V Haag ali v Had?

"Moja obtožnica proti Miloševiću bi bila vsekakor širša in bi zajemala veliko več dejanj." Tako je predsednik ZRJ Vojislav Koštunica nedavno komentiral začetek preiskovalnega postopka zoper Slobodana Miloševića. Toda niti v podrobnejšem odgovoru ni bilo najti tistega, česar prav tako ne vsebuje kazenska prijava proti Miloševiću, zaradi katere se je nekdanji predsednik Srbije in ZRJ znašel v zaporu. Vojnih zločinov. Sedanji predsednik Jugoslavije bi Miloševiću najraje sodil le zaradi kršitev postopkov in nepooblaščenega podpisovanja mednarodnih pogodb. Je sploh mogoče, da se proces proti Miloševiću začne z obtožbami o finančnih malverzacijah in konča v Haagu?

Preiskovalni pripor je odrejen in preiskava zoper Miloševića v tem trenutku še zmeraj poteka zaradi suma o zlorabi uradnega položaja in suma o "spodbujanju h kaznivim dejanjem". Milošević je osumljen, da je od leta 1994 organiziral skupino funkcionarjev in jim dajal naloge, s katerimi "so sistematično kršili zvezne predpise", to pa je povzročilo "monetarno nestabilnost in škodo v proračunu Republike Srbije in ZRJ v višini 1,8 milijarde dinarjev in 200 milijonov nemških mark". Del denarja naj bi bili porabili za financiranje Miloševićeve stranke, za nezakonite nakupe in popravilo jaht uslužbencev Službe državne varnosti in podobno. Vendar dosedanja pričevanja Milorada Ulemeka, imenovanega Legija, poveljnika enote za specialne operacije srbske policije, in Aleksandra Nikića, enega od "legionarjev", dokazujejo, da je leta 1998 šef srbske tajne policije Marković svojim podrejenim ukazal, naj s tovornjakom "ubijalcem" izpeljejo atentat na Vuka Draškovića. Prvi poskus je spodletel, v drugem so umrli štirje člani Draškovićeve stranke, on sam pa je preživel. Atentat je bil pripravljen tako, da je carina priskrbela tovornjak, ki je imel tudi "dvojnika", šef tajne policije pa je z uničenjem dokumentacije prikril sledove "operacije". Preiskovalnega sodnika sedaj čaka še zadnja stopnja - povezava tega zločina z Miloševićem. Težko je namreč verjeti, da bi atentat pripravila tajna služba sama, brez posveta z voditeljem države. Če bi bila samo po tej točki obtožnice Miloševiću dokazana krivda, bi mu sodišče lahko prisodilo celo smrtno kazen.

Obtožnica haaškega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije proti Miloševiću v primerjavi s kazensko prijavo srbske policije seveda govori o veliko hujših dejanjih. Haaško tožilstvo je Miloševića 23. maja 1999 obtožilo za "zločine proti človečnosti" in "kršitve vojnih zakonov in običajev". Tožilstvo haaškega tribunala Miloševiću očita predvsem "kampanjo nasilja proti albanskemu civilnemu prebivalstvu v ZRJ". Dejstva sama niso sporna. Tožilstvo pa si je pri sestavljanju obtožnice pomagalo s prvim dodatnim protokolom ženevske konvencije iz leta 1949. "Dejstvo, da je kršitev te konvencije zagrešil podrejeni, njegovih nadrejenih ne odvezuje kazenske ali disciplinske odgovornosti ..." določa stavek, ključen za Miloševićevo usodo. V nadaljevanju še podrobneje piše, da bodo odgovarjali za kršitve tisti nadrejeni, ki so "vedeli ali pa so imeli podatke, ki so jim omogočali, da v takratnih okoliščinah sklepajo, da je podrejeni zagrešil ali bo zagrešil takšno kršitev, in v okviru svojih pristojnosti niso sprejeli vseh možnih ukrepov, da preprečijo ali onemogočijo kršitev".

Novost tako utemeljene obtožnice haaškega sodišča v primerjavi z vsemi doslej znanimi obtožnicami je v tem, da sta Radovan Karadžić, prvoobtoženi, in Slobodan Milošević, drugoobtoženi, s tem postala prva civilista, ki se jima očita "poveljniška odgovornost".

Tisti, ki branijo Miloševića in Karadžića, trdijo, da je takšna obtožnica neutemeljena, ker Milošević ni bil vojaški poveljnik. Vendar naj bi bil imel po nekaterih podatkih iz krogov Ameriškega društva za mednarodno pravo Milošević "med napadom na Srebrenico vsako uro stik z Mladićem", te podatke pa naj bi bili dobili s "prisluškovanji, iz ameriških in drugih vojaških virov". Sicer pa bo menda tožilka Carla del Ponte maja končala dodatek k prvotni obtožnici in ta naj bi vseboval konkretna pričevanja Miloševićevih sodelavcev. Pri obsodbi zgolj zaradi "poveljniške odgovornosti" bi se namreč lahko postavila nova vprašanja. Etničnega čiščenja niso izvajale samo srbske enote. V vladajočem DOS-u so prepričani, da ni mogoče obtožiti le Miloševića, pozabiti pa na odgovornost hrvaških, bosanskih in črnogorskih političnih voditeljev.

Nekateri v DOS-u bi sicer Miloševića Haagu najraje izročili že včeraj, vendar jim to preprečuje strah pred javnim mnenjem, ki zahteva, da se mu za vse zločine, tudi proti drugim narodom, sodi v Srbiji, saj bi Srbi tako dokazali, da so se sposobni soočiti z odgovornostjo. Ker pa je bolj verjetno, da bodo pritiski iz sveta prehudi, vlada že sedaj zahteva takojšnjo uvedbo postopkov proti albanskim skrajnežem zaradi etničnega čiščenja na Kosovu po prihodu Kforja.

Med čakanjem na sprejetje zakona o sodelovanju s Haagom verjetno ni nikakršnega dvoma več, da bo ZRJ Miloševića - če bo preživel priprtje, o čemer mnogi v Srbiji dvomijo - morala izročiti sodišču v Haagu. Statut mednarodnega sodišča, ki ga je VS OZN sprejel z resolucijo 827, v 29. členu natančno določa načine sodelovanja z državami. Po teh odredbah morajo vse države omogočiti identifikacijo in izročitev osumljenih za zločine. Najkasneje s trenutkom sprejetja v OZN je zato Jugoslavija postala dolžna izročiti Miloševića in druge obtožene. Res je, da se glede nepristranskosti sodišča in tožilstva med vodilnimi srbskimi politiki pojavljajo dvomi. To, da je sodišče organ Varnostnega sveta brez stalnih finančnih sredstev, in dosedanja politika vlaganja obtožnic ne spodbuja srbskih politikov k takojšnji izročitvi Miloševića Haagu. Toda če Jugoslavija ne bi sodelovala s sodiščem, bi proti njej na podlagi listine OZN Združeni narodi lahko znova uvedli celo prisilne ukrepe. Ne gre pa pozabiti, da so zaradi visokih vlog odločitve o pregonu politikov zmeraj bile predmet politične trgovine.