Zmagoslavje avstralskega ultramaratona

Čeprav veliko zmagoslavje poteka v znamenju ruske vodke, smo upravičeno zadovoljni tudi Slovenci, saj je edini slovenski udeleženec Dušan Mravlje še enkrat dokazal, da sodi v svetovni vrh vzdržljivostnih športnikov. Štiri tisoč osemsto kilometrov je daljava, ki vzbuja veliko strahospoštovanje - še posebej, če jo moraš preteči v pičlih dveh mesecih.Teka se je udeležilo 24 najboljših svetovnih ultramaratoncev, toda slaba polovica zagnanih mož je že na pol poti odnehala. Za legendarnega domačina Bryana Smitha pa je bil Trans Australia usoden korak. Sedeminpetdesetletnemu tekaču je v začetku februarja zmanjkalo moči in je tragično umrl, to pa je pri marsikaterem udeležencu, ki je meril na zmago, vključilo notranje zavore. Toda ultramaraton je kljub lepim in manj lepim trenutkom od začetka do konca potekal v velikem slogu.

Štiri tisoč osemsto kilometrov je za povprečnega človeka nepojmljiva razdalja. Lahko tolikšno kilometrino obrazložite na kakšen drug način - v nekem intervjuju ste dejali, da je to podobno, kot če bi 65 dni brez počitka tekali med Ljubljano in Celjem?

Ja no, nekaj takega, novinarji me radi korigirajo! To je enako, kot če bi štirikrat tekel okrog Slovenije, brez prekinitve ...

Vendar ste progo že prej preučili. Je bilo zato kaj lažje?

Na tak način se lažje pripraviš. Progo sem prevozil v nasprotni smeri, nekaj malega sem tudi tekel. Pri tem je bilo nekaj smešnih zapletov s prevozom, vendar je na pomoč priskočil avstralski poslanec Haase. Vse se je dobro izteklo.

Po teku Badwater, ko ste tekli skozi Dolino smrti, ste mi sveto zatrdili, da ves ultramaraton poteka v glavi. Je to edini pravi način za krotitev psihičnih in fizičnih naporov?

Absolutno. Če je tekmovanje daljše, te edino psiha prižene na cilj. Fizično si lahko super natreniran, a če glava ni jasna, vseeno ne prideš daleč! Še posebej proti koncu tekmovanja, ko postaja prenašanje psihičnih naporov vedno težje. To je najlažje analizirati po teku - noge pridejo k sebi že po tednu dni, glava pa si še kakšen mesec ne opomore. Zato je pomembno, da na tovrstno tekmovanje pripravljaš tudi možgane. Čeprav veljam v tej druščini že za staro generacijo in imam ustaljene treninge vzdržljivosti, sem se na avstralski maraton že pol leta pripravljal predvsem miselno. Vseeno sem nekatere stvari težje prenašal.

Recimo?

Različne stvari. Nekateri težko prenašajo temperaturne spremembe. Te so bile v Avstraliji že na štartu hude, živo srebro se je povzpelo tudi čez 40 stopinj Celzija. Za druge so bile težke že manjše poškodbe. Tudi navadni otiščanci in potolčena kolena lahko povzročajo peklenske bolečine. Vsesplošen telesni napor pač opravi svoje. Pa Bryanova smrt seveda.

Je bila smrt avstralskega tekača Bryana Smitha velik udarec za druge udeležence ultramaratona?

Zame zagotovo. Bryana sem poznal že več kot dvajset let, leta 1983 sva tukaj v Avstraliji skupaj tekla Colac, vedno sva bila nasprotnika in prijatelja, zato me je njegova smrt zelo potrla. Dan prej sem se z njim pogovarjal, čez dvanajst ur pa sem ga videl mrtvega na tleh. Njegova smrt nam je dala neko notranjo zavoro, nekateri so začeli teči nekoliko počasneje in previdneje, saj se po vrednosti nobena stvar ne more primerjati z življenjem. Malo sem se poškodoval tudi sam, ko sem se na cesti spotaknil in padel. Kaj hujšega od odrgnin me ni doletelo, vseskozi pa sem se zavedal, da te lahko že najmanjša poškodba odvrne od nadaljnjega teka. Žulji, zvini in drugo so bili stalnica dogajanja.

