Eksplozije in brce

Zanimivo, da se pri nas celo znaten del samih gamerskih entuziastov v resnici ne zaveda, kako zelo se je začela v zadnjem času tehtnica uspeha pri entertainment softveru od PC-jevskih iger nagibati proti računalniškim konzolam. Strokovnjaki pravijo, da bi lahko konzolski trg označili za kar petkrat obsežnejšega, kot je trenutno trg za standardne PC-jevske igre: številka, zaradi katere si igra, narejena za osebni računalnik, zasluži status uspešnice, je od dvesto do tristo tisoč prodanih uradnih kopij, za monstrume, kot je na primer Playstation, pa je ta meja postavljena pri milijonu.

Razlogov za tako stanje je več in osip kakovostnih igričarskih založnikov za PC-je je samo prvi izmed njih. Osip je glede na prejle omenjene prodajne diskrepance tako ali tako logičen, še toliko bolj mu botruje dejstvo, da je postopek razvijanja programske opreme za konzole neprimerno preprostejši: programerji se počutijo vsi prevzeti nad stabilnostjo sistema, še posebej v primerjavi z norim tempom podganje dirke na trgu razvoja strojne opreme za osebne računalnike. Konzolo kupiš in jo potem imaš, je ne spreminjaš in je praviloma ne nadgrajuješ, to pa je naravnost fenomenalno tudi za samega uporabnika, saj ga nosilci napredka za njegov ljubljeni PC vsakih nekaj mesecev dobesedno prisilijo v nakup te ali one nove drkalice, brez katere mu po novem absolutno ni živeti. Kar se tiče konzol, teh težav ni, razen če se kasneje človek morda ne odloči za dokup kakšne sila preproste eksotične igračke, kot je recimo svetlobna pištola, ki vam pri nekaterih vrstah iger nadomesti joypad in tako doda k realističnosti krvoželjne izkušnje. Poleg tega imamo še en velik bonus, ki se lahko zdi povprečnemu konzolastiku sam po sebi umeven: čeprav se zdi (in tudi je) recimo cena Playstationa 2 trenutno strašljivo napumpana, jo je treba za prizemljitev samo primerjati z začetno investicijo, ki jo je treba izkašljati za nabavo solidnega PC-sistema, v katerega je treba za vzdrževanje solidnosti potem na leto zmetati še vsaj sto čukov ali več.

Naslednja velikanska prednost konzol je zaslon, saj se priklopijo neposredno na domači televizor. Ja, računalniški monitor zna (če je koroboriran od ustrezno megahercne mašine) sicer krepko zmagati glede kakovosti resolucije, vendar za vsaka dva zanikrna dodatna palca razširitve zaslona zaznamo naravnost infarktno razliko v ceni: za minimalno ustrezen igričarski užitek potrebujete vsaj devetnajstpalčni monitor, za ceno katerega lahko dobite že krasen 70-centimetrski televizor. In verjemite mi, ko začnete enkrat brcati, skakati in razstreljevati po 70-centimetrskem zaslonu, ste že tako zmagali; tudi igre s sedaj že povsem zastarelega Playstationa 1 so na takem platnu videti vsaj tako lepe kot trenutni PC-jevski cutting edge, prezentiran na standardnem petnajstpalčnem monitorju. Zadnji v nizu razlogov za naraščajočo priljubljenost konzol pa bi bil nedvomno ta, da so se na njih iz več razlogov uveljavile predvsem arkadne igre, od platformskih do pretepaških. Sladokusci lahko tako obžalujejo pomanjkanje različnih strategij in pustolovščin, a kakšno zvezo ima to z odraslimi in manj odraslimi otroki, ki sestavljajo primarno potrošniško skupino za nakup računalniških iger?

Prababica konzol se imenuje Magnavox Odyssey, v svet je bila splavljena daljnega leta 1972 in je bila tako primitivna, da si je moral igralec število točk kar sam pisati na papir, saj ni imela škatla absolutno nobene memorije. V sedemdesetih letih je potem kraljeval Atari, posebej popularne so bile različne verzije njegovega Ponga (dve ploščici - loparja, ki si podajata žogico). Z uveljavitvijo PC-jev se je na trgu konzol najprej zgodil manjši kreš, po katerem se recimo Atari ni več pobral, toliko bolj pa se je z raznimi Mario bratci začel uveljavljati Nintendo. Dolgo mu ni bilo para, dokler ni na trg odločno vkorakala Sega in bitka je z mnogimi prevrati in obrati trajala lepo število let. Nazadnje je obveljalo, kjer se prepirata dva ..., saj je na bojišču red naredil Sony s svojim Playstationom. Ta je s kombinacijo superiorne tehnologije in izvrstnih iger za dolgo dobesedno ponižal celotno konkurenco. Po podatkih CNN-a naj bi imelo do sredine leta 2000 po vsaj en Sonyjev igričarski strojček vsako četrto ameriško gospodinjstvo.

