Več od igre

Slovenska reprezentanca je nogomet minulo sredo dokončno dvignila na raven mita. Po izenačujočem zadetku Zlatka Zahoviča se je potrdilo, da:
a) jugoslovanski nogometaši ne morejo premagati slovenskih;
b) da sicer tudi slovenski ne morejo premagati jugoslovanskih (a tudi ne morejo izgubiti);
c) da ima naša ekipa značilnosti, ki jih nimajo niti največje niti najmanjše, pač pa le najboljše: borbenost in kolektivni duh, začinjen z genialnimi prebliski posameznikov;
č) da Jugoslovane tudi po 93 minutah nenavadne zbranosti naposled vedno ujame balkanski hudič, imenovan ležernost;
d) da so Slovenci tudi deset let po razpadu nekdanje skupne države še vedno nekakšni balkanski Prusi. Zlatko Zahovič je namreč poskrbel za pravo "švabsko" končnico ekipe v modrem. Tik pred koncem ... Dobro, konec sicer ni bil tako dramatičen kot na polfinalni tekmi evropskega prvenstva v Beogradu med (tedaj še ne ZR) Jugoslavijo in (ZR) Nemčijo (2 : 4, po podaljšku). Slovenci, na srečo, vendarle nismo Nemci.

Po obeh nogometnih spektaklih - ob ljubljanskem ne kaže pozabiti niti na moskovskega - je slovenski nogomet bogatejši za dva uspeha in dragocene izkušnje. V gromozanski Rusiji so naši nogometaši, razen prvih deset minut, prikazali eno izmed najboljših iger na gostovanjih doslej, še enkrat pa so na glavo postavili vsakršno demografsko logiko: da se lahko enajsterica iz dvomilijonske države (toliko prebivalcev imajo moskovske četrti) povsem enakovredno kosa s predstavniki 150-milijonskega kolosa. Še bolj navdušujoče pa je, da je Srečku Katancu uspelo nogometašem na igrišču določiti natančno tiste naloge, ki so jih bili sposobni opraviti, in je vse skupaj znal zliti v učinkovito mešanico. Takšno, ki se Rusom niti približno ni zdela okusna ... Za slovenske razmere, tudi na drugih področjih življenja in dela, je to prava redkost.

Na srečanju z Jugoslavijo je bilo precej drugače, čeprav je bil izid ob koncu enak. Njegova vrednost pa je podobna. Le moštva z dobrim značajem znajo tudi s precej slabšo igro kaj dobiti. Pri tem se je potrdila še ena vrednost reprezentance: že na treh kvalifikacijskih tekmah zapored so naši nadomestili zaostanek enega zadetka - s Švicarji jeseni celo dvakrat, v Moskvi in naposled še v Ljubljani. Lep uspeh za ekipo, ki je lani tako rekoč slovela po tem, da zna zapravljati lepo rezultatsko prednost (Pariz, Charleroi, Toftir ...)!

Eno izmed poglavitnih vrednosti zadnjih dosežkov Katančeve izbrane vrste kaže iskati še v tem, da je z nastopoma za več nadaljnjih mesecev pozornost javnosti ohranila usmerjeno (tudi) v nogomet. Za razvoj tega športa v Sloveniji so ti meseci zelo pomembni: na ta način bo konec državnega prvenstva še zanimivejši, zagon pa bo prišel prav tudi odgovornim pri Nogometni zvezi Slovenije in Združenju klubov 1. SNL pri postavljanju trdnejših temeljev, predvsem pri organizaciji in finančnem poslovanju klubov.

Hočemo stadion!

Z vsem tem so slovenski reprezentanti podarili tudi nekaj dragocenega časa tistim, ki bi lahko kaj storili za najnujnejši poseg, povezan z nogometom, ki pa še zdaleč ni le nogometni problem. Govor je, seveda, o stadionu. O tem, da je podoba bežigrajskega stadiona klavrna, ni več treba izgubljati besed. Delegat tekme Slovenija : Jugoslavija Ernest Walker iz Škotske je samo povzel to, kar ve že skoraj vsak podpovprečno obveščen občasni ljubitelj športa. Da gre za enega najbolj zanemarjenih stadionov, na katerih igrajo evropske nogometne reprezentance ... Prav tako ne more biti nobenega dvoma o tem, da je v Sloveniji potreben nov in sodoben ali vsaj bistveno posodobljen objekt. Vprašanje torej ne more biti, ali ga v Sloveniji potrebujemo (če nase seveda sploh kaj damo). Vprašanje bi moralo biti, kdaj ga bomo končno dobili.

