelo slabem stanju. S pobudo, da se objekt zaščiti in se z novo vsebino prenovi, sta se skupaj s profesorji obrnili na ljubljansko mesto občino in ljubljanski regionalni zavod za varovanje naravne in kulturne dediščine. A zaman. Učne delavnice so bile porušene v začetku marca lani. Še pred tem sta bila uničena bar Rotovž in Koteks Tobus, do nerazpoznavnosti pa je bil predelan trgovski objekt arhitekta Miloša Bonče v Hrastniku. V razviti Evropi, kamor bi radi čim prej prišli, bi se nad tako brutalnimi posegi zgrozili. Pomembne objekte pretekle in sodobne arhitekture namreč ne prepuščajo stihiji, ampak jih zaščitijo in nato strokovno usmerjajo njihovo prenovo. Ko so na Dunaju prenavljali Postsparkasse arhitekta Otta Wagnerja, se niso smeli dotakniti niti originalnega pohištva, kaj šele česa drugega. Avstrijci so nanj ponosni, tako kot so na Finlandio Alvara Aalta ponosni Finci. Pri nas pa se Ravnikarjevega opusa očitno sramujemo, saj nekateri njegovo delo še vedno napačno ocenjujejo kot ostanek socialistične arhitekture. Ne vidijo vrednosti objektov, kot so ljubljanska Moderna galerija, ČZP Ljudska pravica, Ferantov vrt, celjska banka ali kranjski hotel Creina. Ne zanima jih, da je bil Ravnikar za širši kompeks Trga republike s Cankarjevim domom nagrajen s Plečnikovo in Borbino nagrado ter da je bil njegov celoten opus nagrajen z veliko Prešernovo nagrado. Verjetno ne vedo niti tega, da je bil projekt Trga republike rezultat skoraj dvajsetletnega Ravnikarjevega študija in da pomeni največjo monumentalno zasnovo iz tega obdobja. Še manj jih zanima, da je bil Ravnikar Plečnikov učenec, da se je izpopolnjeval v Le Corbusierjevem biroju, da ni bil le arhitekt, ampak tudi urbanist, slikar, vzgojitelj in mislec, da je bil član slovenske in jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, redni in zaslužni profesor ljubljanske univerze ter gostujoči profesor graške univerze. Za upravo NLB omenjene reference nimajo prave teže. Veličasten bančni ambient, ki je nastal na tradiciji antike, secesije, Plečnika in moderne, namreč brez kančka slabe vesti in obžalovanja spreminjajo v materialni kič oblečeno, povprečno provincialno poslovalnico. "Po Evropi spoštujejo arhitekturo, ki je nekaj vredna, pri nas pa se dobra arhitektura čedalje pogosteje uporablja kot poligon za samopašnost, primitivizem in razkazovanje moči," opozarja Kerin. Ironično je, da je imela Ljubljanska banka pred časom veliko več posluha za ohranitev nacionalne kulture, saj je na primer sofinancirala izdajo treh vodnikov po Plečnikovi arhitekturi, poleg tega pa so bili bančni prostori opremljeni z deli vrhunskih sodobnih kiparjev in slikarjev. Novodobni liberalizem ima kratek spomin, saj gre čez tradicijo kot tank čez minsko polje.

Arhitekturni kanibalizem

Košak trdi, da je zadeva katastrofalna, ker pri prenovi pritličja NLB ne gre le za enega ali dva žeblja, ampak za to, da so bile povsem brez razloga, mimo funkcionalne in tudi ekonomske logike uničene bistvene prvine Ravnikarjeve arhitekture. Tako je bil odstranjen osrednji zeleni atrij, ki je omogočal, da je v prostor prihajala naravna svetloba in da se je čez njegove steklene stene odpiral pogled na stolpnico. Z njim je bil pomen banke iz običajne tovarniške hale dvignjen na plemenitejšo raven. Zelenje v atriju je banko humaniziralo, ji dajalo vtis človečnosti. "Pričakoval bi, da se bo predsednik uprave pred posegom dal poučiti, kakšen pomen ima atrij že od rimskih časov naprej. Če ga pokriješ in tlakuješ ter v lončke posadiš nekaj zelenja, to ni več to," pravi Košak. Argument bančne uprave za spremembo je banalen. Atrij naj bi pokrili na željo inštalaterjev, ki brez tega niso znali urediti klime v prostoru. Kerin pa trdi, da je šlo zgolj za izgovor: "Ne verjamem, da si banka ob vsem svojem nastopaštvu ne more privoščiti šest radiatorjev, ki bi greli steklene stene atrija." To pa še zdaleč ni edini moteč poseg. Mostovž, ki je vizualno pregrajeval vhodno avlo od osrednje bančne dvorane, je dvignjen pod strop kot nesmiselna karikatura svojega nekdanjega namena. Malokdo ve, da mostovž ni bil postavljen po naključju, ampak da je sledil smeri severne linije Emone. Namesto tekočih stopnic so postavljene nove fiksne stopnice, v sredini vstopnega prostora pa se bohoti dvigalo. "Primitivno je, da želi banka svojo moč razkazovati s steklenim dvigalom, ki si ga danes lahko privošči že vsak branjevec," pravi Kerin. Na možnost, da bi za dvigalo, ki naj bi omogočalo dostop invalidom, lahko poiskali kakšno manj vpadljivo mesto, očitno niso pomislili. Načrtovalci so tudi premalo razmislili, kje bo imelo dvigalo pogonski del, zato so morali v pasaži Maximarketa dograditi še kovinski steber. Se pravi, da so hkrati uničili še tisti del javne površine, ki sploh ni v lastni banke in na katerega ne bi smeli samovoljno posegati. Izginile so tudi za Ravnikarja značilne stenske obloge, medtem ko so pisarniške bokse pregradili s skoraj tremi metri visokimi lesenimi panoji.