V svetu konzolskih vojn obstaja sicer skoraj napisano pravilo, da ne more noben proizvajalec ostati na vrhu dve zaporedni generaciji izdelkov, vendar bi znal to pravilo zlomiti prav Sony z drugim pokolenjem multiraztrobentanega Playstationa. Številni komentatorji so šestindvajseti oktober, datum ameriškega izida, označili za "kronanje" novega kralja na svetovnem prestolu konzol, vendar je nastal zaplet pri distribuciji. Že nekaj tednov prej je vodilna garda Sonyja vsa skrušena napovedala, da jim zaradi več različnih tehnoloških težav do dogovorjenega datuma preprosto ne bo uspelo izdelati dovolj enot, da bi pogasili povpraševanje: namesto obljubljenega milijona so jih bili zmožni dostaviti polovico manj. Glede na vzburjenost z vseh strani s superlativi napumpane klientele je to pomenilo, da se je dejansko dogajalo, da na tako pričakovani dan do primerka niso prišli niti nekateri kupci, ki so vnaprejšnje naročilo oddali leto prej.

Šestindvajseti oktober bo v zavesti ameriškega kapitalizma še lep čas bržkone ostal kot dan igričarske stekline, ko so se pred štacunami z elektroniko prestrašeni kupci gnetli tudi že od polnoči prejšnjega dne. Newsweek je v zvezi s tem recimo objavil osebnoizpovedno reportažo enega izmed svojih novinarjev, hkrati tudi avtorja dveh bistrih fantičev, ki sta svoja starša prelisičila in pripravila v kupčijo, po kateri sta si zaželela za novo leto oba skupaj en nov Playstation po tristo dolarjev: sama sta v ta namen privarčevala dvesto zelencev, očka in mamica pa naj bi, lepo prosiva, doplačala razliko in poskrbela za nabavo.

Očka in mamica sta bila nad kupčijo najprej navdušena, dokler se ni bilo treba očku skupaj s hordo sotrpinov vso noč stiskati na parkirišču pred lokalno štacuno in ob tem poslušati muzanja porogljivih policijskih patrulj. Reportaža nosi podnaslov "Stopničke samožrtvovanja in končne odrešitve, ki so peljale k nakupu drage škatle", v njej pa je pisec nevrotično povorko označil za ekvivalent "sovjetskih vrst za kruh". Čeprav je prišel na prizorišče že malce pred polnočjo (in na listi čakajočih dobil številko šestindvajset), je naredil veliko napako in nekje med četrto in peto zjutraj malce zadremal, kar ga je glede na vrsto zaporednih kraj seznama stalo privilegiranega položaja, zato je nazadnje otročiča lahko razveselil samo z zapletenim zaporedjem spletkarjenja in prilizovanja prodajalcem. Mnogi za njim te sreče niso imeli. Naslednja anekdota, povezana s prvimi prodajnimi meseci, se v resnici bere kot šala, pa je povsem resnična: ameriški mediji so nekako prišli do podatka, da je decembra dobrih štiri tisoč Playstationov romalo v roke kupcev iraškega rodu, in od tu je bil samo skokljaj do trenutka, ko so začeli ameriški obrambni strokovnjaki po televiziji modrovati, kako gre dejansko za tako zmogljive strojčke, da bi lahko, povezani skupaj, tvorili superračunalnik za računanje balističnih poti oziroma izračunavanje učinkov jedrskega orožja. Sonyju se je moralo ob takih izjavah nedvomno mešati od same sreče.

Zaradi pomanjkanja izdelkov se je seveda bliskovito razvil tudi močan črni trg. Čeprav so novičke, ki so jih povzele celo nekatere uveljavljene tiskovne agencije, češ da so se posamezne enote prodajale tudi po pet tisoč dolarjev in več, najmanj hudo predimenzionirane, je vsekakor res, da je tako začasno obogatel prenekateri najstniški podjetnik, ki je skupaj z mlajšimi bratci (vsak kupec je imel pravico do samo enega izvoda) vložil eno noč v čakanje pred trgovino. Ob tem je bilo od komentatorjev in poslovnih analitikov na eni strani slišati napeljevanja, da je k takemu položaju še največ prispeval sam Sony, po drugi strani pa se je začelo čedalje glasneje postavljati vprašanje: je Playstation 2 vreden vsega tega hypa? Odgovor: je in ni.

