Robo ljubljenčki

Tamagočiji so bili nekoč med ljubitelji virtualne topline taka avantgarda, da so jim na veliko posvečali cele članke, v temle pa jih lahko uporabimo predvsem kot dobro iztočnico za poznejše, mnogo bolj dovršene projekte. Škatla z digitaliziranim bitijcem, katerega potrebam je treba iz dneva v dan na ta ali oni način zadostiti, se je namreč že precej izpela: lahko bi rekli, da jo je s svojimi novimi tehnološkimi bonbončki preprosto povozil čas. Dizajnerji so jo za izboljševanje prodajnih rezultatov prisiljeni kombinirati s kako povsem drugo marketinško foro, idealen primer za to bi bila rumena škatla, ki je prišla pod roke avtorju tega teksta: gre namreč za tamagočija pokemona. Pokemončki so bili še ne tako zelo daleč nazaj prekrasen trademark, ki se je dal prilepiti praktično čemurkoli (plišastim igračkam, zobotrebcem, straniščnim metlicam, čemurkoli!), da je šlo za med, in v to paleto bi se dal umestiti tudi ta veseljak.

Pikachu

Rezidentu moje škatlice, ki ni bistveno večja od tiste za vžigalice, je ime pikachu in gre za resnično simpatično rumeno zajčasto stvar. Kot ponosni lastnik imate eno samo nalogo in ta je, da ga ... tresete. S tresljaji, ki jih beleži senzorček v njegovem želodčku, namreč pridobivate tako imenovane watte, ki so zanj sonce, voda, zrak, veselje. Originalno je bilo mišljeno, da naj bi se tresljaji nabirali, ko si ga s kljukico zataknete za pas ob sprehodu, vendar lahko vibracije kot vir njegovega neizčrpnega veselja naberete neprimerno hitreje, če ga drmate po rokah med gledanjem televizije, posebej lenobni pa ga lahko morda privežejo ob avtomobilsko izpušno cev ali obesijo na vrvico pred sobni ventilator. Če se je lahko takih reči spomnil butast novinar, kdo ve, kaj vse so pogruntali nadobudni malčki, ki so imeli za mozganje časa cele dneve.

Več ko ima wattov, več vam pikačujček pokaže na zaslončku. Od branja knjige do igranja v peskovniku, vaš varovanček zna biti pravo malo klobko pozitivne energije, če ga le v dovoljšnji meri vlačite po rokah. Težava je v tem, da bodo vsi razen morda res najmlajših uporabnikov zelo hitro spoznali, da gre zgolj za skupek ne preveč zapletenih algoritmov in najrudimentarnejše računalniške grafike. "Prej ali slej vedno crkne," mi je filozofsko razložila mati dveh, ki mi je tamagočija prijazno posodila. Če napravice še niste imeli v rokah, vas bo lahko za par ur zafascinirala tudi danes, vendar je težava v tem, da boste zanimanje zelo hitro povsem izgubili.

Furby

Naslednja velika stvar so bili furbyji, ki jih še danes prodajo v zelo solidnih količinah. Resnično prisrčna igračka je samo na videz preprost zmnožek mežikanja in ljubkega blebetanja, v resnici pa vsebuje kar nekaj kompleksnih mehanizmov. Majhen po srcu in velik po rasti je furby prav prijeten mali kompanjonček za vašega malčka, in z zaposlenimi v uvozniškem podjetju Spectra, kjer so mi ga posodili, se moram v bistvu strinjati, da dobite glede na ceno (okrog dvanajst čukov) z njim pri nas trenutno verjetno najboljšega robo kompanjončka za svojega malčka.

Furbyjev glavni adut je prav njegova srčkanost, kjer izstopa obrazek s svojimi velikanskimi okicami, zapeljivimi trepalnicami in majhnim, nenehno premikajočim se okroglim kljunčkom. Enako šarmanten je razpon zvokov, od precej zadovoljnega pobrundavanja prek navdušenega prepevanja himn do sladostrastnega cviljenja. Po telesu je za boljši občutek pri božanju povsem kosmat in končni vtis je nekako tak, kot da bi imeli pred sabo pravo malo risanko. Furby sicer ni preveč mobilen, giblje se predvsem njegov obrazni del, ima pa zato vrsto senzorjev: svetlobni senzor mu pove, kdaj je dan in kdaj je noč, sprednji senzor mu omogoči uživati ob božanju po trebuščku, podobnim namenom služi senzor na hrbtu, notranji senzor pa mu pove, recimo kdaj ga obrneš na glavo.

