Predragi?

Minuli teden je v Uradnem listu izšel razpis za podelitev koncesije za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS. V nasprotju z drugo generacijo, kjer je Mobitel štartal nekaj let pred svojim tekmecem Simobilom, imajo tokrat tekmeci izenačene štartne pozicije. Ali res?

Slovenska vlada je že večkrat poudarila, da naj bi koncesije za UMTS pomagale zakrpati proračunski primanjkljaj. Večina evropskih držav se je podeljevanja lotila že lani, koncesionarje pa so izbirali tako, da je žirija izbrala najugodnejše ponudnike ali pa je licence postavila na dražbo in jih podelila najboljšemu ponudniku. UMTS je še lani veljal za eno najbolj zaželenih investicij, in prav to je potrdila prva velika dražba, ki so jo izvedli v Veliki Britaniji. Svetovni telekomunikacijski velikani so se stepli med seboj in za pet licenc plačali kar 35,25 milijarde dolarjev. Ustavili se niso niti pozneje v Nemčiji, kjer so za šest licenc odšteli 45,85 milijarde dolarjev. Toda brezglavo zadolževanje za plačilo licenc je imelo svoje posledice, saj jim je na borzah kmalu močno padla vrednost. Naslednje dražbe na Nizozemskem (5 licenc 2,52 milijarde dolarjev), v Franciji (2 licenci 9,2 milijarde dolarjev) in v Italiji (5 licenc za 10,07 milijarde) še zdaleč niso bile tako uspešne, saj so vsi sodelujoči postali precej previdnejši. Še najbolj so se opekli Švicarji, ki so izvedli dražbo za štiri licence, ki so jih na koncu podelili za bagatelnih 120 milijonov dolarjev, sosednji Avstrijci, ki so si omislili kar 6 licenc, so iztržili 610 milijonov dolarjev, Belgijci, njihova izklicna cena je bila 124 milijonov za licenco, pa so morali dražbo celo ponoviti, saj so optimistično pričakovali, da se bo v državno blagajno stekla milijarda in pol dolarjev.

No, nekatere države, kot Poljska in Češka, so izbrale drugačno pot, tri licence so podelili na "lepotnem izboru", za morebitno četrto pa je predvidena dražba. "Lepotni izbori" so bili do potencialnih koncesionarjev bolj prijazni. Čehi so denimo prodali koncesije kar obstoječim mobilnim operaterjem po fiksni ceni 134 milijonov dolarjev, sicer pa je višina koncesij pri tovrstnih izborih segala od 100 do 600 milijonov dolarjev, kolikor so zahtevali Poljaki. Za še bolj nenavaden pristop so se odločili Skandinavci, ki so, razen Danske, licence podelili praktično zastonj. Še najbolj so pretiravali Švedi, ki so za licenco zahtevali zgolj 25.000 dolarjev, zanimivo pa je, da je pri njih na koncu izbora izpadel prav nacionalni telekomunikacijski operater Telia, ki je bil do nedavna tudi največji lastnik Simobila.

Sedaj je na vrsti Slovenija. Kljub temu da glede na število uporabnikov mobilne telefonije sodi med najbolj razvite države, pa se zdi, da je vlada vseeno nekoliko megalomansko zastavila višino koncesije. Tri koncesije naj bi Sloveniji prinesle 81 milijard SiT ali kar 351 milijonov dolarjev. Glede na število prebivalcev oziroma potencialnih uporabnikov smo tako zabredli v sam evropski vrh glede na ceno. Tisti, ki so se lotili preračunavanja, koliko je cena koncesnine na prebivalca, so ugotovili, da je Slovenija celo na tretjem mestu v Evropi, več bosta zbrali le Velika Britanija in Nemčija. (Velika Britanija 624 evrov, Nemčija 619, Slovenija 159, Italija 176, Nizozemska 170, Francija 115, Avstrija 87, Češka 57, Poljska 51, Švica 18, Španija 13 ...). Tudi lestvica višine koncesnine glede na bruto proizvod na prebivalca posamezne države kaže podobno sliko, saj so v našem rangu le še Italijani in Nizozemci. Nemčija in Velika Britanija pa sta tako ali tako poglavje zase. Ob visokem znesku za slovenske koncesije so se seveda pojavile številne špekulacije. Glede na privlačnost Slovenije za tuje investicije v gospodarstvu je namreč vprašanje, ali bodo slovenske licence sploh vzbudile pozornost pri tujih telekomunikacijskih podjetjih, ki jim glede na nenehno padanje delnic na tehnoloških borzah trenutno ne kaže dobro.

Najresnejši koncesionar je tako trenutno Mobitel, ki se na postavitev omrežja UMTS že nekaj časa resno pripravlja. Ne nazadnje je že lani podpisal pogodbo o sodelovanju z Ericssonom, slednji pa ga je izbral kot enega izmed testnih preizkuševalcev opreme za tretjo generacijo mobilne telefonije. Mobitelu tudi najbrž ne bi bilo težko zbrati koncesijskih sredstev. Govori se tudi o zunanji dokapitalizaciji. Simobil je glede na število naročnikov v podrejenem položaju, čeprav je njegov novi večinski lastnik avstrijski Mobilkom postal koncesionar UMTS v nekaterih drugih državah (Avstrija, Liechtenstein). Strategija Simobila pa naj bi bila po mnenju nekdanjega državnega sekretarja za telekomunikacije dr. Mira Rozmana takšna: "Za razmeroma majhen denar 3,5 milijarde tolarjev je pridobil pas 27 megahercev (za UMTS je predvidena koncesnina 27 milijard tolarjev za 20 megahercev), ki pri njegovem tržnem deležu zadostuje tudi za storitve EDGE, ki bodo na voljo prej kot UMTS, obenem bodo te storitve po hitrosti in kakovosti primerljive z UMTS ob bistveno nižji ceni. Če se Simobil zato ne bo prijavil na razpis za UMTS, je torej verjetnost prave konkurence na tem področju zelo majhna," je v svojem komentarju v dnevniku Finance zapisal Rozman. Toda Simobil je bil prvi, ki je dvignil razpisno dokumentacijo. Kot nam je povedal direktor Simobila Bojan Dremelj, so že oblikovali ekipo, ki bo preverila ponudbo. Komentar glede višine koncesije, ki jo je določila vlada, je bil kratek: "Ena najvišjih v Evropi."

Sicer pa je UMTS še vedno precej tvegana zadeva. V Nemčiji so dobitniki licenc izračunali, da bodo prvi prihodki UMTS začeli pritekati šele po letu 2004, poleg tega pa le kakšnih 20 odstotkov uporabnikov mobilne telefonije trenutno zanima tretja generacija. Težave imajo tudi proizvajalci opreme. Japonci (NTT DoCoMo), ki bodo letos prvi uvedli UMTS-sistem, so podpisali pogodbe s šestnajstimi dobavitelji opreme, toda le dva lahko trenutno ponudita tovrstne aparate, NEC in Matshushita (Panasonic).