Kurbarija 2. del

Ponavadi sem stanoval zgoraj na Sultan Ahmatu v kakšnem zanemarjenem hotelčku nasproti Svete Sofije in Modre mošeje, dolgo časa najraje kar pri Yenerju, potem pa je stari tako ali tako umrl in so se posli razdrobili, vendar se tam naokrog vedno najde kakšna cenena čumnata. Pravzaprav je bilo še najprijetneje spati kar zgoraj na ravnih strehah, če je od Bosporja le preveč vleklo, sem se skril v zavetrje pod ograjo, no, pa tudi beton skozi debelo spalno vrečo končno le ni bil tako trd, še posebej, če sem pred spanjem spodaj v Puding Shopu potegnil par dolgih dimov in jih poplaknil z litrom ali dvema sparjenega piva. (Ampak potem se mi je po tej kombinaciji kislo spahovalo kar vso noč, to je pa že treba reči.) Vendar so bila zato jutra očarljiva. Turki, ki so s svojimi zacuknjenimi, a težko otovorjenimi konjički, z raznimi dirami, garami in tricikelčki ali zgolj po kamelje obilno obloženi s čudno ogromnimi punkeljni, culami in nabreklimi žaklji že ob zori panično drveli na trg, so se pri tem drli, kot da bi jih sam hudič ščipal za rit, tako da sem se prebujal rano, a brez nejevolje. Potem sem kakšno urico, kajti spodaj v bajti se ni še nič premikalo, slonel na ograji, lagodno kadil in zrl dol čez neko čudno obširno grobljo, ki se je razprostirala med zmedo naših škatlastih hiš in zamotanih ulic (tam so v tihem dostojanstvu med ostrim osatom in drugim bujnim ščavjem ter premnogimi v jutranjem sranju napenjajoče se čepečimi Turki prhnele neke antične izkopanine), pa naprej, prek starega egipčanskega obeliska, ki si ga je sem privlekel neki oholi mameluški sultan, v malo bolj obilno postavo Svete Sofije in vitkejšo Modre mošeje, vmes pa se je tam iz azijske strani med visoko pošpičenimi minareti v pozlačenem prahu zanemarjenega velemesta dvigalo jutranje debelo škrlatno sonce. Nato se je sonce počasi zvrtalo v tisto običajno majhno ostro žarečo piko, v katero ni bilo več moč upreti pogleda, Turki so se drug za drugim zravnali, si pripasali hlače in se neopazno porazgubili v množici, antične ruševine so v ostri svetlobi umolknile, da je ugasnil prej skoraj slišen skrivnostni šepet o davno izginulih časih, ter so postale le navadni, z zarjavelimi kanticami, v katerih so si jutranji iztrebljevalci prinašali vodo za pranje riti, okrašeni posrani in sparjeni kamni, po katerih so se gonili le še neki nepomembni martinčki, obe veliki mošeji pa ogromni črnikasto prašni kepi, skratka pričel se je nov dan z vsem plehkobnim hrupom orientalskega velemesta, v katerem ni moč najti prav nič orientalsko skrivnostnega ali pravljičnega.

Potem sem krenil tja čez Cagaloglu prek že povsem kičastega Velikega bazarja v zmedo Egiptovske tržnice in dol na Zlati Rog k mostu Galata. Tam sem si običajno privoščil pečene ribice, ki so jih ribiči čez noč še popolnoma sveže in lesketave na barkah pritrogali iz Črnega morja, potem pa jih cvrli kar spodaj na čolnih (v turistične restavracije zgoraj na mostu nisem zahajal, so bile zame pač predrage, pa še to sem jih imel na sumu, tiste polizane prekanjence z orientalsko zarotniškimi smehljaji na skrbno izbritih licih, da prav za gotovo zelo radi malo goljufičijo). Tisti brkati brodarji pa so ti, kar takole po domače, v navaden časopisni papir s svojimi črnimi dlanmi navrgli kar nekaj dvojnih prgišč zlatorumenih slastnih trupelc, no, sem pa tja so zaradi slabo očiščenih črevc res malo pogrenile. Potem sem jih, sedeč na kakšni ograji, počasi in z užitkom žrl, se pri tem otepal raznolikih žicarjev, le kakšnim debelookim paglavcem sem včasih naklonil kakšen hrustljav repek ali glavico z v vročini belo koaguliranimi očmi, ter metal krhke hrbteničke rumenim scufanim mačkom, ki so se ob takih priložnostih vedno zbrali pod mojimi bingljajočimi nogami. (Če bi odpadke odlagal v koške za smeti, bi v tem okolju deloval kot nekakšen sprevržen butec.) Nato sem si za posladek privoščil še kakšen sočen polmesečast krhelj lubenice in se še posebno zabaval, ko sem opazoval, kako je isti mulec, ki mi jo je prej prodal, planil na odvrženo lupino in jo z ostrimi zobki postružil globoko tja v zeleno zunanjo skorjo. Ha, sem razmišljal ob tem, če bi bil jaz tovrstni zlakoteni poulični prodajalec, bi prav zanesljivo že na prvi poslovni dan zgrmel v tisti delikt, po katerem je postala tako slavno nesrečna Deklica z vžigalicami.

