Bušizmi

George W. Bush, novi ameriški predsednik, hodi spat ob desetih. No, nekateri insiderji trdijo, da hodi spat že prej - ob pol desetih. Oh, ali pa tričetrt na deset. Odvisno pač, koga vprašate. Kakorkoli že, vsi se strinjajo, da hodi spat zgodaj. Prezgodaj. Tako zgodaj, da zamudi vse najboljše štose na svoj račun. Predvsem kakopak vse štose, ki jih na njegov konto pokajo in pohajo v nočnih TV showih a la Leno in Letterman. Kar je za vladarja, ki kuri in buri usodo svobodnega sveta, zoprno - domnevam namreč, da potem naslednji dan vedno polovico svojega dragocenega časa porabi za to, da mu tajnice zreferirajo vse nočne štose. Slišati pa jih mora, ne. Niti pomisliti si ne upam, da mali Bush ne bi poznal prvega algoritma vladanja: vladar, ki ne ve, zakaj se mu ljudje tako bučno režijo, ne ve, komu vlada - in kako naj vlada. Kar pa seveda ne pomeni, da pozna drugi algoritem vladanja: zgodovina nastaja ponoči. In politika tudi. George se niti ne ozre. Nočne seje in nočne odločitve tako odpadejo. El Duderino pač ponoči ne funkcionira. Ponoči ni za nobeno rabo. Ko pade noč, menda avtomatično zaspi. Kronično. Ni štosa, ki bi ga obdržal pokonci. Pri vsem skupaj je najbolj hecno to, da njegova zaspanost ni postala glavna topika predvolilne kampanje: ali lahko Ameriko vodi človek, ki ponoči svojih misli ni sposoben zbrati v točko? Ali lahko Ameriko vodi človek, ki ponoči mrkne? Ali lahko Ameriko vodi človek, ki ga ponoči ni? Ali lahko Amerika zaupa človeku, ki je v imenu dobrega spanca toliko zamudil in še več preslišal?

Luknje v njegovem obzorju so velike, globoke in temne. V legendo že sodi zgodba o tem, kako je Janeza Drnovška razglasil za slovaškega zunanjega ministra in kako je vrhovnega sodnika Antonina Scalio razglasil najprej za Anthonyja, potem pa še za Antonia. A kaj bi to - svojega lastnega brata Jeba je v nekem TV intervjuju razglasil za "velikega guvernerja Teksasa". Na lepem je pač pozabil, da je guverner Teksasa on sam, Jeb pa se preživlja le kot guverner Floride. Ne bi me presenetilo, če bi mali Bush v kakem intervjuju na lepem oznanil, da je predsednik Amerike njegov oče. No, ker ima guverner Jeb na Floridi pod sabo veliko Kubancev in drugih Latino-Američanov, je skušal tudi George na nedavnem prijateljskem obisku v Mehiki pokazati, da prihaja iz svetovljanske, poliglotske in pro-Latino družine, zato je v svojem nagovoru nekaj uvodnih stavkov zajecljal v fonetični španščini. Kar me je - in verjetno ne le mene, ampak tudi vse Mehičane - takoj spomnilo na slavni trenutek, ko je mali Bush skušal demonstrirati svoje razkošno poznavanje mehiške kulture. Lani je namreč v intervjuju na TV mreži MSNBC moderatorja poučil: "Za začetek, Cinco de Mayo (peti maj) ni Dan neodvisnosti. To je Dieciseis de Septiembre." In kaj to pomeni v angleščini, ga je vprašal moderator. Bush: "Petnajsti september." Jasno, udaril je mimo. Dieciseis de septiembre je šestnajsti, ne pa petnajsti september.

Bushu pa ne delajo težav le datumi, cifre, fakti in take reči, ampak tudi reči same, recimo samostalniki: "peacemakerje" (mirovniki) zelo rad zamenja za "pacemakerje" (srčni vzpodbujevalci). Smešno? Okej, morda. Že kar komično pa je bilo, ko je v Missouriju, na enem izmed TV soočenj obeh predsedniških kandidatov, dahnil: "Hočejo, da zvezna vlada kontrolira socialno varnost, kot da je to neke vrste zvezni program." To ni le neke vrste zvezni program - to je zvezni program. Pika, George. A to ni še nič. Še bolj komično je bilo, ko je na neki osnovni šoli z govorom počastil Perseverance Month oz. Mesec stanovitnosti. Da bi bil žur večji, je Perseverance Month takoj prekrstil v Preservation Month (Mesec prezervacije... ee, varstva) - in pri tem vztrajal. "To je Mesec varstva. Cenim varovanje. Zato tudi kandidiram za predsednika. Da bi varoval." Ne vem, kaj so si mislile učiteljice, toda marsikatera si je rekla - hej, tip si hoče pred očmi nedolžnih otrok natakniti prezervativ! O, Bog, prezerviraj nas! Možnosti sta dve: da ni imel pojma, za kaj sploh gre, ali pa da preprosto ni mogel izgovoriti besede perseverance.

