10. 4. 2001 | Mladina 14 | Družba
Ali je pilot v letalu?
Zakaj je dobro, da je ameriško špijonsko letalo padlo v kitajske roke, in zakaj si Američani v resnici ne želijo pravih akcij
Kaj se je zgodilo, veste: nad Južnim kitajskim morjem sta trčili dve vojaški letali - kitajsko bojno F-8 in ameriško špijonsko EP-3, velikosti Boeinga 737. Kaj je počelo ameriško letalo, je jasno - špijoniralo je Kitajce. Kaj je počelo kitajsko letalo, pa je tudi jasno: skušalo ga je prestreči. In to dobesedno, magari za ceno svojega lastnega življenja. Medtem ko je kitajsko letalo po trku strmoglavilo v morje, je moralo ameriško, nabasano s štiriindvajsetimi špijoni, nujno in zasilno pristati - na kitajskem otoku Hainan. Si predstavljate? Je kaj bolj smešnega? Je kaj bolj ponižujočega? Še toliko bolj, ker je bilo letalo EP-3 polno najnovejše, najbolj občutljive, najbolj sofisticirane in najbolj strogo zaupne prisluškovalne opreme. Dajte, no, kakšen Zavrč neki! Zavrč ni bil nič. Hainan, ljudje, Hainan! Je kaj bolj absurdnega od tega, da svojo najbolj strogo varovano vojaško skrivnost kar sam šenkaš državi, s katero imaš že tradicionalno največje probleme - in to ravno v času, ko so ti problemi najbolj dramatični in najmanj rešljivi?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 4. 2001 | Mladina 14 | Družba
Kaj se je zgodilo, veste: nad Južnim kitajskim morjem sta trčili dve vojaški letali - kitajsko bojno F-8 in ameriško špijonsko EP-3, velikosti Boeinga 737. Kaj je počelo ameriško letalo, je jasno - špijoniralo je Kitajce. Kaj je počelo kitajsko letalo, pa je tudi jasno: skušalo ga je prestreči. In to dobesedno, magari za ceno svojega lastnega življenja. Medtem ko je kitajsko letalo po trku strmoglavilo v morje, je moralo ameriško, nabasano s štiriindvajsetimi špijoni, nujno in zasilno pristati - na kitajskem otoku Hainan. Si predstavljate? Je kaj bolj smešnega? Je kaj bolj ponižujočega? Še toliko bolj, ker je bilo letalo EP-3 polno najnovejše, najbolj občutljive, najbolj sofisticirane in najbolj strogo zaupne prisluškovalne opreme. Dajte, no, kakšen Zavrč neki! Zavrč ni bil nič. Hainan, ljudje, Hainan! Je kaj bolj absurdnega od tega, da svojo najbolj strogo varovano vojaško skrivnost kar sam šenkaš državi, s katero imaš že tradicionalno največje probleme - in to ravno v času, ko so ti problemi najbolj dramatični in najmanj rešljivi?
Mali Bush, ki trdi, da ameriško špijonsko letalo ni krivo za prometno nesrečo (ja, in kaj je počelo tam?) in da Kitajci vanj ne smejo vstopiti, ker da velja za ameriški teritorij (hej, Giorgio, vojna je!), je proti Kitajski takoj poslal ladje, jasno, bojne ladje. Špijonsko letalo hočejo nazaj. Pa pika. Zakaj? Enostavno rečeno: če bi Kitajci presneli ameriško tehnologijo, bi na lepem ujeli Američane, hočem reči - vedeli bi toliko kot Američani. Bi bilo to slabo? Ne, sploh ne. Prav narobe, to bi bilo genialno. Še več, to je nujno. V našem interesu je namreč, da vse sodobne velesile vedo enako in da so vojaško na enaki stopnji - da ve Kitajska toliko kot Amerika in da ve Amerika toliko kot Rusija... ee, da ve Kitajska vse o Ameriki, Amerika vse o Kitajski, Kitajska vse o Rusiji, Rusija vse o Kitajski. In tako naprej. Popolna transparentnost je pogoj za globalno ravnotežje. Ne da je bilo kaj drugače v času hladne vojne. Svet je tedaj rešila prav popolna transparentnost: Rusija je vedela vse o Ameriki, Amerika je vedela vse o Rusiji. Navsezadnje, ste se kdaj vprašali, zakaj Rusi med hladno vojno niso nikoli sestreljevali ameriških špijonskih letal, Američani pa ne ruskih? Ker ni bilo kaj skriti. Ker je bilo vse jasno. Zdaj, ko je ameriški avionček padel v kitajski žep, bo spet vse jasno. Kul.
