Veterani prejšnjega stoletja

Dvajseto stoletje je bilo v človeški zgodovini zagotovo eno najbolj viharnih. Nagel razvoj industrije, volilna pravica žensk, vojne, cesarji, kralji, predsedniki, radio in televizija, več menjav denarnih enot in ureditev - kapitalistična, planska, računalniška -, ves čas spreminjajoča se državna meja itd. Si predstavljate, da je vse to strpano v eno samo življenje? Leta 1998 je bilo v Sloveniji 52 ljudi, ki so se lahko pohvalili, da so izkusili vso grenkobo in vse sladkosti atomskega veka. Ob koncu tisočletja je živelo v Sloveniji 69 ljudi, rojenih v 19. stoletju: 12 moških in 57 žensk. Letos naj bi stoletnico praznovalo še 47 ljudi. Če bodo zdravi in živi tudi drugi stoletniki, bo ob koncu tega leta po slovenskih krajih 122 veteranov, ki so se rodili ob koncu 19. stoletja, preživeli 20. in vstopili v 21. stoletje.

Občutno naraščanje števila starejših Slovencev je popolnoma v skladu s svetovnimi trendi, saj so znanstveniki že pred leti napovedali daljšo življenjsko dobo pri ljudeh obeh spolov. Danes je življenjska doba, ki jo lahko pričakuje ženska, 81 let, pri moških le 74 let, v prihodnjih desetih letih pa naj bi se starostna meja še zvišala. Tako naj bi bila pričakovana življenjska doba za žensko 84,7 leta in za moškega 78,3 leta.

Trajna kljub kozolcu

"Recepta za tako dolgo življenje vam pa ne dam," je odločno rekla skoraj 101 leto stara Julka Jug, "ker je to absolutno preveč! Še sama si ne želim tako dolgo živeti, kaj šele drugim." Julka se spominja vseh svojih petih učiteljev iz šole v Ravnah pri Cerknem po imenu in priimku. Šesti je bil njen mož. "Leta 1920 se je vrnil iz šestletnega ruskega ujetništva, kjer je bil kot avstrijski vojak. Po poroki sva kupila skoraj 100 let staro hišo na Vrhu križa in jo obnovila." Tri leta kasneje se je z uveljavitvijo Gentilejeve šolske reforme število šol zmanjšalo, poučevali so lahko le italijansko izobraženi učitelji, in to izključno v italijanščini. Zaradi raznarodovalne politike so neprimerne učitelje predčasno upokojili ali premestili v notranjost Italije. "Moža so odposlali za 12 let. Ko je odhajal, je imel najmlajši otrok komaj14 dni." Sebe in otroke je preživljala z gostilno in s trgovino na drobno. "Sitnarila sem, da mora biti red. Zato smo tudi v najhujših časih imeli kaj jesti," je razložila Julka, ki pojma feminizem ne pozna, saj je tudi brez njega obvladala upravljanje gostilne, kmetije in trgovine, kjer je delalo več ljudi. "Mož je prihajal za praznike dvakrat ali trikrat na leto. Takrat so bili pa sami medeni tedni," se zasmeje drobcena Julka, ki je na svet spravila pet otrok. Od treh sinov in dveh hčera sta eden in ena tako kot oče postala učitelja. Italijanščine se Julija zanalašč ni hotela naučiti, v gostilni pa so pogosto zapeli tudi kakšno slovensko, takrat je pri vratih iz previdnosti stal "vahtar". A zaprli so jo iz drugih, kot pravi, banalnih razlogov. "Italijani so takrat prepovedali žganje - pa kakšna gostilna je to, če ni žganja? Tistega, pri katerem sem ga na črno kupila, so ujeli. Ko so ga za povrh še pretepli, je pokazal name." Tako je bila Julija zaradi petih litrov žganja (številke se zelo dobro spominja) zaprta dva meseca. "Pa kakšna škoda je bila to!" je potožila, češ, kolikšno izgubo je imela gostilna. Italijanski delavci so jo neštetokrat okradli. Pa niso bili pravi tatovi, le tatiči, ki niso imeli kaj jesti, a Julki niso mogli dosti odnesti: "Saj smo jedli 18-krat zelje (trikrat na dan), potem pa je prišla nedelja." Najhujši so bili financarji, ti so Julko lovili, ko je peš hodila nakupovat v Italijo - za gostilno. "Kazen sem dobila za hrano, ki sem jo nesla skozi gozd. Sem jim pa tudi večkrat pobegnila, sem bila prehitra."

