Ne levo ne desno, na mestu!

Duševne motnje povzročijo med opazovalci veliko nepremišljenih odzivov, malo iz pretirane bojazni, da bi jim oseba z duševno motnjo ne storila kaj hudega, malo zaradi strahu, da se kaj podobnega ne bi zgodilo tudi njim samim, predvsem pa zaradi nerazumevanja enovitosti duševnosti in telesa. In kar ni priznano kot del telesa, lahko postane vse mogoče od uroka ali greha do ida, ega in superega. Nepremišljeni odzivi niso le stvar današnjega časa in povprečno izobraženih. Poznamo jih iz vse zgodovine in v vseh družbenih plasteh. Eden izmed tovrstnih odzivov med intelektualci je oblikovanje teorij o nastanku duševne motnje. Verjelo se je že vse, med drugim tudi, da je duševna motnja posledica grehov v tem ali onem življenju. V slednjem so najpogosteje poudarjeni grehi staršev med vzgojo otrok.

Eno izmed takih teoretiziranj je razlaga destruktivnih osebnostnih teženj, ki izvirajo iz temeljne zavisti. Avtorica Melanie Klein je verjela (zaradi odsotnosti evalvacije njene teorije ne morem drugače poimenovati njenega teoretiziranja), da je paranoidno-shizoidni položaj posledica frustracije v času dojenja. Vsakič, ko mati otroku ponudi eno dojko, mu drugo vzame in ga s tem razcepi med levo in desno.

Tedaj je bila sodobna psihiatrija še v povojih in so dojke še lahko igrale pomembno vlogo. Kmalu zatem so psihiatri sestopili z oblakov in se lotili problema tam, kjer je res obstajal. Prvi razcvet je psihiatrija na Zahodu doživela pred štiridesetimi leti kot združevanje prijetnega s koristnim. Odkritje antipsihotikov je omogočilo ozemljitev želje tedanje antipsihiatrije po deinstitucionalizaciji na eni strani in težnje zdravstvene ekonomije po odpravljanju postelj na drugi. Združilo se je socialno prijetno in finančno koristno. Začelo se je obdobje premika psihiatrije med ljudi, v skupnost. Ljudi z duševno motnjo prej odpustijo, a zato natančneje spremljajo na postajah od dnevne bolnišnice prek stanovanjske skupnosti do doma. Postopoma se jim vrača tudi družbena funkcija, ki so jo imeli pred nastopom bolezni, in sicer od delovne terapije na oddelku prek terapevtskih delavnic do polovične in polne zaposlitve. Nekaterim uspe priti samo do pol poti, a vselej dlje, kot jim je bilo omogočeno v času velikih azilov.

Seveda je za kaj takega potreben multidisciplinaren tim enakopravnih članov, ki za osebo z duševno motnjo skrbijo globalno in lokalno, predvsem pa bolniku in svojcem prilagojeno. In za vse je dovolj denarja, ki ostaja od opuščenih postelj in se uporablja na plemenitejši način. S skupnostno psihiatrijo so namreč zadovoljni vsi od svojcev do medicinskih sester in psihiatrov.

V večini držav, kjer se skupnostna psihiatrija razvija že štirideset let, so do danes odpravili vsaj polovico psihiatričnih postelj. V Angliji ima regija s toliko prebivalci, kot jih ima Slovenija, manj kot 1000 psihiatričnih postelj. V Sloveniji se nagibamo k številki 1600, a pri tem ni vštetih več sto postelj v socialnovarstvenih zavodih, ki spadajo v okvire socialnega varstva, četudi je pri pomembnem deležu klientov obstoj duševne motnje primaren. Z gotovostjo lahko govorimo o razliki vsaj 500 postelj, to pa vsak dan pomeni približno 8 milijonov tolarjev in zadošča za nekaj sto zaposlenih v skupnostni psihiatriji. Na voljo bi bila še tretjina osebja iz zdajšnjih bolnišnic in denarja bi ostalo za odpiranje lokalnih enot skupnostne psihiatrije. Celoten izračun ne pomeni, da bi tretjina bolnikov nikoli ne prišla v bolnišnice. Prišla bi za krajši čas, saj je tudi petdesetdnevna hospitalizacija v naši psihiatriji predolga.