Nogometni stadion je v Sloveniji dobil značaj relevantnega družbenega vprašanja. Država je predvsem država državljanov, a vloge in vpliva elit - politične, ekonomske, kulturne in tudi športne - ne bi smeli zanemariti. Stvari se kljub dolgoletnim prošnjam in opozorilom sploh ne premikajo, če pa se že, vse skupaj poteka skoraj z nevidno hitrostjo. To še ni najhuje. Še huje je, da za ta problem ni videti niti zasnove realne rešitve. Ali pa je tisti, ki jo imajo, ne predstavijo na pravšen način. Vprašanje je, zakaj. Možnosti je več.

Na primer, a) nočejo. Tudi v okviru te možnosti je več različic. Morda se komu zdi, da je treba v slovenski družbi prej rešiti druga nagrmadena infrastrukturna vprašanja, na primer vprašanja bolnišnic, šol in stanovanj. To sicer ni daleč od resnice, res pa je, da v naši državi denar izdajamo tudi za druge projekte, ki bi jih celo sovražniki nogometa lahko mirno sprejeli kot še veliko neumnejše od nogometnega stadiona. Morda je komu zoprno, da so zahteve po stadionu dobile skoraj populistične značilnosti in ga reševanje nakopičenih problemov "ulice" po horuk sistemu preveč spominja na nekdanje čase (in nekdanjo državo). Kdo ve, morda kdo, na primer v športnih krogih, nogometu preprosto zavida uspeh in odmevnost. Ali pa so zavistni tudi politiki, ki, v nasprotju z nogometaši, s svojim delovanjem niso sposobni pritegniti niti približno takšnih množic. V kulturniško-razumniških krogih je mogoče slišati mnenja, da je nogomet na splošno in posebej nekulturna dejavnost. Kot da bi se sramovali Rožančevih korenin in značilnosti srednjeevropskih kultur (posebej avstrijske in češke), ki so navdih, na primer v literaturi 20. stoletja, iskale tudi v nogometu. Še najbolj črn pa je šovinistično-fašistoidni scenarij, ki, žal, tudi ni tako neverjeten: nekateri kvazielitneži pač menijo, da je nogomet južnjaški šport (zanimivo, največ registriranih nogometašev na svetu ima Nemčija), nogometna reprezentanca Slovenije pa sploh ni slovenska, saj zanjo igrajo ljudje z neslovenskimi priimki, vodi pa jo potomec priseljencev iz Međimurja. Pri nas je vse mogoče, navsezadnje celo mednarodne raziskave opozarjajo na razmeroma visoko stopnjo nacionalne in rasne nestrpnosti v Sloveniji. Čeprav ni tako odkrito agresivna kot ponekod v tujini, ampak precej pritajena. Vsekakor pa pritlehna in nesporno primitivna ...

Možno je seveda, da elite b) ne znajo rešiti vprašanja stadiona. Glede na to, da je nogomet ena izmed najrazvitejših gospodarskih panog na svetu (in da imajo v primerjavi z našimi stadioni dokaj spodobne arene celo v bistveno manj razvitih in bogatih evropskih državah), se je treba vprašati, ali imamo pri nas vendarle tako zelo sposobne menedžerje in politike. Čudno, da se pri nas za zdaj ni našel še nihče, ki bi bil pripravljen izkoristiti možnosti, ki jih trenutno in v prihodnosti (zaradi nizkih stroškov je najdostopnejši šport za mlade) ponuja nogomet. Ali celo upada nečimrnost velikih slovenskih mož in žena, ki bi si z zaslugami za zgraditev stadiona (ne da bi za to morali poseči v svoje žepe) postavili spomenik? Kdo ve? Morda imajo še večje načrte?

Obstaja seveda tudi možnost, da vsega tega c) ne morejo. Iz preprostega razloga, ker za to ne bi bilo dovolj denarja ali, bolj banalno, zemljišč. Potem naj to povejo na glas. A z javnim računanjem ali vsaj ugotavljanjem utemeljenosti naložb je v Sloveniji že desetletje križ. Tudi pri bolj bistvenih stvareh, na primer vključevanju v Nato in Evropsko unijo, na primer.

Nesrečna zgodba o stadionu nastavlja ogledalo slovenski družbi. Predvsem pa politično in družbeno neangažiranim državljanom, zdolgočasenim volilcem, asocialnim razumnikom, bahatim gospodarstvenikom in samovšečnim politikom, ki so se iz zgodovine kruha in iger bolj malo naučili. Še dobro, da se nogometna pravljica kar ne neha.