Z možem je doživela kar nekaj trenutkov, ki so ji polepšali življenje. Spominja se, kako sta šla na morje. Vseskozi je uživala, ko pa se je bilo treba povzpeti na ladjo, se je ustrašila. "Prepričal me je, da to sploh ni ladja, ampak velik hotel. Ko sva odplula, se je pa začel pravi cirkus."

Kljub letom rada dobro izgleda, skrbi pa jo tudi za kmetijo, ki jo je zapustila svojim otrokom. "Še osemindevetdesetega sem vsa jabolka na tleh na svoji kmetiji sama pobrala. Če bi zdaj vsaj videla, bi lahko še marsikaj naredila," je rekla ženica, ki sta jo naglušnost in počasno izgubljanje vida osamila od preostalega sveta. Čeprav pogreša branje, je veselo razpoložena in ji hrana tekne. Nad posteljo ima v okviru fotografijo svoje kmetije - Julijana zaspi in vstane s pogledom nanjo. Če ni bila gostilna smisel njenega življenja, je vsaj stvar, ki jo je vseskozi držala pri življenju - tudi zdaj. Zdrava pamet in zdravje je skoraj nikoli nista izdala: "Samo ko sem na kmetiji od daleč vodo nosila, sem se nekajkrat prehladila." Julijana ima več vnukov in pravnukov. "Tako rada jih imam, da niti povedati ne morem," je rekla z vso v 100 letih nakopičeno ljubeznijo v očeh.

Najstarejši fotograf

Tudi Peter Lampič, ki bo maja praznoval 102. rojstni dan - najstarejši fotograf v Sloveniji -, bi še zmeraj rad delal: "Če bi še enkrat izbiral poklic, bi bil fotograf - tega dela se nisem nikoli naveličal." Bil je star 14 let, ko je naredil prvo fotografijo. "Oče je šival obleke, eno od oblek je naredil za človeka, ki je znal fotografirati, ta pa je mene in brata naučil slikati." Spominja se, da so se najraje fotografirali Bosanci: "Eden mi je celo grozil z nožem, naj ga slikam. Jaz pa nisem mogel, ker sem hkrati moral pomagati očetu, in je zmanjkovalo časa." Ker je že od mladih let imel bolno nogo, mu ni bilo treba v vojsko, zato se je povsem prepustil fotografiranju, ne oziraje se na okoliščine. Najprej je delal pri drugih (od leta 1919 je bil vajenec - eden od njegovih delodajalcev je bil tudi slavni fotograf Avgust Bertold; ta je slikal sejalca, ki ga je pozneje ovekovečil Grohar). Lampič si je hišo zgradil v Ljubljani na Dunajski (zdaj nekaj korakov stran od nje stoji Svetovni trgovinski center), od drugih se je razlikovala po steklenjaku - severnem delu hiše, ki ima vse do danes stekleno streho, skozi katero je v studio prihajala dnevna svetloba. Takrat je postal samostojni obrtnik in je, dokler je bila v studiu naravna svetloba, fotografiral, zvečer pa retuširal. Pogosto je šel tudi na teren: ljudje so se radi slikali ob vseh pomembnim dogodkih - med drugim je bilo takrat moderno slikati mrliče. "Flešev nismo imeli, uporabljal sem smodnik. Deset gramov mešanice magnezijevega prahu je naredilo kubični meter ognja. V cerkvi sem tik pred božičem slikal mrliča. Ker sem držal podstavek previsoko, sem v hipu skuril okrasne jaslice." V Trbovljah je imel težave zaradi črne vreče, v katero je moral biti oblečen do pasu, da je lahko menjaval plošče, ne da bi jih izpostavil svetlobi. Domačin ga je obtožil, da zganja coprnije.

Ves čas se je sproti učil; ker so bili navodila za fotoaparate in ceniki v nemščini, se je sam naučil nemščine, da o hitrih spremembah v samem postopku fotografiranja niti ne govorimo. Njegov edini pomočnik v studiu je bil sin, ki se je kasneje prav tako odločil za fotografski poklic. Hči Majda je diplomirala iz slavistike. Bodočo ženo Pavlo, ki je delala v papirnici, je spoznal, ko se je prišla k njemu slikat. "Poročila sva se ob petih zjutraj, ker je bilo treba kasneje delati."