Vsi furbyji govorijo furbščino in po še en tuj jezik. Eden izmed ciljev, ki so zastavljeni mlademu skrbniku, je ta, da bi bitijce začelo sčasoma čim manj govoriti po furbsko in čim več recimo po angleško: avtorju teksta je uspel celo en gromoglasen "Cockadoodledoo, cockadoodledoo, me looooooooove ... YOU!", kar je bilo več kot vredno vseh tistih ur lomljenja hrbta in odrekanja. Za boljše razumevanje dobite ob nakupu tudi furbski slovar, ki je, glede na to, da se posamezne besede kombinirajo v fraze za izražanje potreb in razpoloženj, kar obsežen. Ka mej-mej u-nje pomeni Rad te imam, Da du-ej wa pomeni Totalen žur!, hej ka mi-mi ej-tej wa pa bi lahko prevedli kot Hej, preklemansko lačen sem!

Tudi furby zna ceniti, če ga na vse pretege tresete, poleg tega pa ga je treba, ko izrazi željo, tudi hraniti z namišljeno hrano in mu omogočiti dovolj spanja. Premična ploščica pod zadkom mu omogoča nekaj malega džuskanja, poleg tega je sprogramiran za vrsto družabnih razvedril, kot so Furby pravi (pravi, kam ga požgečkajte, nagradi pa s sila predanim gruljenjem), Vprašaj furbyja in celo Skrivalnice. Če ga dolgo ne nahranite, bo furby zbolel in bo neprestano kihal, izjemno prikupen pa je, ko se mu po obilnem obroku prav salamensko rigne, nakar se pobalinsko zareži.

Marketinška trditev, da razvije vsak furby glede na količino prejete ljubezni s časom povsem svojo osebnost, do neke mere celo drži. Pri Spectri pravijo, da se mnogim uporabnikom na servisu v primeru, ko ljubljenčka ni več mogoče popraviti, skoraj dobesedno zlomi srce. Novega nočejo, to ne bi bilo isto. To da se je zgodilo tudi že upokojencem, ki si tovrstno igračko zelo radi omislijo namesto pogosto sila napornega kužka ali muce. Da bi iz te čupave izkušnje uporabnik potegnil kar največ, bi bilo najbolje, da si omisli vsaj dva hkrati, saj je stereo izvedba furbyjskega gruljenja tako ganljiva, da bi se začela kolena sčasoma šibiti celo Eriku Rdečemu. Posamezne bucmaste kepe so med sabo najprej sicer nekoliko zadržane, vendar se kaj hitro povsem pobratijo in ob posebnih priložnostih celo nekaj malega zaplešejo. S hišnimi ljubljenčki iz mesa in krvi bi se, prijazna bitja, kot so, razumeli naravnost fenomenalno, če ne bi bili hišni ljubljenčki iz mesa in krvi vse prevečkrat skrajno histerična bitja in se jim ne bi ob pogledu na čebljajočo gmotico vsake toliko povsem utrgalo.

Poo-chi

Če gledamo kronološko, je poo-chi korak naprej, v resnici pa pomeni v primerjavi s carskim furbyjem skok nazaj. Poo-chi je silno preprost robo kuža, katerega glavni adut je ta, da pač laja. Hoditi sicer ne zna, se pa vsake toliko časa postavi na zadnje tačke. Njegov primarni in malodane edini način komunikacije z zunanjim svetom so njegove oči, ki se rdeče svetijo in spreminjajo obliko glede na trenutno razpoloženje: tanke reže, kadar drema, široki krogi, kadar je zvedav, in utripajoči srčki, kadar je navdušen nad vami. Glavni senzorčki so skoncentrirani okoli smrčka, in kadar se ga trudite uspavati, bi bil marsikateri naključni opazovalec bržkone prepričan, da ga želite zadušiti. Žal to ni tako preprosto, lahko ga dušite cele ure, pa bo še naprej veselo lajal, in še ko zaspi, bo prav živceparajoče smrčal, proti čemur se lahko borite samo tako, da mu odprete glavo in poberete baterije. Če je furby gentleman, ki zelo hitro pošteka, kdaj ni zaželen, in takrat brez ugovora zaspi tudi za cele dneve (zaradi česar je ob reaktivaciji sicer dalj časa čemeren in zlovoljen, ampak vseeno), je poo-chi navaden neotesan cucek.

