Češki turisti

"Vohuna" so osvobodili po številnih mednarodnih posredovanjih, predvsem po posredovanju predsednika češkega senata Petra Pithara in Andersa Johnsa, generalnega sekretarja Interparlamentarne unije. Manj znano je, da je bil v pogajanja o usodi priprtih nekdanjih čeških politikov vključen tudi predsednik SNS Zmago Jelinčič. Ta je v Havano zaradi priprave kongresa Interparlamentarne unije, ki bo konec aprila, dopotoval na vrhuncu vohunskega škandala.

Ivan Pilip, nekdanji češki finančni minister, in Jan Bubenik, nekdanji študentski voditelj, sta na Kubo prišla 8. januarja 2001 iz Mehike. Prej sta nekaj dni preživela v ZDA, kjer sta se v Washingtonu srečala s predsednikom fundacije Freedom House (FH) Robertom Pontichero. Ob tej priložnosti sta od predsednika FH prejela prenosni računalnik in več cedejev, namenjenih opozicijskim voditeljem na Kubi, ter 1400 dolarjev za stroške potovanja. Po prihodu na Kubo sta kot "turista" z izposojenim avtomobilom odpotovala v različne dele države. O tem, kaj se je dogajalo kasneje, se pričevanja kubanskih oblasti in State Departmenta razlikujejo. Kubanski viri poročajo, da sta najprej obiskala "dva znana kontrarevolucionarja", seznam naslovov posameznikov, s katerimi naj bi se bila srečala češka "agenta", pa naj bi bil v posebni, z elektronsko šifro zaščiteni beležnici. Zato so ju policisti 12. januarja aretirali. State Department je vse te trditve zavrnil kot neresnične in "smešne". Gordijski vozel medsebojnih obtožb je bil presekan z izjavo obeh nekdanjih čeških politikov, saj sta neposredno pred izpustitvijo priznala, da sta "kršila kubansko zakonodajo" in zato prosita "kubansko ljudstvo, da jima oprosti". Takoj zatem sta bila izpuščena.

Nikakršnega dvoma ni, da je bila aretacija čeških politikov posledica že desetletja slabih odnosov med državama. Kuba trdi, da je Češka že leta 1989 pričela graditi "obširno vohunsko mrežo" po navodilih ameriške vlade in Cie. Samo v zadnjem mesecu naj bi bilo češko veleposlaništvo opravilo 20 poletov proti Miamiju v ZDA, kjer ga oskrbujejo z denarjem in propagandnim gradivom. Kuba češkim diplomatom očita zlasti stike z "notoričnim teroristom" Josejem Franciscom Hernandezom Calvom, voditeljem paramilitaristične organizacije, ki naj bi bila že nekajkrat poskusila izvesti atentat na Fidela Castra. Odnosi so se bistveno poslabšali po 3. marcu 1990, ko je Češka od ZDA prevzela predlog resolucije, ki obsoja kršitve človekovih pravic na Kubi. Še posebej je menda na poslabšanje odnosov vplivalo to, da se je Češka odrekla zastopanju kubanskih interesov v Washingtonu, ki ga je opravljala od prekinitve diplomatskih odnosov med ZDA in Kubo 3. januarja 1961.

Kubanska zakonodaja zelo na široko določa, kaj vse spada v "subverzivno dejavnost", in dobršen del tega, kar kubanske oblasti štejejo za subverzijo in vohunstvo, drugod po svetu imenujejo svoboden pretok informacij. Vendar je prav tako res, da dunajska konvencija diplomatom prepoveduje neposredno vpletanje v politiko držav, kjer službujejo. Zmago Jelinčič, ki se je o primeru čeških diplomatov pogovarjal z ljudmi na kubanskem zunanjem ministrstvu in v centralnem komiteju kubanske komunistične partije, je prepričan, da gre v tem primeru za nedovoljeno dejavnost. "V ZDA sta bila pred kratkim državljana, ki sta se zavzemala za samostojnost Teksasa, obsojena na 90 let zapora. Pa svojih zamisli nista širila s subverzijami. Na Kubi pa so ZDA financirale subverzivne skupine, ki naj bi 'vrgle' sedanjo oblast. Če takšnega delovanja angleška sodišča ne dopuščajo pri Iri na Irskem in tega ne dopušča Španija ob dejavnostih Ete v Baskiji, ne vidim razloga, da bi takšno dejavnost morali dopuščati na Kubi. Čehi so nasedli svojim novim ameriškim gospodarjem. Kljub temu pa sem kubanske sogovornike prepričeval, naj Čeha zaradi javnega mnenja na primeren način izpustijo."