Medtem ko je bil leta 1941 Hitler na obisku v Mariboru, so se v Lampičevem steklenjaku slikali italijanski vojaki - na fotografijah imajo na čevljih sneg, tako mrzlo je bilo v studiu, da se ni stopil. "Sploh nisem vedel, kdaj se je začela vojna, saj sem imel toliko dela, da nisem sledil dogodkom."

Oddaljenost od središča mesta za stranke ni bila ovira, ker je bil Lampič, med takratnimi približno 18 fotografi, ustrezno kakovosten in cenovno konkurenčen. Ob slikah, kamor so se postavljale stranke, je visela tablica z napisom: "Pri fotografiranju se prosi polovico naprej plačati, ostali znesek pa pri prevzemu slike." Zadnjo od 43 tisoč registriranih slik (koliko se jih je porazgubilo, si lahko le mislimo) je fotograf naredil pred 12, morda 15 leti.

Zdravstvene težave se ga nikoli niso resno lotile. Nekoč je imel slabo kri, a kot pravi hči, zato ker je zaradi obsedenosti z delom pozabljal jesti. Pri 70 je nehal kaditi in je na to še zmeraj ponosen, saj se ni bilo lahko odvaditi. Vse dokler mu ni oslabel vid, je spremljal novosti v fotografiji v revijah in časopisih. Še zmeraj pa ga vznemirja nova tehnika: aparat našega fotografa si je ogledal zelo temeljito. Najpogosteje sedi v kuhinji nekdanjega ateljeja, ki že zdavnaj ne obratuje več, odmaknjen od sveta zaradi naglušnosti in oslabelih nog. Pod mizo ima lesene koleščke, ki jih od časa do časa zavrti z nogami - les ustvarja otožen zvok -, živ in buden postane, ko ga kaj vprašate, posebej o njegovih starih, a še delujočih aparatih: "Ne prodam jih, pa čeprav bi zaslužil, zame so dragoceni kot spomin."

Prekmurka

Marijo Horvat sva s fotografom ujela tik pred slovesnostjo, ki so jo pripravili ob njenem 100. rojstnem dnevu v Domu počitka v Rakičanu. Ker je za svoj praznik pričakovala veliko sorodnikov, je vprašala, ali je fotograf eden od njenih vnukov, saj ima osem vnukov in 14 pravnukov. Kljub zmedi ob odhodu iz sobe, v kateri živi sama, ni pozabila preveriti, ali je elektrika izklopljena, okna in vrata pa zaprta. Ključa od vrat ni izročila nikomur niti takrat, ko je pihala svečke in sprejemala darila. Vsak se po svoje bori s pozabljivostjo.

Marija je tako rekoč tipična predstavnica ženske njenih let - bila je predvsem žena in mati, ki je delala za družino na svoji in tujih kmetijah. Njena živahna sovrstnica, doma iz Rakičana, ki je rojstni dan praznovala tik pred Marijo v hiši svojega sina, mi je po kozarcu vina na vprašanje, kdaj se je imela v življenju najlepše, odgovorila: "Zdaj, ker zame tako lepo skrbita sin in snaha, pa mi ni treba več garati."

Spominja se, da je bila njena mama "luštna" perica, ki je delala pri grofu. Živeli so revno, jedli preprosto - tisto, kar so sami vzgojili -, meso je bilo samo za praznike. Poročila se je z devet let starejšim "mašinistom pri Mlinu", ki je umrl pred 35 leti. Tako kot drugi Prekmurci, ki so prek borze dela v Murski Soboti odhajali na sezonsko delo v Francijo, je tudi Marija služila denar v tujini: "Bila sem živahno dekle in mi je v francoski gostilni vse uspelo." Med drugo svetovno vojno pa je v Beltincih kuhala madžarskim žandarjem. Vseskozi si je pomagala s pesmijo. Ta se je posebej izrazito prebudila pri enem od vnukov: Vladu Poredošu, pevcu skupine Orleki, ki ji je za 100. rojstni dan tudi nekaj zapel. Čeprav je bilo med sorodniki na hodniku slišati, da so na rojstni dan prišli celo tisti, ki se na Mico niso spomnili že kakih 50 let, je prireditev potekala gladko in z dogodku primernim navdušenjem. Starejše gospe s pokritimi glavami in občutno manj starejših gospodov so napenjali ušesa pri poslušanju verzov srednješolske mladine in slavnostnem govoru župana.