Povsem razumljivo je, da se banka želi prilagoditi spremenjenim okoliščinam poslovanja s strankami ali da želi posodobiti nekatere dotrajane dele opreme. Vendar pa je v pristopu vedno mogoče ubrati več poti. Investitor, ki ima vsaj malo občutka za kulturno dediščino, bi se moral pred začetkom del posvetovati vsaj z nekdanjim Ravnikarjevim sodelavcev profesorjem Bončo. K temu ga ne nazadnje zavezuje zakon o avtorskih pravicah. Poleg tega zakon določa, da avtorske pravice ugasnejo šele 70 let po avtorjevi smrti. Ker je Ravnikar umrl leta 1993, pravice torej še niso ugasnile. Predstavniki avtorjevih dedičev bi se sicer lahko pritožili, a boj zoper močno banko bi bil na sodišču dolgotrajen, predvsem pa izredno drag. Ni odveč omeniti, da obstaja tudi nekaj, čemur se reče moralne pravice, ki ne ugasnejo nikoli. Poseg v Prešernove moralne pravice bi bil nepredstavljiv. Vsa književniška srenja bi skočila v zrak, če bi si kdo drznil črtati en sam verz Sonetnega venca. V arhitekturi pa je očitno dovoljeno vse. Banka je svoj cinični odnos do dediščine pokazala že takrat, ko je projektanta prenove izbrala prek internega razpisa, češ da ji kot delniški družbi ni treba obvezno slediti zakonu o javnih naročilih. Poleg tega v žiriji, ki je izbrala arhitektonsko in funkcionalno rešitev, ob delavcih banke ni bilo enega samega arhitekta. "To je tako, kot če bi šli v gostilno in bi na jedilnem listu izbrali samo tisto ponudbo, ki je najcenejša ali pa najbolj banalna. NLB s takšnim ravnanjem ne stopa po poti svetovno znanih bank, ki so svoje stavbe zaupale arhitektom kvalitetnega ranga Normana Fosterja ali pa Ming Peia," opozarja Košak.

Ko so društvo arhitektov, društvo likovnih kritikov, predstavnik uprave za kulturno dediščino ter zastopniki Ravnikarjevih dedičev predlagali kompromisno korekcijo projekta, sta projektanta Miha Furlan in Jurij Megušar zagotovila, da jim bosta prisluhnila in da bodo delali tako rekoč z roko v roki. Pozneje sta na lastne obljube pozabila in servilno sledila prav vsem investitorjevim zahtevam. Še več. Nista se bila več pripravljena srečevati s predstavniki arhitekturnega društva, češ da jima je to prepovedal investitor! Po Košakovem prepričanju gre za agresivnost dveh ljudi, ki sta uveljavila svojo ambicijo v prostoru, kjer bi bila zahtevana največja možna likovna zadržanost. "Nekaj podobnega se je pred časom zgodilo pri Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer se zaradi prevelike ambicioznosti arhitekta ne ve, kje se Plečnik konča in kje se začne delo tega arhitekta."

Pomanjkljiva zakonodaja

Uprava banke se brani, da pri pridobivanju gradbenega dovoljenja ni bila z ničimer formalno obvezana k ohranitvi originalnega interierja. Poslopje NLB na Trgu republike namreč ni zaščiteno kot arhitekturni spomenik, ker je v času priprave odloka o razglasitvi spomenikov kulturne dediščine veljalo mnenje, da se za to ne razglaša arhitektura še živečih arhitektov. V odlok je bil kot del urbanistične dediščine zajet le Cankarjev dom, ki leži ob obrobju Prešernove ceste, ki jo odlok varuje. Tiskovna predstavnica NLB Jasmina Bevc trdi, da naj bi pri prenovi ambienta dosledno spoštovali strokovno mnenje ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Vendar to ne drži povsem. Zavod sicer res ni zahteval ohranitve tekočih stopnic in mostovža, izrecno pa se je zavzel za popolno ohranitev atrija. Treba je tudi dodati, da je NLB mnenje zavoda pridobila post festum oziroma šele, ko so zoper poseg v Ravnikarjevo zapuščino protestirali njegovi dediči. Formalno gledano NLB res ni kršila zakonodaje, ker je ta sama po sebi tako pomanjkljiva, da dopušča vandalizem. Ključnega krivca za nastali položaj je treba iskati v dosedanjih vladah in njenih kulturnih ministrih, ki v desetih letih niso bili sposobni poskrbeti za nepredušno zakonsko zaščito, kakršno pozna ves razviti svet. Ljubljanska fakulteta za arhitekturo je pred dvema letoma izdala knjižico, v kateri je evidentiranih in ocenjenih 120 objektov slovenske moderne arhitekture, ki so nastali od leta 1945 do 1970. Od teh objektov jih je z odloki o varovanju kulturne dediščine zaščitena le tretjina! Dokler torej ne bo jasne zakonodaje, po kateri gradbenega dovoljenja za poseg ne bo mogoče dobiti brez soglasja spomeniškega varstva, bo arhitekturna zapuščina odvisna le od odgovornosti investitorjev in moralne pokončnosti arhitektov.