Zaton dot.comov

Velike sanje o hitrem uspehu nove ekonomije in spremljajočih velikih zaslužkih so se v Evropi hitro razblinile. Ameriška različica napihnjenega borznega balona precenjenosti podjetij, ki so kotirala na borzi nove ekonomije, je vzdržala vsaj nekaj let, v Evropi pa je počil, še preden se je dodobra napihnil. Velika pričakovanja in številne megalomanske tržne napovedi, ki jim je botrovala vedno bolj množična uporaba interneta po vsej Evropi, so pritegnili številne investitorje, lačne hitrega zaslužka, iz ZDA in tudi s stare celine. Različni rizični skladi so v evropsko novo ekonomijo med letoma 1999 in 2000 naložili kar 40 milijard dolarjev investicijskega kapitala. Deutsche Bank je, denimo, namenila kar milijardo mark v internetna in telekomunikacijska podjetja. Številni menedžerji in inženirji so zapuščali vse prej kot slabo plačana delovna mesta, da bi se poskusili v novonastajajočih podjetjih, ki naj bi imela lepo prihodnost. Toda z lanskim usodnim marcem, ko je vrednost delnic NASDAQ zelo padla, je začel borzni indeks naglo padati tudi na evropskih borzah nove ekonomije, kot sta, denimo, nemški Neue Markt in francoski Noveau Marche. Številni skladi rizičnega kapitala so začeli zapirati finančne pipe in razmišljati o novih, varnejših potezah. Evropski high tech le ni bil tako dobra priložnost, kot se je najprej zdelo. Največja težava naložbenikov, ki so upali na hitre zaslužke, kot so jih bili sprva vajeni v ZDA, je bila, kako iztisniti vsaj nekaj denarja iz neuspešnih investicij. Njihova vrednost je bila iz dneva v dan manjša. Internetna podjetja dot.com, kjer se je nakopičilo največ rizičnega kapitala, so začela ugašati kot po tekočem traku. Čeprav so obstajala šele nekaj mesecev in torej učinkov sploh še ni bilo. Toda dot.comi so bili zaradi najmanjših vložkov in s tem tudi posledic zaprtja prvi na vrsti za odstrel.

Teledružbe

Večje težave so z veliko večjimi naložbami v telekomunikacijska podjetja. FirstMark Communications, transevropsko telekomunikacijsko podjetje, ki se ukvarja s širokopasovnimi dostopi do interneta, je junija lani imelo rekorden vložek, saj so mu številni ugledni investitorji namenili kar milijardo dolarjev. Toda po sedmih mesecih delovanja je ves denar skopnel, ob ogromnih stroških pa o dobičku ni bilo ne duha ne sluha. Podjetje je bilo prisiljeno opustiti velike ambicije v Veliki Britaniji in 190 delavcev se je znašlo na cesti. Vse skupaj je neverjetno podobno tistemu, kar se je pri nas dogajalo z ambicioznim Telemachom, ki je prav tako sanjal o zgraditvi internetne strukture po državi, toda kljub neprestanim dokapitalizacijam, za katerimi so stala nekatera ugledna slovenska podjetja, se je stvar ustavila zgolj pri veliko manj ambicioznem povezovanju operaterjev kabelskih televizij pod pokroviteljstvom Telemacha, to pa ni prineslo kakšnih velikih ugodnosti za naročnike, tako da ti plačujejo najvišjo naročnino v Sloveniji. Poleg tega jim tudi konkurenca ni ravno naklonjena, saj se je drugo veliko kabelsko podjetje Telekabel, katerega tretjinski delež je po nakupu operaterja Sistela v lasti Telemacha, pritožilo na Urad za varovanje konkurenčnosti.

Za zdaj so bile edine varne naložbe, vsaj glede dot.comov, v internetne velikane tipa Yahoo ali Amazon, ki imajo zaradi številnih uporabnikov vsaj nekakšno prihodnost. Kaj storiti z vloženim kapitalom? Rizični skladi so začeli iskati rešitev v tehnoloških velikanih, kot so, denimo, proizvajalci mobilne telefonije, na primer Ericsson ali Nokia, v ameriških softverskih velikanih ali celo v vodilnih evropskih telekomih, čeprav so ti dokaj obubožani zaradi velikih naložb v licence UMTS, tretjo generacijo mobilne telefonije. Ponujajo jim solastništvo v precej devalviranih novonastalih podjetjih, katerih proizvodi bi jim po svoje koristili pri nadaljnjem razvoju. Najbolj so seveda zaželena podjetja, ki razvijajo različne aplikacije za mobilni internet, za katerega še vedno velja, da bo imel svetlo prihodnost, kljub ogromnim porodnim težavam. Očiten je primer WAP-a, ta je kljub začetnemu navdušenju eno samo veliko razočaranje, ker je vse prej kot prijazen do uporabnikov. Toda uvedba novih mobilnih tehnologij naj bi prinesla lepše čase tudi za mobilni internet. Številka 40 milijard dolarjev izgubljenega kapitala je ogromna, a nekateri insiderji pravijo, da ni čisto tako, saj so bili investitorji veliko previdnejši in je na njihovih računih še vedno precej nevloženega denarja, tisti previdnejši pa veljajo za trenutne zmagovalce. Poleg tega niso vse naložbe propadle, saj za varne še vedno veljajo investicije v optične in brezžične tehnologije, pa tudi v biotehnologijo. A dot.comi, v katere je bilo vloženega največ denarja, so na robu prepada.

Slovenija je bila glede tujih rizičnih naložb še bolj skopa kot pri vlaganjih v klasično slovensko gospodarstvo. Edina velika primera tujih vlaganj sta bila EON, ta je dobil okoli 8 milijonov mark rizičnega kapitala, in Telemach. V oba je denar vložil rizični sklad EMF in tako hkrati postal največji solastnik Telemacha. Vprašanje pa je, kako dolgo bodo tuji naložbeniki sploh še vztrajali kljub počasnemu razvoju. Glede na to, da borzni indeksi nove ekonomije še vedno drsijo navzdol, je tudi vrednost slovenskih podjetij precej skopa. Novih odmevnih naložb pa v Sloveniji, razen v operaterje mobilne telefonije ali denimo ob dokapitalizaciji Telekoma, najbrž še nekaj časa ne bo.