Nova generacija

Kdo so nasledniki Oblaka, Katanca, Elsnerja, Zahoviča, Pavlina, Milaniča ...

Mlada slovenska reprezentanca

Mlada slovenska reprezentanca
© Igor Škafar

Nogometne novice prejšnjega tedna: Rudi Zavrl je postal (že spet) predsednik slovenske nogometne zveze. Srečko Katanec se (že spet) noče pogovarjati z novinarji, potem pa izgublja na prijateljskih tekmah. Začelo se je nogometno prvenstvo Slovenije - pomladni del. Lansko leto je bilo leto velikih zmag slovenskega nogometa, lanska jesen je v slovenski nogomet prinesla veliko novih imen. Nedvomno sta največ pokazala napadalca Sebastijan Cimerotič (Olimpija) in Damir Pekič (Publikum) in nemi selektor Srečko bi recimo lahko marsikaj povedal o novem valu, ki prihaja, ampak Katanec odgovarja z delnim izidom na tekmi z Urugvajem, nogometaši, ki igrajo v slovenski ligi, ga ne zanimajo. Bolje se počuti z zvezdami z izraelske in nemške klopi. Mimogrede, Katanec je o svojem odnosu do medijev povedal vse že predprejšnji četrtek, ko je namesto na napovedano tiskovno konferenco odšel na košarkarsko tekmo Kinder : Olimpija.

Drugače od napihnjenega selektorja domači nogometni zanesenjaki in tuji menedžerji vse bolj cenijo slovenski nogomet. Seznam zvezdnikov, ki si dvigajo ceno, je vse daljši, na pomlad pa bo krajši za dve imeni, ki tujino, kot kaže, zanimata bolj kot domovino. Odšla sta branilec Goran Sankovič iz celjskega CMC Publikuma v Slavijo iz Prage in zvezni igralec Miha Golob iz velenjskega Rudarja v zagrebški Dinamo, kjer že nekaj časa nastopa tudi njegov bivši in sedanji soigralec Zoran Pavlovič. V Velenju od velikih upov, ki so nastajali v času trenerja Braneta Oblaka, ostaja torej le še Klemen Lavrič, dvajsetletni napadalec, ki je bil jeseni veliko poškodovan in ki ga na vsako tekmo pride gledat vsaj en tuj menedžer. Lavrič, sicer član mlade slovenske reprezentance, naj bi bil prav tako na poti v zagrebški Dinamo. Zanj so se zanimali tudi pri Olimpiji in Mariboru, a letos še ostaja v velenjskem Rudarju. Sam pravi, da ga ne zanimajo več majhni klubi - recimo druga avstrijska liga, vendar je njegova (želena) cena 30.000 mark na mesec in za ta denar bi igral kjerkoli; če mu ne uspe, bo telovadni učitelj. V Velenju so v preteklosti pridelali veliko igralcev, zrelih za izvoz, zato verjetno ni treba omenjati, da je največji slovenski razbijač Amir Karič, ki za približno milijon mark greje klopi angleškega Ipswicha, prav tako začel svojo pot v Velenju, zgodba mladega celjskega moštva Publikum pa se je pravzaprav začela šele letos, ko so mladi ekipi priključili še mlada slovenska reprezentanta Damirja Pekiča in vezista Boštjana Žnudrla iz Maribora. Prvi cilj dvaindvajsetletnega Žnudrla je, da bi se po dobrih igrah vrnil v šampionski Maribor, kasneje pa si želi prodora v tujino. "Že druga nemška liga bi bila uspeh, želim pa si, da bi šel nazaj v Maribor in dokazal, da so naredili napako, ko se me posodili." Če mu ne bo uspelo v nogometu, bo še vedno lahko kuhar.

Aleksandar Radosavljević je v Celje prišel iz Kranja, potem ko se je kranjski nogomet neslavno potopil. Mladega reprezentančnega vezista menda denar ne zanima, ampak bi rad v svojem športu napredoval. Zaslužek pri dvajsetih nima pravega smisla, časa za denar je še dovolj. Zanimivost: Radosavljević je služil vojaški rok civilno.

