Bivši jugo eksoti

Slovenske ekipe v moštvenih športih so od osamosvojitve naredile velik korak naprej in utišale vse kritike, ki so ob razpadu Jugoslavije tarnali s floskulami o športni majhnosti Slovenije. Uvrstitve na velika tekmovanja tako reprezentanc kot klubov, predvsem v rokometu in košarki, so dobesedno razvadile slovensko publiko, ki sedaj pričakuje zgolj vrhunske rezultate, kljub finančno precej bornim vložkom. Uspehi pa so vseeno odmevni, saj se denimo na kvizih srbskih satelitskih televizij pojavlja zvito vprašanje, katera država ima edina predstavnika v polfinalu rokometnega pokala prvakov tako v moški kot ženski konkurenci (Pivovarna Laško in Krim Electa). Ob košarkarjih in rokometaših, pri katerih ostaja večno grenak priokus, da bi lahko storili kakšen korak dlje kot zgolj uvrstitev na repu velikih tekmovanj, in presenetljivih nogometaših so v moštvenih športih med svetovno elito bolj neopazno priplavali tudi vaterpolisti. Slovenski vaterpolisti so v bivši državi veljali za nekakšne jugo eksote, saj so elito jugoslovanskega vaterpola, ki je pobral največ svetovnih trofej v tem športu, sestavljali klubi in igralci iz Srbije, Črne gore in Hrvaške. Kranjski Triglav je sem pa tja zgolj sameval na repu prve jugoslovanske lige, kakšen izmed ostalih slovenskih klubov pa se je tudi meril v drugoligaški konkurenci. Slovenski tradicionalni moštveni šport je bil hokej, toda prav hokej je po osamosvojitvi zaspal na lovorikah, saj praktično skoraj nihče več ne sanja, da bi Slovenija v kratkem videla A-skupino svetovnega hokeja.

Na drugi strani pa je vstop v družbo najboljših svetovnih reprezentanc uspel vaterpolistom, ki se resnici na ljubo še vedno lovijo na bremenu neizkušenosti, kar so pokazali na kvalifikacijah za OI v Sydneyju. Kljub temu se jim je pred tem uspelo uvrstiti na EP v Firencah, kjer so se uvrstili na 11. mesto in s tem napravili neverjeten skok, saj so naši vaterpolisti začeli pisanje novodobne zgodovine na 28. mestu v Evropi. Drugo priložnost za nastop med najboljšimi na stari celini so minuli konec tedna iskali na kvalifikacijskem turnirju v Nici s konkurenčnimi Francozi, nekdanjimi olimpijskimi prvaki Španci in outsiderji Turki.

Polprofesionalci

Turnir Tristar, ki je bil pred kvalifikacijami v Kranju, je pokazal sicer določen napredek, saj je Slovenija osvojila prvo mesto in porazila tako Jugoslovane, ki so prišli s pomlajeno reprezentanco, in udeležence olimpiade Slovake. Veliko je prispeval tudi novi reprezentančni trener, Hrvat Ozren Bonačić, ki je v vaterpolu kot igralec in trener osvojil skoraj vse, kar se da osvojiti. Hkrati je tudi trener kranjskega Triglava, kamor je presedlal iz zagrebške Mladosti. "Z Mladostjo sem lani prišel navzkriž in Triglav me je takoj povabil. Kranj je vaterpolsko mesto, ki ima odličen bazen in mlado perspektivno moštvo, ki se bo lahko še precej razvijalo. Slovenija pa ima tudi priložnost, da se dvigne iz evropskega povprečja proti vrhu. Pokazali smo sicer, da se lahko merimo z drugimi reprezentancami, toda čaka nas še trdo delo in iz vsakega igralca bo treba izvleči maksimum," zagovarja svojo odločitev Bonačić.

