Umetnost blefa

Leta 1910 je Sam Geezil, veteran iz Chicaga, prodal svoj biznis, pobral milijon dolarjev in se umaknil v neke sorte penzijo. Pa ga je nekega lepega dne obiskal mladenič po imenu Joseph Weil: Živjo, slišal sem, da prodajate stanovanje - rad bi ga kupil. Točno, je rekel Sam, cena je 8.000 USD, toda zahtevam polog 2.000 USD. Ne, ne, je vztrajal Joseph, kar takoj vam bom vse plačal, če seveda lahko počakate nekaj dni, da izpeljem neki drugi posel. Sam, dobri stari biznismen, je kakopak pristal, toda kljub vsemu ga je živo zanimalo, kako bo mladenič tako na hitro prišel do tako lepega denarja. Joseph je naprej malce okleval, švigal z očmi in cincal, potem pa se zmehčal - okej, povedal vam bom, ampak pod pogojem, da to ostane med nama. Da je bil njegov stric dolga leta tajnik skupine finančnikov in da so ti finančniki pred leti kupili gozdno kočo, ki jo hočejo zdaj prodati. Stricu so rekli le, prodaj jo - dobimo, kar dobimo. Toda stric, ki so ga finančniki ves čas le izkoriščali in podcenjevali, bi se jim zdaj rad maščeval. Kočo, ki je vredna 155.000 USD, bo prodal pod ceno, za pičlih 35.000 USD, toda ne kar na slepo. Specifično, prodal jo bo naštelanemu kupcu, ki ga zdaj išče Joseph. Prvič, naštelani kupec bo kočo potem prodal naprej, za realno ceno, se razume (155.000 USD). In drugič, Joseph, stric in tretji, naštelani človek si bodo na koncu razdelili dobiček.

Nateg, toda legalen, si je rekel Sam, ki je bil že preveč noter, da ne bi vidno zastrigel z ušesi: Sem lahko jaz naštelani kupec? Joseph je spet cincal, stokal, pihal, skomigal, joj, ne vem, če je to dobro, ampak okej, naj bo - samo priti moramo s 35.000 dolarji, veste. Hej, ni problema. In že sta sedela na vlaku za Galesburg, kjer jih je čakal randi s finančniki. No, na vlaku ga je seznanil s stricem, ki ni niti za hip skrival, da je impresiven. Da bi bil še bolj impresiven, je s sabo pripeljal boksarja, Georgea Grossa. Veste, George je zelo obetaven, s sabo pa ga vozim zato, da lahko sproti skrbim za njegovo formo. Vau, je dahnil Sam, ki pa je bil že preveč noter, da bi opazil, da George - tršat, brez mišic, z velikim trebuhom - sploh ni videti kot boksar.

In že so bili v malem, simpatičnem Galesburgu. Joseph in stric sta šla na miting s finančniki, Sam Geezil in boksar George pa sta ostala v hotelski sobi. George je kakopak takoj nataknil rokavice in začel trenirati. Joseph in stric sta se kmalu vrnila, jasno, z elegantno oblečenimi finančniki. Malce so poklepetali, vmes sklenili kupčijo za 35.000 USD, še malce klepetali, potem pa je eden izmed finančnikov v kotu opazil boksarja - Hej, kdo je pa to? Moj novi up, se je považil stric. Glej, no, tudi jaz imam pod svojim okriljem obetavnega boksarja, je zatrobental finančnik. Že mogoče, je siknil Joseph, toda naš lahko položi vsakega, tudi vašega! O, to pa že ne, se je branil finančnik, mojega že ne! Vnel se je prepir, ki ga je prekinil Joseph - okej, a stavite? Seveda, so rekli finančniki. Stava: 50.000 USD. Dvoboj: jutri. Toda reč ostane med nami, ne? Šur.

Ko so finančniki odšli, je stric ponorel: Kaj se pa greš, se ti je zmešalo, kje zaboga bomo dobili denar za to jebeno stavo - in kaj če izgubimo!?! Brez skrbi, poznam onega drugega boksarja, podkupljiv je, nekaj drobiža mu bomo dali, pa bo padel. Ampak še vedno ne vem, kje bomo dobili denar za stavo, ni jenjal stokati stric. K besedi se je priglasil Sam Geezil, ki je bil že preveč noter, da bi se poglabljal v nianse: Jaz lahko takoj dam teh 35.000 USD, ki jih imam za plačilo koče! Kul, sta rekla Joseph in stric, midva lahko zbereva preostanek. Zvečer se je v hotelsko sobo pritihotapil oni drugi boksar, da bi s stričevim boksarjem naštudiral predstavo. Stric je sijal. Joseph je sijal. In Sam? Oh, bil je halogenka.