Eden najboljših slovenskih obrambnih igralcev je Goran Sankovič, ki je pozimi Publikum že zapustil in odšel v praško Slavijo. Sankovič je imel hrvaškega menedžerja, ki dela za neko češko agencijo, in mladeniča so prej opazili Čehi kot Olimpija ali Maribor. Slavija je, mimogrede, 19. ekipa v Evropi in Sankovič, drugače od naših veteranov, igra za svoj klub vso tekmo, na prvi tekmi UEFA s Kaiserslauternom je bil celo najbolje ocenjeni igralec pri Čehih. Zamisel, ki za zdaj še ni aktualna: če ne bi bil nogometaš, bi delal v turizmu, kje na morju, ker ne mara snega. In še pokloni: "V slovenski ligi mi je bilo najtežje pokrivati Ivico Vuliča in Ismeta Ekmečiča." Vendar sta po njegovem Cimerotič in Rakovič razred pred drugimi. Sankoviču je očitno padla sekira v med, pohvaljeni Rakovič pa bo vsaj še pol leta ostal v Ljubljani, kjer je jeseni skupaj s Cimerotičem in Sarajevčanom Alenom Škorom sestavljal najboljši napad v ligi. Ermin Raković je igral za manjše ljubljanske klube in za Olimpijo, potem pa odjadral na Portugalsko v Boavisto; njegov bivši klub za zdaj vodi v portugalskem prvenstvu. Rakovič je optimist in misli, da bo Olimpija letos slovenski prvak, in čeprav gledanost nogometa pri nas ni na taki ravni kot na Portugalskem, se mu zdi, da stvari v zadnjem času zelo napredujejo ... Morda bi potrebovali nove stadione. Rakoviču po koncu pomladnega dela obljubljajo lepo prihodnost, menda v Španiji, podobno kot Cimerotiču, s katerim sta v Ljubljani praktično sama ugnala Espanyol, vendar se v nogometu stvari nikoli ne razvijejo idealno. Včasih je morda bolje podpisati za slabši klub in igrati, kot pa biti gledalec v Valencii. In še želja, ki z nogometom ni nujno povezana: rad bi postal menedžer. Menedžer za nogometaše in za popevkarice.

Največji konkurent Olimpiji za osvojitev državnega prvenstva je Maribor Pivovarna Laško. Med tiste, ki že dalj časa veliko obetajo, sodijo sicer zvezni igralec Nastja Čeh, pa tudi nekaj mladih, ki so (brez pametnega razloga) posojeni po vsej Sloveniji. Ostal jim je golgeter Andrej Kvas, ki je jeseni navdušil s svojevrstnim rekordom; na eni tekmi je dosegel kar štiri zadetke. Kvas ima že izbran klub, v katerem bi lahko najbolj napredoval, to je graški Sturm. Gradec je blizu in Štajerec lahko tam ostane Štajerec. Hkrati razmišlja tudi o študiju na pedagoški akademiji, na katero je vpisan, vendar skoraj lahko dvomimo, da nogometaš pri tako natrpanem urniku treninga, kot je tisti v Mariboru, še študira, in za povrh celo matematiko. Mimogrede, iz filozofskih razlogov bo vojsko odslužil civilno.

Mariborčan je tudi prosti branilec Matej Šnofl, ki je nogometno pot začel v Mariboru in še lani nadaljeval v Dravogradu. Mariborčani so se mu zamerili, ker mu niso dali priložnosti, zato pa je toliko bolj hvaležen koroškemu trenerju Marjanu Pušniku, pri katerem se je uveljavil, preden je žetone na mizo položil HIT Gorica, kjer zdaj nastopa, skupaj z najboljšim strelcem lige Bosancem Goranom Gutaljem. Mladi Mariborčan se še ukvarja s srednjo prometno šolo, naši selektorji pa se lahko le revščini njegove družine zahvalijo, da ni postal smučar. Šnofl je prejšnji teden, na tekmi z Urugvajem, že igral za državno reprezentanco. Mimogrede, Gorica je očitno novo bivališče številnih štajersko-koroških upov, ki jih Maribor v poplavi tujcev rad spregleda, še pred Šnoflom so "gemblerji" kupili Miho Pitamica in Mitjo Brulca, ki sta prav tako nastopala v Dravogradu. Še dobro, da jim je sploh kdo ostal - Robert Koren je zdaj največji up nogometne Koroške. Tako rekoč novi Samo Vidovič. Njegov vzdevek El Ninjo pove vse. Dobil ga je zaradi številnih zadetkov, ki jih je dosegel jeseni. In če nas kaj presune - žurirat hodi v Maribor in Novo mesto. Tudi on bo služil vojaški rok kot civilist.