Potem pa je ves dolgi dan brezdelno obležal pred mano. Hja, kaj bomo pa danes počeli, sem se v pretvarjanju delal pametnega, kajti popolnoma neizpodbitno je, da v takem mestu, kot je Istanbul, ni slastnejšega opravila od lagodnega brezciljnega postopanja. Na tak način je moč odkriti premnoge presenetljive stvari, razna čudna stara pokopališča na primer, pa nenavadne beznice s še bolj nenavadnimi gosti, neznane razvaline ter neznansko hecno prefrigane berače in še cel kup podobnih delikates, ki kar vpijejo po proučevanju. (Dolgo časa sem raziskoval, a nikoli prišel do kakšnega logičnega zaključka, čemu tod na nekakšnem bolšjem trgu uvrščajo perutnino med belo tehniko. Medtem ko razporeditev drugih resorjev sledi nekemu smislu, tako da določen del trga zasedajo prodajalci začimb, drugega mesarji, spet svojega zelenjadarji pa prekupčevalci starega pohištva in tako naprej vse tja do roba, kjer so se zalegli na enem koncu mešetarji tovorne živine, na drugem pa tisti z rabljenimi avtomobili, so na tem oddelku pomešano med obtolčenimi hladilniki in pralnimi stroji ponujali še žive kure, race in purane. Stvar me je še bolj vznemirila, ko sem enak razpored zapazil tudi na tržnicah v Skopju in Solunu.) No, včasih pa sem prečkal most Galata in prek Karakoya zavil ostro navkreber proti stolpu na Galatasarayu, kjer se je v nekih zanemarjenih prečnih uličicah ugnezdilo istanbulsko vlačugarstvo.

Tam je vedno vladal kar nekam grozljiv hec, saj tako tipičnega balkanskega koktejla, v katerega so sklumpani beda, napihnjena prevzetnost, prašičja pohota, ljubeznivost in humor, ne najdeš v tako čisti obliki kar kjerkoli. Že sam vstop v tiste gase in prašnim dvoriščem podobne majhne trge je bil kar nekam grotesken. Ob straneh protioklepne ovire, postavljene na sredi ulice, sta v ponošenih in scufanih uniformah strumno stala dva vojaka ali morda policaja specialca, ki sta kar pokala od same pomembnosti in s pomenljivimi gibi gladila svoji brzostrelki. S temnimi pogledi, v katerih se je, podobno kot pri voznikih samoinkasantih, branjevcih in prodajalcih drog, kar bliskala prodorna veščina amaterskih psihologov, sta dobesedno slačila uboge pohotneže, ki smo se v samosramovanju živčno tlačili mimo, nam zabadala v srce občutek greha, češ, pretentane ovce pohotne, a vsi vi bi radi tiča spravljali na toplo, vmes pa tu in tam iz vrste poznavalsko izvlekla na stran kakšnega prestrašenca, ga vzvišeno okarala in mu šele na podlagi bakšiša milostno dovolila zdrk v zakotje pregrehe.

A komaj smo se zmazali prek te rahlo zoprne institucionalne ovire, so se nam razvedrila čela in nam je hušknila hotljiva podjetnost v oči. Roke so nam kar same od sebe šinile v žepe, da smo si lahko bolj diskretno praskali jajca, pa seveda, po stari turški navadi, smo se pričeli vznemirjeno dreti kot jesiharji. Dame, ki so tam po vogalih ponujale svoje usluge, takega navdušenega občudovanja prav zanesljivo niso zaslužile. Pogledi na nekatere so zahajali že kar na področje incestuoznosti ali morda celo nekakšne nekrofilije, saj se ob samem flodranju bržčas ne bi mogel znebiti občutka, da občuješ z nekakšno svojo že davno umrlo prababico. Delodajalcem in odjemalcem pa častitljiva starost večine tam zaposlenega ženskega osebja sploh ni povzročala kakšnih globljih etičnih in socialnih pomislekov, zdelo se je, da to tudi "deklet" samih ni motilo, kot brezoblične vreče oljaste špehaste mezge so posedale po trotoarjih in vogalnih stebričkih, da pa bi poudarile svojo spolno privlačnost, so si spogledljivo nadele tako imenovano erotično perilo, ki so ga razumele v nekoliko preveč razmalhani gospodinjsko-šoferski maniri. V kakšne travno zelene prozorne kombineže, po robovih okrašene z naštancanimi belimi plastičnimi čipkami, so se odele, tako da so skoznje jasno prosevali trdi, vso rit in vamp grobo utesnjujoči črni pasovi za nogavice, še predvojni modeli, ki so jim pridrževali zgubane mrežaste najlonke. Bilo je več kot očitno, da je bilo izvor te robe iskati v kakšni zakotni prodajalni iz druge roke tam zgoraj v Nemčiji in da so jo sem v svojih ogromnih kovčkih in s konopci na debelo prevezanih kartonastih škatlah med prazničnimi dopusti pritihotapili kakšni podjetni gradbeni delavci na začasnem delu v tej deželi.