Častni občan Jesenic

Potomec Bohinjca in Blejke, 102-letni Simon Sodja, je, drugače od Marije, na svetu ostal skoraj sam. Sina edinca je izgubil v avtomobilski nesreči že pred 30 leti. Tudi vnuk mu je umrl. "Namesto da bi umrl jaz," je pripomnil četrti otrok v družini, v kateri jih je bilo enajst. "Dva brata sta umrla še v otroštvu, od devetih preživelih sem samo jaz dočakal taka leta." Poleg tega je Simon edina živa povezava med kipom, ki stoji pred obrambnim ministrstvom, in časom, ko je model še skladal pesmi - saj je Simon edini še živ od nekaj tisoč Maistrovih borcev.

Simonov oče, ki je živel na Blejski Dobravi, je delal kot poštar - doma je bila velika revščina. Zato je šel Simon pri osmih letih za pastirja. Šole se spominja zelo dobro, tudi tega, kako so se on in prijatelji najedli jabolk, nato pa jih je gospodar zatožil župniku, ki je v šoli učil verouk. "Rekel je, da moramo jabolka nesti nazaj. Pa kako, če smo jih pojedli?" Ko je župnik vprašal, kdo je nesel plodove nazaj, je vseh šest dvignilo roko. "Samo jaz nisem," ker se ni mogel zlagati, "zato me je župnik pošteno naklestil s palico po riti."

Kasneje je Simon dobil delo v jeseniški martinarnici. Urnik dela se ni izognil nedeljam in delavnik je lahko trajal tudi po 20 ur. Tako kot vse življenje je še pred tremi leti pomagal znancem na kmetiji. "Svoje nisem imel, dela s koso pa sem bil vajen že v otroštvu." Če bi bil rojen le poldrugi mesec prej, mu ne bi bilo treba pustiti dela v železarni in se skupaj s 17. pešpolkom "kranjskih Janezov" avstrijske vojske odpraviti na fronto. Iz Judenburga je bil premeščen na italijansko bojišče, kjer sta ga "ošpricala" pesek in kamenje od eksplozije granate. Ob razpadu avstro-ogrske fronte v Italiji je bil Simon zajet v bližini Bolzana. Ker je bil laže ranjen, so ga napotili domov, njegove zdrave "kolege" pa odpeljali v ujetništvo. Na jeseniški železniški postaji sta ga dva Maistrova borca prepričala, da se je z njima odpeljal proti Podrožci, od koder so Maistrove prostovoljce pošiljali na položaje ob slovensko-koroški meji. Tam je bil devet mesecev in tudi tam ni ostal brez ran.

Sodja se spominja, da je bil njegov avstrijski tovariš, s katerim sta bila na italijanski fronti na "skupni ladji", pozneje na Koroškem na "nasprotnem bregu". Njuno prijateljstvo je bilo še posebej trdno zaradi Avstrijčeve "ljubezni do cigaret": "Rad je kadil, jaz sem mu pa vse svoje cigarete odstopil. Ko sem pa bil kot partizan na straži, je prestrašen pritekel k meni in me vprašal, kdo bo koga." In sta se dogovorila, da bosta kljub vsemu ostala prijatelja. Legendarnega generala Rudolfa Maistra se spominja kot drznega možakarja, ki je imel srečo, da ga niso ubili. "Škoda le, da mu ni uspelo rešiti cele Koroške." Ko se je Simon vrnil od "borcev", je moral še za devet mesecev v starojugoslovansko vojsko.

Pri 28 letih se je poročil, kot ironično pravi, "ko sem bil še neumen" - z ženo Mico sta skupaj živela 70 let. Med drugo svetovno vojno sta pomagala partizanom. Ko jim je nekega dne prinesel v gozd hrano, so ga hoteli vzeti s sabo, pa jih je pregovoril: "Danes sem prinesel hrano. Kdo pa vam jo bo jutri pripeljal, če me vzamete s seboj?" S tem se je končalo njegovo nabiranje "vojaške kilometrine". "Nikogar nikoli nisem hotel ubiti," je rekel povsem resno, s tem pa je stavek v dotlej sproščenem in veselem pogovoru dobil poseben poudarek. Zaposlen je bil pri parnih kotlih na Javorniku in v tovarni elektrod na Dobravi. Z 42 leti delovne dobe se je upokojil leta 1962. "Lepo je bilo takrat, ko sem zaslužil. Vse življenje sem imel srečo - vseskozi sem lahko delal," pravi Simon, ki ob pogledu nazaj ne obžaluje v življenju prav ničesar. "Eden je vzel stvar za hudo, drugi pa ni ..."

