Billy the kid je bil dripec

Tudi divji zahod ima vsako leto svoj kulturni praznik. In letos bo ta praznik še posebej svečan. Letos poleti bo namreč minilo natanko 120 let, odkar je divji zahod zapustil Billy the Kid. Legendarni bandit. Nezgrešljivi pistolero. Divji fant. Mučeniški upornik. Razvpiti nonkonformist. Borec proti korupciji. Blaze of glory. Gazil je zakone. In ustavljal srca. Predvsem šerifom. Obsodili so ga na smrt. Eksekuciji se je z dramatičnim begom, med katerim je ubil dva šerifova pomočnika ("Hello, Bob!"), sicer izmaknil, ne pa tudi eksekutorju, šerifu Patu Garrettu, ki mu je 14. julija 1881 v vročici novomehiške noči spekel srce. Kid je bil tako justificiran. No, ker je kri menda na plano - skozi obleko - bušnila šele čez dve uri, se je zazdelo, da sploh ni umrl. Kid je to zmedo kakopak izkoristil in postal kralj popa. Popkulturni idiom. Filmski heroj. Folklorni kult. Rock refren. Dylanov verz. Sinonim za več stvari, kot je sinonimov. Mit z neomejenim rokom trajanja. Rekel si Billy the Kid - in vsi so vedeli, da hočeš o svetu povedati nekaj več. Hja, rekli smo Billy the Kid - in vsi smo se razumeli onstran tega, kar smo rekli.

A kaj bi to. Kot se zdi, je njegova kri na plano bušnila šele po 120 letih. Danes. Kida namreč spet čaka justifikacija, le da tokrat ne justifikacija v smislu "izvršitve smrtne kazni", ampak v onem drugem smislu - sodišče naj bi še enkrat pretehtalo, če je bil pravni ukrep proti Billyju upravičen. Če so ga upravičeno obsodili na smrt. In če ga je Pat Garrett potem upravičeno justificiral. Če ni nemara s tem kršil Billyjevih pravic in svoboščin. Specifično, Ben Rios, novomehiški kongresnik, je Garyju Johnsonu, guvernerju Nove Mehike, predlagal, da naj še enkrat preuči "primer Billy the Kid" in da naj pretehta, če ni Billy morda kljub vsemu zrel za odpustek. Kongresnik tega kakopak ni storil v svojem imenu, ampak v imenu potomcev Billyja the Kida, ki bi se po vseh teh letih radi spravili s preteklostjo. Nič, ujeti hočejo družinsko srečo in dušni mir. Naj ti jagenjčki že enkrat obmolknejo! Ha. Kaj je zdaj to? Absurd? Norost? Bedarija? Potomci šerifa Williama Bradyja, ki naj bi ga leta 1878 pokončal prav Kid, so ponoreli. Kakšna sprava neki! Kakšno odpuščanje neki! Kakšna oprostitev neki! Ni govora! Ni šans! Ni sprave! Nor je, kdor to hoče! Billy the Kid si tega ne zasluži! Zanj ni pardona! Še pomočniku novomehiškega pravosodnega ministra, ki je napisal celo knjigo o Billyju the Kidu, so se oči spremenile v smokve - še nikoli ni namreč slišal, da kje živijo kakršnikoli potomci Billyja the Kida. No, pomočnica guvernerja Nove Mehike je s figo v žepu rekla le: "Ker je Billy the Kid mrtev, njegovih državljanskih pravic ni treba restavrirati."