No, pa smo jih tako obsipali z raznimi opolzkostmi, še posebno hecni so se mi zdeli tisti veterani, ki so, kot je vse kazalo, že kdaj pomočili nos v kakšen Hertz Hause tam v daljnem Frankfurtu ali Hamburgu in so bili sveto prepričani, da je uradni jezik v kurbiščih nemški, zato so se ponosno na ves glas drli, Wollen Sie fücken, Wollen Sie fücken ... ter pri tem pomenljivo pogledovali po skromno muzajočih se anatolskih podeželanih, ali so pač zapazili blišč njihovega svetovljanstva. Pri tem pa sploh niso zapazili, da so jim tisti kupi sala s svojimi debelimi jeziki odmomljavali nazaj kar v rodni turščini, kaj natanko, res nisem razvozlal, toda po mlaskajočih grlenih glasovih in grešnem krivljenju debelo prešminkanih ustnic sem sklepal, da brez dvoma neke prav v samo nebo vpijoče svinjarije. Tako smo postopali, si pomežikovali in se drug drugemu abotno režali, včasih pa se je pred kakšno na stežaj odprto vežo nenadoma sprožila zmeda, podobno kot kadar ena izmed kur na gnojišču izbrska posebno mastnega ogrca, vse druge panično pridrvijo k njej v upanju, da če se že ne bodo posladile z grižljajčkom, bodo pa lahko vsaj gledale, kako druga žre. V takih trenutkih se je ponavadi katera izmed matron, ki ji je bilo očitno že dovolj brezposelnega ždenja, pričela zvijati okrog vratnih podbojev, mi, Turki, pa smo se zgrnili v polkrog okrog nje. Potem je pa počela pred nami razne packarije, si raztegovala pičko, tlačila noter prste in pivovske flaše, nam kazala rit in si brozdala joške, vmes pa mastno cmokala ter hotljivo iztegovala slinast jezik. Čeprav je bilo vse skupaj zaradi vseh tistih celulitisov in počenih žilic, onih scufanih kožuhov med nogami, ki bi pristojali kvečjemu kakšni potepuški mački, na trenutke res malo neokusno, se pravzaprav nismo dali motiti. Čisto paf smo stali tam naokrog, na ustnicah se nam je posušil vrišč in izhlapele so pokvarjeno duhovite domislice, čeljusti so se nam le nemo povesile, v oči pa se je naselila čudna steklenost pogledov. (V tem, to sem že večkrat zapazil, se moški povsem razlikujemo od žensk, medtem ko slednje ob gledanju moških striptizov in podobnih onegavljenj zgrmijo v nezaustavljiv hihot, da jih kar razganja od razbrzdanega veselja, mi nekako prežeče otrpnemo.) Potem se je migajoča dama hipoma zresnila, vsesala jezik nazaj v usta ter s poslovnim korakom stopila do kakšnega svojo slo še posebno vroče izžarevajočega gledalca, ga prek hlač zagrabila za kurca in v skoraj strogem tonu izjavila, da mu pa zdaj že stoji in naj gre torej nemudoma fukat. Oh, ne, ne kar takoj, se je v takih trenutkih skušal izmazati iz zagate kakšen ubogi provincialec, kajti prav ti so v tej sceni vedno prikazali najnižjo stopnjo spretnosti samoobvladovanja, rad bi še malo pogledal naokrog, morda, no, morda se bom odločil za kakšno drugo. Ostali pa smo se strokovnjaško zagledali v njegove dimlje ter med medsebojnim spogledovanjem pričeli z vso resnobo pritrjevati, češ, res je, res ti stoji in sedaj ti nikakor ne preostane prav nič drugega, čast in dostojanstvo ti to narekujeta ... Pa je s kislim, narejenim nasmehom odcapljal za tisto mogočno tresočo se ritjo gor v delovne prostore bolj kot prestrašen šolarček in ne kot mogočen Turek z Anatolske planote. Potem smo še malo pokomentirali dogajanje, gruča se je zlagoma redčila, nekateri so se porazgubili po preostalih jagališčih, drugi smo zavili za bližnji šank, od koder smo z balkansko vsiljivostjo oprezali, kako vendar se bo vse skupaj končalo. Tam smo običajno posegali po trdo kuhanih jajcih, ki smo jih zalivali z mastiko, kajti natakarica se je zaklinjala, da je prav to tisto pravo krepčilo za take posle, ki so nas zmamili v te ulice. Žrtev se je navadno prikradla na plan, še preden smo oluščili prvo jajce in še preden nam je uspelo v vsej epski širini razpresti, kaj se tam zgoraj svinjskega dogaja. Z globoko povešenim nosom in s klavrno osramočenim obrazom, tako da je bilo moč kar slišati, kako se jim v srcih razpreda praznina, so s prihuljenimi koraki semeniščnikov, ki si niso mogli kaj, da si ga po večerni molitvi ne bi še vrgli na roko, tik ob stenah hiš šinili proti izhodu in se klavrno kot jesenska megla porazgubili v množici.