Kljub temu da slovenski reprezentanti in klubi lovijo evropski vrh in da smo v Sloveniji dobili štiri velike centre, poleg Kranja še Ljubljano, Koper in Maribor, se vaterpolisti ubadajo s številnimi težavami. "Glavni problemi so spet materialne narave, in sicer bazeni. Kranj ima najboljše možnosti, ker ima pokrit olimpijski bazen, v Ljubljani ima Olimpija še vedno težave z uporabo Tivolija, Kodeljevega in nekaterih drugih bazenov. V Ljubljani se vsaki dve leti pojavi nov koncept gradnje novih bazenov, vsi koncepti pa so bolj ali manj zgrešeni. Kot zveza smo dali predlog, da se na obstoječi lokaciji v Tivoliju zgradi pokriti petdesetmetrski bazen, ker je to najpreprostejša in daleč najcenejša rešitev. Toda iščejo se druge variante, ki pa so vse slabe. V Mariboru uporabljajo sicer pokriti bazen v Pristanu in Tamov bazen, v načrtu je tudi pokriti petdesetmetrski bazen v Pristanu, ki naj bi bil zgrajen v štirih, petih letih. Koprčani imajo nov bazen v Žusterni, ki naj bi ga pokrili z balonom. Koper sedaj igra v Trstu, ker ni na obali nobenega pokritega bazena, razen hotelskih, ki niso primerni za šport," pravi predsednik slovenske vaterpolske zveze Jože Jenšterle. Vaterpolisti, ki v povprečju preživijo na treningih pet ur na dan, so za svoje delo finančno precej manj nagrajeni kot v primerljivih moštvenih športih, zato še vedno tudi v slovenskih bazenih vlada nekakšen polprofesionalni status. "Tudi najboljši igralec na svetu ne bi mogel lagodno živeti od vaterpola. Povprečen nogometaš lahko živi samo od obresti, medtem ko najboljši vaterpolist lahko odpre neko trgovino in jo upravlja do konca življenja. To je realnost tega športa, toda mi smo se odločili zanj. V Sloveniji zagotovo nismo toliko plačani, kot mu namenjamo časa," pravi kapetan reprezentance Krištof Štromajer. Nekateri slovenski reprezentanti so sicer že igrali v tujih klubih, ki so se po evropskem prvenstvu začeli zanimati tudi za slovenske igralce. Erik Bukovac je lani igral v italijanski Catanii, letos pa se je vrnil v kranjski Triglav. "Najboljši igralci v evropskem vaterpolu stanejo od 150 do 200.000 DEM na sezono, kar je že blizu rokometnemu razredu. Slovenski igralci, ki dobivajo ponudbe iz Italije, Hrvaške in še iz nekaterih drugih držav, so v rangu med 70.000 in 90.000 DEM na sezono," pravi Jenšterle. Ceno pa zbijajo tudi ukrajinski, ruski in moldavski vaterpolisti, ki igrajo v tujih klubih zgolj za preživetje. Slovenija ima sicer le dva prava legionarja. Eden je reprezentančni vratar Ukrajinec Igor Belofastov, ki je branil že za Sovjetsko zvezo in Ukrajino, ter veteran Josip Vezjak, ki je nosil najprej jugoslovansko nato pa še hrvaško kapico. Vezjak je bil rojen v Dubrovniku, toda ker je bil njegov oče po rodu Slovenec, je dobil slovensko državljanstvo in od leta 1997 nastopa za Slovenijo, trenutno pa igra pri francoskem Marseillu. Kje je skrajni domet slovenskega vaterpola? Bonačić sicer meni, da bi lahko nekoč prišli nekje okoli petega mesta v Evropi. "V vaterpolu obstajajo razmerja kot pri nogometu, kjer so v vrhu Brazilija, Argentina, Italija ali Nemčija, v vaterpolu pa je na prvem mestu Madžarska, poleg tega pa še najmanj šest evropskih držav, Italija, Španija, Grčija, Jugoslavija, Rusija, Hrvaška ter ZDA in Avstralija. Mi smo še pod tem evropskim in svetovnim vrhom. Če bi to spremenil v razliko v golih, bi rekel, da zaostajamo od dveh do šestih golov in smo nekje v rangu Francije, Nemčije, Slovaške, Romunije in Ukrajine," je nekoliko realnejši predsednik slovenskih vaterpolistov.