Med bombami

Sedemindvajsetega januarja je neznani napadalec streljal na voznika republiškega ministra za notranje zadeve Dušana Mihajlovića. Okoli sedme ure zvečer, v trenutku, ko so bili srbski premier Zoran Đinđić, minister Mihajlović in novi šef Službe državne varnosti Goran Petrović sredi pogovora o ekipah za "razčiščevanje ubojev", so pod okni prostorov, kjer je sedež Demokratske stranke v Beogradu, odjeknili streli. Trenutek kasneje so varnostniki v avtu našli voznika službenega BMW-ja, krvavečega iz obeh rok. Samo hip pred tem je vrata njegovega avtomobila odprl mladenič s črno kapuco in v roke voznika izstrelil dva naboja.

Štirinajst dni kasneje se je zgodba ponovila. Iz avta, v katerem sta bila kriminalistični inšpektor in policijski pripravnik, je izstopil oborožen moški in se napotil proti avtomobilu na drugi strani ceste. Moški je takoj zatem, ko se mu je po srednjem voznem pasu približal policijski avtomobil, za katerim se je peljal minister Mihajlović, streljal proti vozilu. Tokrat so imeli napadalci nekoliko manj sreče; policisti so jih pri poskusu pobega ujeli. "Tokrat jim ni uspelo, videli bomo, kako bo naslednjič," je mirno pripomnil notranji minister Mihajlović in dodal, da je dogodek "prvi dokaz, da so posamezniki v MNZ vpleteni v kriminal", in da bo nova oblast predvsem v policiji doživela "oster odpor organiziranega kriminala".

Poznavalci podzemlja v Beogradu so zelo hitro ugotovili, da gre vsaj v prvem, če ne v obeh primerih le za "opozorilo" novim oblastem. Streljanje v roke voznika ministra za notranje zadeve naj bi imelo jasno sporočilo: "ne dotikaj se", "pusti pri miru". Kje so vzroki za atentate, prav tako ni skrivnost; na to je opozoril novi notranji minister Mihajlović, ko je dejal, da so se napadi zgodili "takoj, ko smo pričeli trgati zveze organiziranega kriminala z nekdanjim policijskim in političnim vrhom", in da ti odzivi "niso nepričakovani". Izid boja bo v začetku verjetno precej izenačen. Ljudje na oblasti, ki se te dni spoprijemajo z organiziranim kriminalom v Srbiji, imajo malo izkušenj v boju s kriminalom. Novi načelnik državne varnosti se nekaterim zdi preveč podoben "zgrbljenemu profesorju mrtvih jezikov" ali "Georgeu Smileyju, liku iz del britanskega pisatelja vohunskih romanov". Šef tajne službe, ki mora obračunati s piramido kriminala, namreč redno spremlja hčerki na gledališke predstave, rad bere in gleda dobre filme. Preden je prevzel sedanjo funkcijo, je delal kot analitik kontraobveščevalec, odgovoren za spremljanje ZDA. Kolegi mu sedaj očitajo, da "ga najbolje poznajo in spremljajo tisti, s katerimi se bo zelo kmalu spopadel", in opozarjajo na amatersko zaščito nove oblasti. Ker je imel prejšnji šef SDV okoli sebe zmeraj vsaj štiri varnostnike, bi jih novi moral imeti "najmanj osem". In za nekaj let pozabiti na prosto gibanje na javnih krajih.

V Srbiji so obračuni s strelnim orožjem in smrti policistov že precej časa nekaj vsakdanjega. Poseben primer je ugrabitev nekdanjega predsednika Srbije, Miloševićevega botra in kritika Ivana Stambolića. Časopisje v Srbiji še zmeraj vsak dan objavlja njegove slike s pozivi državljanom, naj sporočijo kakršnekoli podatke. Vendar je bila ugrabitev izpeljana tako dosledno, da celo predsednik Koštunica že dvomi, da bi se resnica kmalu razkrila. Poznavalci srbskega podzemlja so že ob prvih ubojih opozorili, da gre za mešanico vojne med kriminalnimi klani in udbovskim odstranjevanjem neprijetnih prič in "sovražnikov režima". Ker je šefa republiške SDV Radeta Markovića šele po decembrskih volitvah v Srbiji (in nekaj mesecev po oktobrskem prevratu) zamenjala nova srbska vlada, je bilo dovolj časa za "čiščenje" arhivov. Po nalogu šefa SDV Markovića so uničili celotno dokumentacijo o "posebnih operacijah" in "notranjih sovražnikih".

"Tega niso počeli niti v Romuniji," so kasneje novinarjem pripovedovali agenti SDV, ki trdijo, da bo del dokumentacije vendarle še lahko rešen, ker na mikrofilmih obstaja na varnem kraju.

Povsem drugačna je bila smrt treh policistov v bližini Lučanov v občini Bujanovac. Z džipom so zapeljali na protitankovski mini s skupno težo deset kilogramov. Eksplozija je naredila meter in pol globok in dva metra širok krater. Nekaj dni pred tem je avtobus Niš ekspresa - prav takšen, kakršen vsak dan odpelje tudi iz Ljubljane - v bližini Podujeva zapeljal na radijsko sproženo bombo. V avtobusu je bilo več kot petdeset odraslih in otrok. Več kot sto kilogramov razstreliva, ki je bilo podstavljeno pod kanalizacijski jašek, je popolnoma razneslo avtobus. Do zdaj je zaradi eksplozije umrlo deset ljudi, 40 pa jih je ranjenih. V ZRJ so zato razglasili dan žalovanja, Srbi v osrednjem delu Kosova pa so iz protesta zaradi bombaškega napada zaprli magistralno cesto Priština-Skopje.

Rešitev težav v južni Srbiji vsaka stran vidi po svoje. Poveljniki OVPBM zahtevajo priključitev tega dela "ožje" Srbije h Kosovu. Predstavniki Jugoslavije zahtevajo zoženje petkilometrskega varnostnega pasu na kilometer in odločno akcijo Kforja. Nato še zmeraj poskuša najti kompromisno rešitev. Generalni sekretar Robertson je dejal, da je že "sprejel v presojo" jugoslovanski predlog in da bi ga podprl, če bi bil "del rešitve" na tem območju. Vprašanje pa je, ali bo Nato pripravljen tudi na ostrejše akcije proti OVPBM, če bo ZRJ predlagala zadovoljivo avtonomijo območja. Nekateri albanski mediji že opozarjajo, da se "za kulturno avtonomijo ne umira", in s strahom spremljajo urejanje odnosov med Makedonijo in Jugoslavijo (pravkar sta rešili vsa mejna vprašanja) ter približevanje ZRJ Natu.

Enostranskih "protiterorističnih" akcij ZRJ na tem območju zaenkrat ni mogoče pričakovati. Zato še toliko bolj preseneča vrsta napadov, ki so jih pričeli izvajati albanski skrajneži. Napadalci na avtobusa Niš ekspresa "akcije" sicer niso obrazložili, vendar je sporočilo kljub temu zelo jasno. Prav zaradi teroristične logike postaja primerjava Kosovske Mitrovice z Bejrutom iz dneva v dan realnejša. Srbska "opozicija na oblasti" pa se je znašla v primežu med naraščanjem števila ubojev v osrednji Srbiji in terorizmom na njenem jugu. Zato jo je iz dneva v dan vse bolj strah, da se bodo zaradi nasilja na Kosovu in jugu Srbije znova okrepili Šešljevi in podobni radikalci ter Miloševićevi socialisti.