Pa še druge packarije so se dogajale tam pod Galatasarayskim stolpom. Enkrat se spomnim, da sem šel scat v neko luknjo zadaj za kioskom s pijačo, ki naj bi bila javno stranišče. Pisoarjev seveda ni bilo, odteščavali smo se kar v steno, pod katero je po plitvem jarku vse skupaj penasto lagodno polzelo proti odtoku. In v tem jedkem zadahu razkrajajoče se scaline se je tik obme postavil neki nad vsem dotlej videnim neznansko navdušen Turek. Tič mu je zaradi vznemirjenja napol stal, zato je lahko izbrizgaval le v dolgem, tankem in neskončno trajajočem curku. Ker se mu nikakor ni uspelo obrzdati, se mi je pričel na ves glas blebetavo važiti, kako bo šel zdaj zdaj fukat ter da si je babo že izbral, in ko mi je navdušeno kazal, kako velike joške ima, mu je tisti iz rok spuščeni napol trdi kurc med evforičnim mahanjem zanihal sem in tja in tako me je prav na debelo poscal po vsej nogi. Pa ni bil prav nič prijeten občutek, ko so se mi moje uboge in edine kavbojke limale s toplo in skoraj kot med gosto turško scalnico ob bedra. O, Madona, sem se pridušal, a sedaj bom pa tja do Indije, kajti tja sem se bil namenil, capljal kot en navaden turški polulanec. Bilo je res nadvse nagnusno in najraje bi ga kar zadavil, tistega veselega vlačugarja.

Ja, potem mi res ni preostalo nič drugega, kot da sem se, nesrečni uscanec, ves poklapan spustil nazaj dol do Zlatega Roga, do tistega špelunkastega hotela sem se nakanil, kjer bi se lahko vsaj za silo izmil, toda hlačnica je medtem postala že hrustljavo skorjasta. Mastika mi je topo sedla v glavo, trdo kuhana jajca pa težko obležala v vampu in po tem, kako zavzeto so me ovohavali tisti rumeni potepuški psi, sem sklepal, da tudi zaudarjam. Prek dneva Zlati Rog, romantičnemu imenu in nostalgičnemu poprhu zgodovine navkljub, ni lep, prej bi rekel, da je nekam smetarsko našarjen in pretirano vreščav; če bi ga v kakšni patetični razneženosti zaradi sto in stoletnega dostojanstva in ugleda skušal takole simbolično stisniti v radosten prijateljski objem, bi se iz tega stiska izcedil le grez neznanske vsiljivosti, drobnih pridobitniških lumparij, crknjenih mačk in od raznolike svinjarije že kar mastne vode. Prav isto občutiš tudi zgoraj v kurbirski četrti, sanje o dražljivo migljavih gubah na trebuščkih plesalk, pa o gazeljih očeh po mošusu dišečih gruzijskih suženj ter kristalno čistem polmesecu, ki ob zvokih sladko vekajoče glasbe lagodno polzi čez temnomodro opojno nebo Orienta, se ti namreč v trenutku razpočijo, kot da bi s čikom prekuril balon. Ampak pod večer, ko sonce klone v zaton, se ves tisti prah nad Bosporjem obarva v zlato, Turki se ob pospravljanju svojih štantkov umirijo in prek obrazov se jim razleze namesto prekanjenega trgovskega čisto običajen nasmeh, pa še mujezini se derejo dol z minaretov nekam čudno otožno lepo, tako da se človeku zazdi, da Istanbula vendar še ni moč kar enostavno vreči proč.

Prihodnjič: Pariz