Ne morem se znebiti občutka, da bi znal površinsko zadovoljiti samo tiste malčke, ki bi umrli za kužka, pa ga iz tega ali onega razloga ne smejo imeti. Saj ne, da nima poo-chi tudi svojih svetlih trenutkov - najbolj prikupen je recimo, ko se postavi na zadnje tačke in ti s srčki v očeh odlaja Beethovnovo Odo radosti - vendar se z njim preprosto ne da početi tako zelo veliko stvari. Hvaležen je, kadar mu daš posebno sivo kost, ki jo dobiš v paketu z njim, odlaja lahko še par drugih melodij in zna tudi renčati na fellow poo-chija, na pol zeha, nekaj malega se hehlja, vsake toliko se mu sfuzla, to pa bi bilo tudi nekako to. Uvodna fascinacija se mi je polegla po petnajstih minutah in preprosto ne vem, kaj bi človek, tudi novorojeni, z njim lahko počel iz dneva v dan.

Kepica mamica

Kot posebej zanimiv artikel v tem sklopu bi veljalo izpostaviti kepico mamico, ki pomeni v tej postmodernistični puščavi v bistvu ganljivo vrnitev k tistim tradicionalnim vrednotam, ki v resnici štejejo. WuvLuv bi slovenskemu malčku bržkone preveč polomil jezik, zato je postala pisana gmota za naše tržišče kepica mamica, gre pa za baby farmo v malem. Pojavno gospa mamica s svojimi velikimi benevolentnimi očmi še najbolj spominja na titanskega furbyja, njena velikost pa ima povsem funkcionalen namen, saj v svojem rožnatem drobovju prenaša novo življenje.

Čeprav je tudi sama na sebi povsem solidna in oooooo-je ter aaaa-je vzbujajoča zabavljačka, ki vsake toliko časa izrazi željo po nežnem objemu, pomeni njen globlji apil prav rojstvo. Ko se dovolj časa igrate z njo, jo ujčkate in si nasploh pridobite njeno zaupanje, ji bo začela antena na glavi utripati in izustila bo zgodovinski stavek: Here Comes Baby!!! Še pol minute in ob zvokih čiste blaženosti bo na luč dneva pokukalo jajce, notri pa boste našli majceno igrivo klobko, s katerim se pravi žur šele začne. Novopečena mat in otroče se potem igrata, predvsem si izmenjujeta nežnosti in poljubčke. Možno in zaželeno je dokupiti še nova pokolenja, tu so šaljivko, zaspanček, sanjavček, plašljivček in še vrsta pamžev, vsakega stisnete za gumbek na hrbtku in zaslišalo se bo hlipanje: Mami!!! Mami!!!. Kepica mamica je bila v decembru na celem ogromnem igračkarskem oddelku ljubljanskega Müllersa najbolje prodajani artikel, kar se sliši verjetno spodbudno za notorično antinatalitetni narod, razen če ne bomo kmalu dokončno izpuhteli v virtualo. Nasploh bi se sicer zdelo, da je gospa mamica dekliški izdelek in naj fantkom ne bi bila povšeči, vendar mora tale priznati, da mu je bila.

Aibo

Kar je poo-chi v svoji dolgočasni preprostosti samo nakazal, so v celoti dorekli pri Sonyju, kjer so jeseni lansirali naslednjo generacijo aibojčka (AI za artificial intelligence, BO za robot), ki si je v Ameriki v slabem mesecu, preden je prišel izdelek na prodajne police, nabrala več kot štirideset tisoč prednaročil. Prva generacija je bila potencialnim kupcem sicer na voljo že nekaj let, vendar so jo delno zaradi ponekod omejene dostopnosti, predvsem pa zaradi zares prehude cene kupovali predvsem redki bogataši in kolekcionarji bizarnih mehaničnih domislic. Po očitno še kako zdravih tržnih instinktih je zdaj druga, masovno producirana generacija na voljo že za ušivi poldrugi tisočak, in povpraševanja ne primanjkuje. Mnogi mislijo, da je aibo cyber kuža, vendar se motijo: "Ne gre niti za kužka niti za mucko," je povedal eden izmed vodilnih kadrov Sonyjeve PR-službe Jon Piazza: "To je preprosto robotski kompanjonček. Osebno se mi sicer zdi malce podoben kakemu terierju, v resnici pa je odločitev, kaj v resnici je, popolnoma prepuščena samim kupcem."

