Ekstremisti

Z Andreasom sva sedela v snegu pod stenami Male Mojstrovke in lovila še zadnje sončne žarke nedeljskega popoldneva. Vrho je imel srečo na žrebu, fasal je številko osem in se je že odpravil proti štartu. Sam sem si le želel, da ne bi izvlekel enke in ... Moje želje so bile več kot uslišane. Številka dvainštirideset, totalen makadam namesto bele opojnosti svežega pršiča ...

Medtem ko se je Vrho potil in grizel kolena v strmini pod štartom, je Linda Petersen že blaznela proti cilju. Linda je Američanka, frizerka in zmagovalka skupnega seštevka Freeskiing World Toura. Ne nujno v tem vrstnem redu. "Frizerka sem. Celo sezono smučam, poleti pa malo plezam. Imam par sponzorjev, ampak od tega se ne da živeti. Mislim, najboljši fantje se vozijo v dobrih avtomobilih, ful imajo keša, jaz pa strižem ...Sicer je pa tako tako bolje, če bi živela od smučanja, se mi verjetno ne bi več dalo. Treba se je zabavat ..." je cinično izjavila v soboto dopoldan, ko sva v Letnem vrtu pila kavo in čakala, da burja, ki je pometala po bovških ulicah, poneha. Vreme ga je že tri dni prav nemarno biksalo in nam sproti podiralo vsakršne načrte.

Nemarno zavijanje budilke me je v četrtek, ki smo ga predvideli za trening, prebudilo v sivo, deževno jutro. Kanin, kjer naj bi potekalo prvo slovensko tekmovanje v ekstremnem smučanju, je bil zaradi ekstremno neugodnega vremena zaprt. V petek se situacija sicer ni katastofalno poslabšala, toda sončna stran Alp je bila zjutraj še vedno zavita v oblake in trening je spet odpadel ... Popoldne smo se kljub vsemu nekako napokali v kombi in naša odisejada se je začela. Atmosfera je bila slabemu vremenu primerna in šele po obisku oštarije se na naših resigniranih obrazih pojavijo prvi znaki razvedritve. Prijavi v race officu, kot je organizatorska ekipa z Markom Šimencem na čelu poimenovala improvizirano pisarno v pritličju bovškega Alp hotela, je sledilo žrebanje štartnih številk v lokalni diskoteki. Večina tekmovalcev je bila glede na orkansko burjo, ki je obetala, da bo odpihnila jutrišnjo tekmo, že primerno dopingirana. Kozarček viskija, ki ga je moral vsak udeleženec zaradi sponzorskih obveznosti zliti vase, preden je izvlekel svojo cifro, je tako fenomenalno združil prijetno s koristnim.

Na tekmo se je prijavilo petinštirideset tekmovalcev, od tega slaba polovica naših. Slovenski kontingent je bil zares sestavljen iz vseh vetrov; smučarski učitelji, trenerji, bivši tekmovalci so merili moči z našimi akrobatski in alpinističnimi smučarji. Tuje osvajalce je zastopala peščica simpatičnih Švedov, ki celo poletje dela razne "lousy jobs", jeseni pa se skupaj preselijo v Chamonix, kjer ga terajo do junija. Štango jim je držalo ducat Avstrijcev, Finec ali dva, par Nemcev in Švicarjev in skupina v glavo zafarbanih Bolgarov. Dejstvo, da Bolgari navdušeno smučajo, me je rahlo presenetilo, ko pa mi je model za šankom povedal, da imajo celo svojo zvezo ekstremnih smučarjev in redna tekmovanja, sem skoraj padel s stola. Nastopila so tudi štiri dekleta, ki so tekmovala v ločeni konkurenci, med njimi pa na žalost ni bilo nobene naše. Škoda, kajti glede na konkurenco so bile stopničke praktično zagotovljene ...

Večina je prišla, vsaj tako smo drug drugemu vneto zatrjevali, izključno zaradi zabave in zato, da v bistvu vidimo, za kaj pravzaprav gre. Sobotno jutro je preživele razveselilo s soncem in vetrom, ki je zavijal okrog vogalov. Tekma v slope stylu je odpadla. Večina tistih, ki se je do poldneva spravila na noge, pa se je odpeljala na Vršič, trenirat na pobočja in grape Male Mojstrovke. V soboto zvečer je diskoteka bolj samevala kot ne, kajti veter naj bi se končno umiril in omogočil vsaj izvedbo enega tekmovalnega dneva. No, v nedeljo je nažigal bolj kot vse tri dni prej skupaj in tekmovalna karavana se je ob nemajhnih logističnih problemih spet preselila na Vršič, kjer so pod Malo Mojstrovko postavili štart. In končno se Adrenalin Rush 2001 lahko začne.

Z Andreasom in Jukko se sončimo na pobočju pod štartno skalo, kadimo čikce in navijamo. Od okoliških sten odmeva glas napovedovalca v dolini in se meša s navdušenimi kriki zagorele bratovščine nad nami. Na štartu se številka trinajst pripravlja, da se požene v dolino. "Evo ga, to je Fredrik, moj prijatelj. Skupaj imamo flat v Chamonixu. Glej zdaj to, tip je res odtrgan ..." pravi Andreas. Fredrik se je odločno lansiral v strmino pod seboj in v dveh ubitačno dolgih in hitrih zavojih je bil na skalnem grebenu, ki je ločeval zgornji del proge na 40 ° kuloar na desni in malce položnejšo flanko levo pod opastjo, prek katere so fantje izvedli par kar poštenih skokov. "Look at his line man ..." Res je bilo kaj videti. Skok prek metrske skalne poličke in Frederikova fenomenalna linija sta se končala na robu desetmetrskega skalnega previsa, prek katerega s smučmi ni bilo poti ... V naslednjem trenutku se je plavolasi švedski viking bliskovito spustil po vpadnici in se katapultiral prek stene. V zraku ga je potegnilo malce nazaj in v trenutku, ko se je spet dotaknil trdnih tal, mu je odpelo smuči in prav nič nežno je poljubil moker sneg pod skalo. Pozneje mi je zatrdil, da je zaradi težkega snega pravzaprav načrtoval natanko takšen skok, le da se je uštel pri nastavitvi vezi. "Drugače furam telemark , zato ...Vseeno, bolje, da so šle vezi na dilcah kot na kolenih." Sotekmovalci nad nama so polet pospremili z odobravajočimi bojnimi vzkliki, in še preden je odjeknil poslednji odmev, je Fredrik že prašil dalje.

Popoldne je hitro minevalo, sence so se spustile na štartno strmino in kar naenkrat je pritisnil zoprn mraz, tekma pa se je vlekla kot smrkelj, ki mi je začel teči iz nosa. Na štartu sem čakal že debele tri ure, zeblo me je kot psa, sneg je bil vse bolj pomrznjen, pred mano pa je bilo še vsaj petnajst tekmovalcev. Videl sem, kar me je zanimalo, tega čakanja imam res dovolj, zapnem si smuči in izven konkurence odteram v dolino.

Med dekleti je na najvišjo stopničko stopila Linda Peterson. Primož Vrhovnik - Vrho je osvojil trinajsto mesto in bil za akrobatom Janijem Pogačarjem, ki je bil odličen četrti, drugi Slovenec. Zmagal pa je jasno Avstrijec, Wolfgang Huber (drugi je bil tudi Avstrijec, tretji pa tud' itak ...).