Toda Ameriki ne gre na smeh. Incident ji je požrl režanje. Le kdo bi lahko pozabil, kako so se Američani režali, ko sta pred časom trčili ruska vesoljska postaja Mir in ruska tovorna ladja. Veselici ni bilo konca. Zdaj ni konca neki drugi veselici: trkanju in strmoglavljanju ameriških vojaških letal. Pazite, prejšnji teden je nad Japonsko strmoglavil F-16. Ameriški. Dalje, pred časom je F-16 zgrešil smer in trčil z manjšim letalom. Dalje, kmalu zatem je na Floridi strmoglavilo še eno vojaško letalo - tokrat ne zaradi napačne smeri, ampak zaradi napačne hitrosti. Dalje, nedavno sta se na Škotskem višavju raztreščili dve vojaški letali - ameriški, se razume (F-15C). Kako lahko hkrati strmoglavita dve letali, ni jasno. Razen če ne trčita, ne. Dalje, skoraj sočasno je pri Schwabachu, v Nemčiji, strmoglavilo ameriško špijonsko letalo RC-12. Dalje, skoraj sočasno je F/A-18 pomotoma zadel ameriške vojake. Pet jih je umrlo. Hja, in en Novozelandec. Dalje, skoraj sočasno je v Georgii strmoglavilo letalo C-23 (Sherpa), vključno z enaindvajsetimi soldati, v glavnem pripadniki Nacionalne garde, kar je huje kot lani aprila, ko je strmoglavil V-22 z devetnajstimi marinci. In končno, malo prej, 12. februarja, sta na Havajih trčila vojaška helikopterja. Mhm, ameriška. Lepo prosim, bi vi zdaj verjeli, da je za trčenje nad Južnim kitajskim morjem krivo kitajsko letalo?!?
No, kaj se je na Havajih zgodilo tri dni prej, pa itak veste. Komandant ameriške podmornice USS Greeneville je zatrobental, okej, zdaj pa se dvignimo na površje. Vruum - in podmornica je kot raketa bušnila proti površju. A potem je počilo. Bamf!! "O, moj Bog? Kaj je pa to?!" Točno, ob nekaj so zadeli. "Šit, verjetno smo povozili kita?" Pa je pograbil periskop, ga malce zavrtel in zagledal film katastrofe: jebeni Titanik! Titanik brez romance. Čista katastrofa! Ne kit, japonska ribiška ladja Ehime Maru je divje tonila. Nekateri japonski ribiči so šli dol, devet jih je pa šlo že gor - v nebesa. Kapitan je ujel le še finale - njihove agonične, prestrašene, mrtve obraze. Ameriška podmornica je zgazila japonsko ribiško ladjo. Meni nič, tebi nič. Kar tako, na lepem... ee, na slepo. Kako je to mogoče, se je spraševal svet. To je noro, absurdno, neverjetno! Resnica je bila kakopak še bolj nora, še bolj absurdna in še bolj neverjetna: kot se je namreč izkazalo, so orjaško, pošastno, 6.000-tonsko podmornico med silovito hitrim dvigom šofirali civilisti. Ja, civilisti. Turisti! Specifično - ameriški biznismeni. Kaj so počeli na podmornici? Nič, šlo je za zasebnike, magnate, ki finančno podpirajo ameriško mornarico, ki se jim potem običajno oddolži s kako atraktivno, adrenalinsko podmorsko furo. Sponzorje je treba impresionirati, ne. Tudi s spektakularnimi manevri. Joy-ride. Bi radi šofirali podmornico? Izvolite, tu je krmilo! In začne se žur. Gospod Dolar, bi se lahko malce umaknili, ee, ne vidim na monitor! Hej, mali, odjebi periskop - pokaži mi raje, kje drkate! He-he-he. Bamf!
Ne, Kursk ni bil nič v primerjavi s to adrenalino. Sledi nujno vprašanje: se je zaradi tega incidenta na Havajih začela vojna? Ne. In verjemite, vprašanje je nujno. Zakaj? Oh, ker se je leta 1941 zaradi incidenta na Havajih začela neka druga vojna. In da bi bila reč še bolj absurdna, so podmornico USS Greeneville dan po slovenskem kulturnem prazniku šofirali biznismeni, ki sponzorirajo vzdrževanje stare, upokojene, legendarne ameriške bojne ladje USS Missouri, na kateri so Japonci leta 1945 podpisali kapitulacijo. Absurdno? Groteskno. In pomislite, vse te vojaške prometne nesreče so se zgodile na treningih. Mislite, da si Američani res želijo pravih akcij?