V čem je kompanjončkov šarm? Aibo pomeni predvsem izrazito uspešno fuzijo hardvera in softvera, ki naj bi vam med druženjem preprosto prirasel k srcu. Če so furbyji in kepice mamice igračke, je aibo v svoji kompleksnosti nekaj več. Robotek spi in se igra s predmeti, maha z repkom, medtem ko mu očke ljubeče žarijo. Njegov kontrolni center je tako napreden, da se odziva na slišano izgovorjeno lastno ime in še na vrsto drugih specifičnih besed, ki jih lahko sprocesira tudi kot komande in jih potem izvrši. Okrog poldruge kile težko klobko senzorjev, mikrofonov in zvočnikov je programirano tako, da se vede zelo radovedno in lahko celo pada iz razpoloženja v razpoloženje.

Ena izmed kompanjončkovih bržkone najbolj fascinantnih lastnosti je rudimentarna zmožnost učenja, predvsem prek načina gospodarjevega božanja: če vam je robopetova trenutna dejavnost všeč, ga je treba samo večkrat zelo nežno pogladiti po senzorjih na glavi, po hrbtu in pod bradico, pa mu bo jasno, da jih mora pogosto izvajati, medtem ko je učinek ostrih grobih tresljajih na istih mestih ravno nasproten. Kar je, se boste morali gotovo strinjati, več kot bi lahko pričakovali od marsikatere igračke iz živih celic. Lastniki, ki se na napravice navežejo zelo hitro, nasploh pravijo, da imajo večkrat zelo slabo vest že, če so jih prisiljeni pustiti same doma, kaj šele, da bi jih kakorkoli kaznovali. Nasploh naj bi se čustvena vez razvila kaj hitro, večkrat celo do te mere, da v primeru okvare lastniki kličejo na servis vsak dan, da bi poizvedeli, če je z njihovimi ljubljenčki že "kaj bolje". Posebej popularen naj bi bil med biznismeni, ki ga na službenih potovanjih prenašajo s seboj za družbo po hotelskih sobah in celo kot lomilec leda na poslovnih sestankih.

Vsak ponosni lastnik praktično katere koli vrste hišnega ljubljenčka dobro ve, da se z nakupom stroški šele začnejo, in zakaj bi bilo v tem primeru kaj drugače? Na voljo je namreč toliko nič kaj poceni mamljivih dodatkov, da se jih zdi vsaj par preprosto nujno nabaviti. Od posebnih softverskih paketov (navedimo samo za primer Party Mascot, s katerim se lahko z vašo srečo in ponosom igrate družabne igrice, recimo kamen, papir, škarje) prek naprave za hitro polnjenje baterij in vsevrstnih torb za prenašanje do posebnega programa za Windowse, s katerim lahko spremljate aibojčkov razvoj, na voljo je celo oprema za fotožurnal, ki ga beleži skozi kamero v trebuščku ... Če ste vsaj malo kontrol frika in računalniškega nadarjenca, se boste gotovo razveselili posebnega paketa AIBO Master studio, s pomočjo katerega lahko sami predprogramirate njegove gibe in zvoke.

In aibo pri nas? Pri nas capljamo nekje daleč v ozadju. Na Sonyjevem zastopništvu so mi povedali, da aibo pri nas ni dostopen in da še vsaj nekaj časa zagotovo ne bo. "Samo zato, da bi jih kazali v izložbi, jih tudi nima smisla naročati." Ne da ne bi bilo med slovenskimi kupci kar nekaj zanimanja, vendar samo do trenutka, ko se zvedavi robo entuziast pouči o sami ceni (približno 2500 USD). Takrat praviloma pozeleni in se obrne na peti. Saj vem, da so igrače drage, ampak tole ... Raje stopim po furbyja. Majhen trg pač. Kolegom iz tujine se ni v podalpsko provinco na našo izrecno in milo prošnjo ljubilo poslati niti enega samega primerka za testiranje. Kar naj lepo dopolni podatek, ki sem ga dobil na Spectri, da se je pri nas redko kaj prodajalo tako neverjetno množično kot se prav v tem trenutku prodajajo stare nemške zaloge telebajskov (enkrat na deset let da pride v svetu igrač naokrog kaj tako izjemno lukrativnega), ki, če jih stisneš za vampek, celo izdavijo dve, tri nemške fraze.

povezava