In zakaj se v Sloveniji že štirideset let po prvih poskusih po svetu še nismo lotili projekta, ki je dokazano enako drag, a plemenitejši in do človeka prijaznejši kot institucionalizirana psihiatrija? Razumljivo je, da organizatorji zdravstva vsakodnevne razlike, vredne 8 milijonov tolarjev, preprosto ne opazijo, saj psihiatrija pomeni samo dober odstotek vseh bolnišničnih postelj. Torej, četudi bi šlo za desetkrat večji problem, bi bil ta še vedno desetkrat manjši od problema somatske medicine. Matematično je to lahko res, a vsebinsko je duševno zdravje vsaj pol zdravja. Brez sodobno urejenega duševnega zdravja je težko pričakovati uspehe v preventivi in kurativi kjerkoli v medicini. Vsaj relativno duševno zdravje je potrebno za upoštevanje dejavnikov tveganja pri preventivi in za zaupanje v zdravila pri kurativi. In duševne motnje niso tako redke, kakor se zdi. Na dva milijona prebivalcev razmeroma dobro razvite družbe, kakršna je naša, je v danem trenutku mogoče predvidevati okrog 10.000 psihotičnih obolenj in približno 100.000 depresivnih in anksioznih stanj. Pa motnje v zvezi z neprimerno rabo alkohola niti niso vštete. Še več, prevalenca in ekonomsko breme duševnih motenj naraščata in do leta 2020 je predvideno, da se bo samo depresija z zdaj četrtega mesta prebila na drugo, takoj za ishemično boleznijo srca.

Skupnostna psihiatrija se bo zgodila zagotovo. Na nujnost tovrstne spremembe opozarjata Evropska unija in Svetovna zdravstvena organizacija. Danes ni kot pred štiridesetimi leti, ko je bila to le ena izmed možnosti razvoja. Gre za nujen korak in ga kot takega podpirajo vsi, napredno in tudi konservativno opredeljeni. Vprašanje je le, kdo želi imeti glavno besedo. Pri napredni opciji je cilj bolje opredeljen kot problem. Da bi se izognili stigmi, se problem, to je psihiatrična bolezen, poimenuje čim bolj splošno, na primer kot odsotnost duševnega zdravja. Natančneje je opredeljen cilj, to je dati osebi z duševno motnjo enake možnosti kakor vsem drugim brez motnje. Če gre za kronično motnjo, so tudi občasna vračanja na rob družbe sprejemljiva. Pri konservativni opciji je usmiljenje do tako ali drugače prizadetih še vedno prisotno in občasna vračanja na rob družbe niso možna.

Do trenutka, ko bo v Sloveniji 500 psihiatričnih postelj manj, je še daleč. Skupnostna psihiatrija se mora razvijati počasi in preudarno, tako da bo ustrezalo naši geografski in nacionalni danosti; ne na mah kakor v sosednji Italiji in ne brez natančnega premisleka kot v nekaterih vzhodnoevropskih državah, kjer slepo posnemajo Zahod. Vprašanje pa ostaja, katera možnost bo obveljala, leva napredna ali desna konservativna. Druga ima za zdaj več udarnikov, saj so levi idoli v zadnjem desetletju izginili, na desni pa poteka prava renesansa s tako imenovano nevroteologijo. In udarniki lahko odigrajo izjemno pomembno vlogo. Medtem ko se eni izmed dveh opcij nikamor ne mudi, se druga tiho in hitro bohoti.

Samo področje slovenskega duševnega zdravja pa se medtem še ni odločilo ne za levo ne za desno; ostaja kar nekako na mestu. Če je razlog za vse to nekakšna primarna zavisti, bi imela Melanie Klein že dovolj razlogov za postavitev diagnoze.