V Ajdovščini imajo pri Primorju kup igralcev, ki veliko obetajo. Za napadalca Vanjo Starčeviča in Uroša Baruta ter vezista Andreja Komca smo že slišali, lansko jesen se je s slovitimi driblingi po boku predstavil še Almir Tanjić. Če bi se moral preseliti iz vetrovnih krajev, bi šel najraje v Maribor, kjer bi lahko napredoval, odrekel pa se ne bi niti Pragi, ampak ... Tanjić ne hodi več v šolo, zato se mu zdi, da bi moral kot nogometaš (nekoč) zaslužiti kakih 200.000 mark na leto.

Še en primorski up je Koprčan, zvezni igralec Goran Šukalo, ki ima na telefonskem odzivniku posneto pesem, ki je bila najljubša njegovi prejšnji punci. Vsakič, ko neha s punco, zamenja pesem. Med našim pogovorom je bil v bolnišnici, ker mu je neki Poljak na prijateljski tekmi zlomil nos. Če se bo tako nadaljevalo, mu bo še zelo koristila srednja zdravstvena šola, ki jo namerava nadaljevati. Pravzaprav želi postati fizioterapevt. Šukalo pa ni znan le po nogometnih sposobnosti, ampak tudi kot brat slavne Stančke Šukalo, ki je prav tako uspešna na svojem področju, saj je pred nekaj dnevi postala Miss Hawaian Tropic. Njen edini "poraz" je bil na izboru za Miss Slovenije, ko je bila druga, torej prva spremljevalka. Sicer pa ima tudi brat velike cilje, rad bi odigral za enega od velikih slovenskih (Maribor, Olimpija) ali jugoslovanskih klubov (Zvezda, Dinamo, Hajduk, Partizan). Maribor in Olimpija sta že pokazala zanimanje, vendar se koprski trener Brane Oblak ni dal.

Opažanje stroke

Omenjeni fantje so si v svojem okolju, nekateri pa tudi širše že ustvaril ime, a večina je še pred velikimi ovirami, kakršne pri nogometu spremljajo vsako pošteno kariero. Poškodbe, slabi menedžerji, trenerji, ki jim ne zaupajo ... Od naštetih morda ne bo uspelo niti polovici, po drugi strani pa že to, da vsi nastopajo v prvi slovenski ligi, v mladi reprezentanci in celo v naši vrhunski selekciji, pomeni, da so na pravi poti. Generacija, ki se je uvrstila na evropsko prvenstvo, pač ne bo mogla večno iti naprej in Katanec bo kljub konservativnemu odnosu, ki ga ima do nogometa, moral prazna mesta zapolniti z novimi igralci. Selektor mlade slovenske reprezentance Janez Zavrl trdi, da večine omenjenih nogometašev pred letom še ni bilo nikjer in so se uveljavili skozi igre v naši prvi ligi. "Za vsakega mladega nogometaša je pomembno, da začne čim prej igrati v najmočnejši konkurenci. Naši vodilni klubi pa bi morali še več pozornosti posvečati tem mladim igralcem. Seveda so pravo merilo njihove kakovosti nastopi v mednarodni konkurenci. To se je najbolj obrestovalo Sankoviču, saj se je najbolj izkazal ravno z igrami v mladi reprezentanci." Čeprav reprezentanca ni imela velikih uspehov, selektor obljublja, da bo ta generacija dala nekaj vrhunskih igralcev.