Smokve gor, fige dol, situacija je tokrat izjemna, tako rekoč precedenčna: prošnjo za pomilostitev Billyja the Kida je pač posredoval kongresnik, ne pa le kak zasebnik, kot se je dogajalo prej. Pomeni, da je "primer Billy the Kid" dobil politične dimenzije. Kar nas pripelje do neizogibnega vprašanja: koga naj se pomilosti - Billyja the Kida kot mitsko bitje ali Billyja the Kida kot faktično, historično bitje? Problem je seveda v tem, da so Billyju the Kidu že leta 1881 sodili kot mitskemu bitju. Skratka, sodili so mu tako, kot da je vse počel sam in kot da ni bil v resnici le del kolektiva. Fakti pravijo namreč takole: Billy je bil usodnega leta 1878 zaposlen pri Johnu Tunstallu, angleškem rančarju, ki se ni hotel ukloniti monopolistični mafiji okrožja Lincoln. Konflikt se je napel in mutiral v neke sorte vojno, Lincoln County War, v kateri so mafijski plačanci zahrbtno pokončali Tunstalla. Billy in ostali Tunstallovi fantje - Regulatorji - so takoj poskrbeli za gverilsko vendetto. Padlo je nekaj mafijskih plačancev. In seveda, padel je šerif Brady, mafijski podrepnik. Umor so pripisali Kidu. In mu tri leta kasneje tudi sodili. Toda sodni proces je bil montiran. Sodnik je bil monumentalno pristranski. Porotniki pa so bili itak kar šerif in pomočniki, ki so Billyja prijeli. Kongresnik Rios ima prav: sodni ukrep proti Kidu je bil pretiran. Billyja so ocenili previsoko. Ja, preveč so ga napihnili. Z eno besedo, leta 1881 so sodili mitu, ne pa faktu.

In ko rečejo, hej, čas je, da Billyja the Kida končno pomilostimo, se sliši tako, kot bi rekli - čas je, da s starih legend divjega zahoda zmečemo mitski balast. Čas je, da jih osvobodimo mitov. Čas je, da mit ločimo od realnosti, glorifikacijo od fakta. Okej, reči hočejo pravzaprav tole: Billy the Kid ni kriv za zločine, ki so mu jih podtaknili filmi, pesmi, romani, stripi in druge fikcije. Billy the Kid ni bil mitoman per se - v mit ga je povzdignila folklora. Po eni strani je z mitom profitiral, po drugi strani pa je bil žrtev mita. Za razliko od šerifa Wyatta Earpa, junaka obračuna pri O.K. Corralu, ki je bil mitoman per se. In to patološki mitoman. Blefer, ki se je povzdignil v epsko figuro, tako da je za razliko od Kida praktično brez dokumentarne vrednosti - vse dokumente, vse fakte in svojo kompletno biografijo je itak sistematično poneveril. Samega sebe je spremenil v čisto fikcijo, še preden je romal v arhiv in še preden so lahko svoje rekli zgodovinarji.

Še huje, v čisto fikcijo se je spremenil, še preden bi ga lahko zgrabila fikcija - romani, filmi, stripi. No, romani, filmi in stripi so ga potem kakopak prikazovali kot nekaj faktičnega in avtentičnega. Vse, kar je storil, je bil fakt. Wyatt Earp je bil še živ, ko je Hollywood začel o njegovih prigodah snemati filme, zato je filmarjem vedno z veseljem pojasnil in pokazal, kako se je kaj v resnici zgodilo.

Pri Wyattu Earpu razlika med mitom in resnico ni nikoli obstajala. Vse je bil mit. Že od začetka. Pri Billyju the Kidu je ta razlika spočetka obstajala, toda folklora jo je z leti ukinila, dokler ni Billy štel le še kot mit. Okej, kot fikcija. Ali lahko pomilostiš mit? Saj res, ali lahko rehabilitiraš fiktiven lik? To je tako, kot bi ameriško sodišče sklenilo, da bo rehabilitiralo dr. Hannibala Lecterja. Toda ironija je ravno v tem, da lahko Kida rehabilitiraš le kot mitsko figuro. Specifično: rehabilitiraš ga lahko le v imenu tega, kar predstavlja... le v imenu tega, kar je postal... le v imenu tega, kar je dosegel kot mit. Enostavno rečeno, rehabilitiraš ga lahko le zato, ker so ga igrali Paul Newman, Michael J. Pollard, Kris Kristofferson, Jean-Pierre Leaud in Emilio Estevez. Navsezadnje, le zakaj bi se trudil z rehabilitacijo bivšega pomivalca posode, ki je ovajal prijatelje in ki je morda ubil le štiri ljudi? Če mu amputiraš mit, ne ostane skoraj nič.