Naslednji dan so se dobili v telovadnici, denar zaklenili v škatlo, potem pa sta se boksarja končno udarila. Sam Geezil si je mel dlani - nič ni namreč kazalo, da bo oni drugi boksar še dolgo stal na nogah. Vse je šlo po načrtu... dokler se na lepem ni zvrnil njihov boksar, George Gross. Padel je kot pokošen. In obležal. Iz ust mu je bušnila kri. Le še enkrat je trznil - in potem se ni več premaknil. Eden izmed finančnikov, ki je bil menda nekoč zdravnik, je planil proti njemu, preveril pulz in le zmajal z glavo: Mrtev je! O, šit, mrtev je, so agonično kriknili finančniki, Joseph, stric, Sam in oni drugi boksar. Bežimo! Če nas dobijo, nas lahko obtožijo za umor!! Sam Geezil je panično zbežal. Vse do Chicaga. Ni se oziral nazaj. Pustil je denar. Čim prej je hotel biti čim dlje stran... hja, stran od trupla.

Ne, Sam Geezil se ni niti ozrl. Če bi se, potem bi videl, da je kobajagi mrtvi boksar George Gross po njegovem naglem odhodu vstal... si obrisal piščančjo kri... in si s prijatelji razdelil 35.000 dolarjev. Točno, finančniki, stric in oni drugi boksar so bili le "igralci" v veliki, zelo dobro spleteni, dramaturško kompleksni prevari, ki jo je zrežiral Joseph Weil, bolj znan pod umetniškim imenom Yellow Kid Weil. Rečeno pokeraško: dobri stari Sam je sodeloval v partiji pokra, ki je sploh ni bilo. Yellow Kid je bil umetnik prevare, umetnik natega, umetnik goljufanja, umetnik blefa, con artist, mojster sestavljenih, zamotanih, dobro obdelanih, temeljitih, retorično bogatih, procesiranih sleparij. S to je najbolj zaslovel. Da je prišla v legendo, se razume samo po sebi. In v mnoge knjige. Zato ni naključje, da sta jo Robert Greene & Joost Elffers vključila v svojo lucidno, zajetno, poučno, zvijačno, elegantno knjigo 48 zakonov oblasti (48 Laws of Power, 1998), namenjeno vsem tistim, ki se hočejo izmojstriti v umetnosti vladanja. Specifično, s to legendarno sleparijo sta ilustrirala tretji zakon oblasti, ki se glasi: Prikrij svoje prave namene. Še bolj specifično, s to sleparijo sta ilustrirala drugi del tretjega zakona oblasti, ki se glasi: Ko hočeš prikriti svoja dejanja, uporabi dimne zavese. Yellow Kid je svoji žrtvi, Samu Geezilu, nametal toliko dimnih zaves, da se je kmalu izgubil... da je kmalu padel noter in da kmalu ni več mogel spregledati njegovih pravih namenov in pasti. Torej: če hočeš, da ti prevara uspe, ji moraš dati razsežnost, ki presega percepcijsko zmogljivost žrtve. Vem, kaj ste si rekli - možnosti, da dobri stari Sam ne nasede, so bile neznatne. Tako rekoč nične.

Veliko nategovanje

Ne tajim - ta, ki prebere 48 zakonov oblasti, lahko Sloveniji vlada do smrti. In tudi še dolgo po njej. A po drugi strani, se še spomnite Mametovih filmov a la Hiša iger (1987) in Španski zapornik (1997)? Se še spomnite Žela (1973)? Slovite, zelo elaborirane sleparije v teh filmih so izgledale tako, kot da jih je režiral sam Yellow Kid Weil. In ne preseneča, da se Želo, v katerem con artista, Robert Redford & Paul Newman, nategneta mogočnega gangsterja, dogaja leta 1936, potemtakem v času, ko so tovrstne sleparije zares cvetele in ko je sleparija postala kultna umetniška forma, v času, ko je Orson Welles z znamenito radijsko igro Vojno svetov (30. 10. 1938, na Noč čarovnic) nategnil kompletno Ameriko. Ko so Ameriko obvestili, da se Marsovci niso izkrcali in da je New Jersey še vedno v enem kosu, je Welles, veliki manipulator, vendarle hlinil nedolžnost. Z razlogom: mediji so bili kmalu polni zgodb o masivnih tožbah, ki da ga čakajo, zato javnosti ni hotel še dodatno izzivati. Ker pa ni nihče umrl in ker so zabeleželi le trumo zlomljenih nog ter spontanih splavov, je bilo po nekaj dneh itak vseeno - vsem je šlo le še na smeh. Tožil ga je le neki psycho, ki ga je psihoanalitik ravno dobro zaflikal, zdaj pa se mu je zaradi Vojne svetov spet začelo bliskati. Toda ko so ob koncu leta 1941 radijske postaje oznanile, da so Japonci napadli Pearl Harbor, ni nihče verjel - vsi so mislili, da gre za novo medijsko potegavščino.