Kubanskega odziva na delovanje čeških aktivistov ni mogoče razumeti brez poznavanja ameriško-kubanske polpretekle zgodovine. ZDA so bile oster nasprotnik kubanske neodvisnosti, od leta 1903 do leta 1934 pa je bila zaradi ameriške dolarske politike Kuba pravi "kvaziprotektorat", ki so mu vladali iz Washingtona. Po prihodu Fidela Castra na oblast (januarja 1959) so vodilni možje Cie in State Departmenta prišli do sklepa, da je treba Castra zrušiti. Najpomembnejši razlog so bile mogoče posledice za "ameriške poslovne interese na Kubi". Zato so oktobra 1959 ameriška letala pričela napadati cilje na Kubi. Takoj zatem so ZDA na Kubo poslale paravojaške enote in te so z diverzijami v tovarnah sladkorja in drugih gospodarskih "ciljih" poskusile oslabiti otoško gospodarstvo. Kennedyjeva administracija je še zaostrila gospodarsko vojno in uvedla zaporo Kube. Skupen napad latinskoameriških držav na Kubo leta 1961 kljub Kennedyjevim prizadevanjem ni uspel. Po neuspešni invaziji plačancev v Prašičjem zalivu je ameriška subverzivna dejavnost - v skladu z Eisenhowerjevim navodilom, da se "nikjer ne smejo videti znaki ameriškega posredovanja" - postala bolj neopazna. Kljub temu so ZDA ostale dosledne v svoji politiki pritiska na Kubo. Leta 1961 je bil sprejet Trading with the Enemy Act (Zakon o trgovanju s sovražnikom), ki je prepovedal kakršno koli finančno poslovanje s "subjekti s Kube". V osemdesetih letih so ZDA gospodarsko vojno razširile tako, da so prepovedovale celo izvoz industrijskih izdelkov, ki so vsebovali kubanski nikelj, glavno izvozno blago države. Švedski so prepovedale prodajo medicinskih naprav, češ da vsebujejo neko ameriško komponento. Sredi leta 1991 so ZDA prepovedale ameriškim Kubancem pošiljati denar družinam na Kubi. Aprila 1992 je ameriški predsednik George Bush starejšim ladjam, ki plovejo na otok, prepovedal uporabo ameriških pristanišč, kasneje pa so embargo razširili tako, da je omogočal celo zaplembo takih ladij v ameriških ozemeljskih vodah. Ameriški državljani prav tako ne smejo v nobeni obliki poslovati z državljani Kube, zato ne smejo kupovati niti letalskih vozovnic kubanske letalske družbe.

Zgodba o čeških diplomatih je zato samo majhna epizoda v kubansko-ameriških odnosih. Čeprav se na podlagi razpoložljivih podatkov kubanska stališča o "subverziji" ne zdijo prepričljiva, je prav tako res, da aretacija dveh Čehov zbledi ob skoraj polstoletni politiki skrajno nečloveškega in s stališča mednarodnega prava nelegalnega pritiska na Kubo. Odziv uradne slovenske zunanje politike je zgodba zase. Slovenska zunanja politika v svojih dokumentih vdano poudarja le "vlogo ZDA kot največje svetovne sile", ki je "pomembna tudi za zunanjo politiko Republike Slovenije". Ob vsem govoričenju slovenskih diplomatov o "človekovih pravicah" niti v enem dokumentu MZZ ni zaslediti kritičnih tonov o zgrešeni ameriški politiki do Kube.