Smith je veljal za absolutnega favorita. Kasneje so se v vrhu držali Kruglikov, Derksen, Sakurai, vi, Molnar in Francis. Jasno je bilo, da bo eden izmed vas zmagovalec ...

No, Smith ni bil ravno absolutni favorit, bil je v krogu omenjenih favoritov. Proti koncu je tekma postajala vedno hitrejša, bistvene spremembe v vrstnem redu ni bilo pričakovati. Rusa Kruglikov in Derksen sta dobro tekla in zanesljivo zmagovala. Sakurai pa je imel pač smolo z razbolelimi mišicami. Običajno se ravno takrat, ko se tekači ženejo, zgodi kakšna nesreča in najboljši morajo odstopiti.

S svojo udeležbo ste zadovoljni?

Pričakoval sem udeležbo med prvih pet in to sem tudi izpolnil. Ves čas sem tekel optimalno, s stalnim tempom, ki me spremlja skozi vso kariero, tako da je tretje mesto v skupnem seštevku popolnoma dovolj. Vseskozi poudarjam, da lovorike na takih tekmovanjih ne pomenijo veliko. Pomembno je, da opraviš z napori in prideš skozi cilj. Ko je Sakurai zaostal, sem tekel še bolj sproščeno, svoje sem namreč že opravil. Mislim, da so bolj ali manj zadovoljni vsi.

Kako je bilo poskrbljeno za osnovne človeške potrebe, kot je prehranjevanje?

Na ultramaratonih je vsak odvisen od sebe in svoje iznajdljivosti! Gre za popoln individualizem, in to sva midva - s hčerko Nežo sva namreč skupaj v Avstraliji - odlično izkoriščala. Včasih sva si sama pripravila kaj za pod zob, včasih sva jedla zunaj. Prehranjevalnih pravil ni. Vsakdo je, kar hoče, tudi fast food. Jaz sem med tekom pil vodo in energetske napitke, hrana je prišla na vrsto šele po končani etapi. Vsak udeleženec je shujšal za kakšnih pet kilogramov, kar še zdaleč ni drastično. No, seveda so se dogajale tudi zoprne stvari, kot je bila vožnja do izbranega prenočišča. Včasih smo nehali teči nekje bogu za hrbtom, do prenočišča pa je bila ura vožnje! Zjutraj pa spet nazaj na etapo. Zguba časa.

Ste kaj posebej pogrešali?

Vsakdo je pogrešal tisto, kar mu je v vsakdanjem življenju najbližje. Družina, domača hrana in domača postelja. Šestnajstega marca se naša ekipa vrača v Slovenijo in komaj čakamo, da pridemo domov.

V čem se avstralski ultramaraton (razen po kilometrini) razlikuje od nekaterih velikih prog, ki ste jih tudi pretekli, npr. od Sparthatlona v Grčiji, Colaca v Avstraliji, Nove Colli Runninga in nazadnje še zloglasnega Badwaterja?

Primerjave praktično ni! Avstralski ultramaraton se lahko primerja edino s tekom Trans America. Vse drugo je bolj ali manj miniatura. Res pa je, da je bil Trans Australia precej težji, zaradi vetrov, toče, enkrat so nas napadle muhe ... Ampak mi, stari mački, smo dobro vedeli, v kaj se spuščamo. Pestre in naporne dogodivščine nas niso preveč presenečale.

Trinajstega februarja ste praznovali 48. rojstni dan ... Ste bučno proslavljali? Menda ste se po etapah veliko družili med sabo.

Žur? Kje pa! Popili smo kakšno pivo, to pa je tudi vse. Družili smo se, kolikor nam je čas dopuščal. Časa pa je bilo vedno manj.

Boste še letos pretekli Evropo?

Bog ne daj, to leto še ne! Vsekakor pa Evropa čaka - v glavi! Če sem pretekel Ameriko in Avstralijo, bom zagotovo tudi Evropo.