Zelo pogosto pa se mali Bush v svoji antiretoriki izgubi, tako da tudi njemu samemu ni več jasno, kaj hoče in kje stoji. Ko je lani na TV govoril o zloglasni Univerzi Boba Jonesa, ki je še pred kratkim prepovedovala medrasne zmenke, je poudaril: "Pa saj veste, da sem veliko govoril o medrasnih zmenkih. Govoril sem proti temu. Govoril sem proti medrasnim zmenkom. Podpiram politiko medrasnih zmenkov." Kaj torej, George - medrasni randiji da ali ne? In ko je govoril o aferi Lewinsky, je rekel, da je to "zadnje poglavje, uh, poglavje, ki bi ga vsi najraje pozabili", toda potem se ni mogel odločiti, zadnje poglavje katerega stoletja je to - dvajsetega ali enaindvajsetega? Ni kaj, včasih ga srhljivo zmanjka.

Včasih pa na kaj preprosto pozabi. "In potem sem na sprehod peljal psa. Pri tem sem razmišljal o mnogih stvareh. Hotel sem - ne morem se spomniti, o čem sem že razmišljal. Oh, že vem - o inavguralnem govoru." Bush sicer rad poudari, da Amerika potrebuje več debat, toda ko so ga vprašali, če so v času študija kaj debatirali o vietnamski vojni, je rekel: "Morda, toda ne spomnim se." Njegov spomin je karikatura spomina. Hja, njegov spomin je žalitev za spomin. Ni čudno. Nikoli ni čutil potrebe, da bi si spomin uril z branjem. Da George W. Bush nima bralnih navad, je kakopak evfemizem - tip ne bere. Nikoli ni bral. Pa čeprav nenehno promovira branje in "znanost branja" in učitelje, ki naj bi "učence mojstrili v znanosti branja". Še več: "Če ne boste znali brati, boste težko uresničili svoje sanje." El Duderino ni videti kot predsednik, ki ga je petični oče zabalinal skozi modro kri in najboljše šole, ampak kot nepismeni imigrant, ki je prišel v Ameriko, da bi svojim otrokom omogočil šolanje. Kaj pa sploh berete, so ga vprašali nekoč: "Berem časopis." Ne, ni rekel časopise. Ni uporabil množine. Heh, toliko pa spet ne bere.

In potem pridejo trenutki, ko se noče zmotiti. In kdaj se najtežje zmotiš? Točno, ko na mogočen predsedniški način izrekaš povsem očitne in samoumevne stavke. Recimo: "Bolj lahko uspeš z uspehom kot pa z neuspehom." Ali: "Najboljše investicije so tiste, ki temeljijo na ekonomiji." Ali: "Moja zunanja politika bo zunanja." Ali pa: "Veličina Amerike je v tem, da lahko vsakdo voli." E, to niso več stavki - to so izreki. Bušizmi. Zbiranje bušizmov je trenutno eden izmed najbolj popularnih športov. To niti ni več šport - to je industrija. Na internetu je množica sajtov, ki ne počnejo nič drugega. Slate.com., znana online revija, goni rubriko "Bušizem dneva" že vse od trenutka, ko je Bush najavil kandidaturo. Bush je res videti kot popoldanski fuš. In glede na njegovo popolno dezorientiranost, me ne bi presenetilo, če bi nekega lepega dne odletel na družinski piknik v Mehiko in pomotoma pristal v Bagdadu. Kaj bi mu delal Sadam, prepuščam vaši domišljiji. Eh, že takoj na začetku bi ga verjetno ubil z vprašanjem: No, Georgie, naštej mi vsaj tri iraška mesta, ki si jih bombardiral? Vsaj dve? Ne gre? Eno?