Brez kakršnega koli dvoma gre za trenutno daleč najzmogljivejšo mašino (z vgrajenim DVD-predvajalnikom, ki se sicer po polžje, vendar čedalje bolj uveljavlja in ni sam po sebi prav nič poceni), težavi pa sta predvsem dve. Prva je brez dvoma končna cena, ki bo vsaj pri nas za premnoge preprosto previsoka, druga pa se nanaša na obseg softverskih naslovov, ki je v Sonyjevem primeru za zdaj še veliko preklavrn, da bi upravičil nakup tako drage naprave. Ne samo, da jih je premalo, po mnenju strokovnjakov so tudi daleč prešibki, saj naj bi programerjem za zdaj uspelo izkoristiti samo del hardverskih zmogljivosti, tako da je bilo zaporedje vnaprej v zvezde kovanih špilov ob izidu precejšnje razočaranje. Sistem je pač nov, to pomeni, da se programerji ob nemaksimalnem izkoristku zmožnosti tudi še niso naučili izogibati multitudi možnih programskih napak, torej tako imenovanim hroščem. Ne gre za to, da Playstation 2 po vseh analizah ne bi bil vrhunski izdelek (nekateri izvedenci pravijo, da je v evolucijski terminologiji skok z enke na dvojko bolj kot prehodu od ene konzolastične generacije na drugo podoben skoku od PC-ja 286 na Pentium III), le da glede na vse dejavnike morda res ne pomeni optimalnega nakupa v tem trenutku.

Poudarek je na besedi morda, saj ima tudi alternativa svoje težave. Za slovenskega gamerja, ki se je odločil, da mu brez konzole ni več živeti tu in zdaj, pomeni prvo alternativo P2-ju Segina konzola Dreamcast. Gre za prvega v tej novi generaciji 128-bitnih strojčkov, ki so ga sicer lansirali že daljnega septembra 1999, vendar to nikakor ne pomeni, da je zastarel. Res je, da je Sega pred nekaj tedni dokončno ustavila proizvodnjo tega izdelka, saj ji je prinesel veliko izgubo (to glede na performance vsekakor ni pravično, vendar si je Sega z nekaterimi prejšnjimi izdelki pošteno zapravila zaupanje potrošnikov, pa tudi oglaševanju bi se dalo kaj oporeči), vendar so se upravljavci podjetja odločili, da se bodo zato toliko bolj vrgli v produkcijo samih iger za ta sistem, s katerimi se nadejajo vsaj delno pokriti deficit. To v praksi pomeni, da bi znalo za simpatični Dreamcast (preverjeno pošastno zmogljivo konzolo) poleg že tako široke ponudbe imenitnih naslovov začeti deževati še lepo število novih iger, in glede na to, da dobite zadevo po vsaj polovični ceni v primerjavi s Sonyjevim izdelkom, se nikakor ne zdi nelogično ob njem počakati na obdobje, ko bo cena Playstationa 2 brez dvoma občutno padla in se bo hkrati zanj nabralo dovolj kakovostnih iger, ki bodo v celoti izkoristile njegove zmogljivosti.

Naslednja alternativa bi bil Nintendo, vendar ima njegova zadnja trenutno nabavljiva konzola že precej dolgo sivo brado: če je vaš prvi motiv zadovoljiti nepoučene mladiče, ki bi predvsem radi konzolo!!! zdaj!!!, jih lahko verjetno vsaj začasno veliko bolje potešite s kozmetično polepšano različico Playstationa 1, za katerega se je Sony zaobljubil še lep čas izdelovati visokokakovostno programsko opremo. V zvezi s to zadnjo opcijo vas je nujno opozoriti, da je ob primerjavi P1 in Dreamcasta razlika v ceni kar nekajkrat manjša od razlike v kakovosti. No, če ste vsaj malo pamža in imate dovolj velik televizor, nakupa katerekoli konzole vsekakor ne boste obžalovali. Ko zaprede pogon 128-bitne pošasti in ko vas prvič preplavi draž čiste visokooktanske arkade, začne zunanji realni svet naglo izgubljati vrednost. Nekateri manj resni profesionalni preroki zaradi teh strojčkov sreče sicer napovedujejo nič manj kot zaton osebnih računalnikov, česar sicer ne gre jemati preresno, vendar bi znali ti tudi pri nas še prej, kot si mislite, dokončno izgubiti primat v gamerski industriji.