Yellow Kid za razliko od Orsona Wellesa ni iskal publicitete in fame. Kot je kakopak niso iskali mnogi drugi con artisti, ki so v prvih treh dekadah 20. stoletja operirali pod partizanskimi vzdevki a la Big W, Wildfire John, Mormon Kid, Christ Kid, High Ass Kid, Fifth Avenue Fred, Umbrella Kid, Hashhouse Kid, Clinic Kid, Barney the Patch, Niagara George, Larry the Lug in Limehouse Chappie. In prav prve tri dekade - od začetka stoletja do depresije - so bile zlata doba velikih sleparij. Ni čudno, to je bil pač čas, ko je bajno cvetel zgornji srednji razred, ki je imel občutek, da je nad drugimi in da ne more izgubiti. Jasno, ti suckerji so bili idealni plen sofisticiranih sleparjev. V past so jih odpeljali po znani, domačni poti. Perspektivne suckerje so pobirali povsod, na vlakih in rečnih parnikih, predvsem ljudi na poti, ljudi, ki so prišli v tuje mesto. Idealne so bile kakopak žrtve iz malega mesta - in ker se ve, da taki ljudje ne zaupajo ljudem iz velikega mesta, je tudi slepar rekel, da je iz malega mesta. Dobro so jih vlekli, tako dobro, da so te sleparije, igre zaupanja, con games oz. confidence games, prelevili v pravo industrijo, ki je zlagoma butnila tudi v Mehiko in Kanado, na Kubo, v južno Ameriko in tudi Evropo.

Sleparska industrija

Ko se je ta zgodba ob koncu tridesetih končala, je ameriški lingvist David W. Maurer napisal kultno knjigo Velika sleparija - zgodba o zaupnem človeku (The Big Con - The Story of the Confidence Man, 1940), pri kateri so se potem napajali vsi, tudi David Mamet, Želo, pisci črnih kriminalk a la Jim Thompson in James Ellroy ter nove generacije sleparjev, ki pa elegantnega smisla za teater, iluzionizem, parodijo in imitiranje poslovne logike, s katerim so blesteli stari mojstri, niso nikoli ujele. Spet ne tajim - ta, ki prebere to knjigo, lahko vlada svetu. Sleparija Yellow Kida, čista klasika, je bila kakopak le nadgradnja zelo utečenega sleparskega standarda, ki so mu rekli fight-store swindle.

Variacije sleparije z boksarjem so vsebovale tekače, rokoborce in kar jih je še, nič manjši hit med sleparji pa je bila "igra" po imenu wire. Slepar locira suckerja in mu reče, da dela za družbo Western Union in da lahko s pomočjo podkupljenega telegrafista zadrži rezultate konjskih dirk toliko časa, da stavi na konja, ki je zmagal. Ker pa sam ne more staviti, mora nekoga naštelati. Sucker se takoj javi, še zlasti ko mu slepar razkaže lažno stavnico in lažni telegrafski urad. Ko sucker položi denar, skoči slepar malce ven in se potem vrne ves prestrašen: Joj, detektivi so naju pogruntali... preiskujejo zamudo pri sporočanju rezultatov... v riti sva... najbolje, da čim prej izgineš iz mesta in se ne vračaš! Sucker pobere šila in kopita. Če pa sucker okleva, prikorakata lažna detektiva, ki ju aretirata. Slepar začne detektiva rotiti, da naj suckerja spustita, ker da ni nič kriv. Kar se seveda tudi zgodi. Njega pa odpeljeta.

V variacijah te sleparije so nastopale igralnice, borze in na smrt bolni ljudje, od katerih je mogoče za male denarje kupiti bajne delnice, kot vse ostale pa so zahtevale bujno inteligenco, dobro organiziranost, popolno uigranost in briljantno mizansceno. Ustvariti so morali atmosfero in vtis avtentičnosti, vse potencialne reakcije žrtve pa vnaprej predvideti. Vse je moralo biti pač tako realistično, da žrtev ni spregledala trika, zrežiranosti. Kar pomeni, da so bili con-artisti odlični režiserji, odlični scenografi, odlični kostumografi in odlični igralci. Kar pa naj vas ne zavede - mnogi izmed njih so bili res nekdanji igralci. Vse je pač moralo teči gladko, kajti sleparije so postale tekoči trak. In seveda, "štacuna" je morala delati s profitom, saj so bili stroški "poslovanja" veliki. Vem, kaj se sprašujete: zakaj jih vsi ti suckerji niso prijavili in tožili? Iz preprostega razloga: če bi jih tožili, bi s tem inkriminirali tudi sebe. S tem bi namreč avtomatično priznali, da so hoteli obogateti po ilegalni poti.

Sklepi so na dlani. Prvič, ljudje hočejo biti nategnjeni - hočejo, da jim pokažeš finto. Drugič, za to so pripravljeni plačati. Tretjič, če jim uprizoriš show, takoj padejo noter. In četrtič, sleparija vedno uspe le zato, ker je tudi sama žrtev nepoštena, pokvarjena, umazana in nemoralna.