Ko mu je pri 89 letih umrla žena, je ostal s snaho Ivanko. Ta skrbi zanj še danes, kot je skrbela za njegovo - zadnjih osem let slepo - ženo. Hiša, ki jo je zgradil skupaj z ženo na Blejski Dobravi in v kateri biva tudi zdaj, je polna častnih znakov in priznanj. Zidove krasijo barvne fotografije, na katerih je belolasi Simon z Milanom Kučanom, županom in drugimi - tistimi, ki menijo, da Sodjevo življenje ni pomembno samo za njegove sorodnike, ampak tudi za državo.

Veleposlaniška romanca

Albert Grossel pa še zmeraj deli svojo postojnsko posteljo z ženo: sama živita in skrbita zase, pravzaprav zanju skrbi živahna žena, saj so Alberta sluh, vid in noge že izdali. Rojen je leta 1898 v Port Saidu v Egiptu in je hodil v francosko šolo. Oče je bil ladjarski inženir iz Istre, mama je bila z Reke. Prvo svetovno vojno je okusil na solunski fronti, leto po vojni se je vrnil v Egipt in se zaposlil v pisarni francoskega podjetja. Igral je tenis, vozil motor, lovski talent pa je preizkušal na majhnih egiptovskih ptičih - saj večjih tam ni bilo. Leta 1959 je postal tajnik na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu, kjer je služboval deset let, vse do upokojitve. Na veleposlaništvu je spoznal tudi ženo Hermino - od nje smo izvedeli večino podrobnosti, saj gredo Albertu zaradi zdravstvenih težav besede težko z jezika. Hermina je bila prav tako rojena v Egiptu, očetu Italijanu in materi iz Studenega pri Postojni. Slednje je bilo usodno za drugo polovico Albertovega življenja. Sedemintridesetletna Hermina je takrat prišla na konzulat urejat dokumentacijo, potrebno za vrnitev matere na domačo zemljo, saj si je ta želela umreti in biti pokopana "doma". Po upokojitvi je Albert sledil Hermini - poročila sta se v Beogradu vpričo konzula. Nato sta se preselila v Pivko in kasneje v Postojno. Vseh več kot 20 let življenja v Sloveniji najstarejši postojnski občan in tudi njegova 30 let mlajša žena zelo pogrešata Egipt. Njuno stanovanje je polno egipčanskih spominkov, v njunih spominih imajo posebno mesto romantični trenutki doživetja polne lune ob piramidah. Po preselitvi se je moral Albert, ki je tekoče govoril francoščino, pozna arabščino, angleščino ter italijanščino in hrvaščino, naučiti še slovensko. Hermina se spominja, da je bila preselitev boleča: "V Egiptu nas nikoli niso imenovali 'tujci', bili smo Evropejci, vsekakor pa ne tujci. Tukaj pa ni tako ..." Ob stoletnici je Albert izvedel, da ima raka, prej ga niti gripa ni nikoli zmotila. Postojnski zdravniki so se ga bali operirati, zato je moral v Ljubljano - in vse se je srečno izteklo.

Sama

Ko smo z medicinsko sestro po idrijskem domu upokojencev iskali Marjanco Rupnik, so nas njeni mlajši sostanovalci vprašali: "Ta staro Marjanco?" Za marsikoga so vsi tam stari ljudje, a sami ne mislijo tako - saj gre za skoraj 103 leta staro Marjanco, torej za 20, 30 let razlike. Rojena je bila v Čekovniku pri Idriji in je bila deseti otrok v družini: "Kot desetnico so me imeli strašansko radi," je povedala Marjanca in se s težavo dvignila s postelje. V šolo ni hodila. Brati in pisati so jo naučili doma - predvsem mama, ki je hodila v idrijsko šolo. "Le k nauku pred birmo in svetim obhajilom sem hodila v dolino." Najprej je pasla krave, pozimi se je naučila klekljati čipke in si zapomnila pesmi, saj so bili doma naročeni na Mohorjevke. "Plesati pa nisem znala, ko me je kak fant povabil na plesišče, sva se nekako nerodno sprehajala." Vse do 70. leta je bila bolehna: "Zato se tudi poročila nisem. Le kako bi skrbela za družino?" Prvo resno službo je dobila kot gospodinjska pomočnica pri direktorju idrijskega rudnika. Nato je delala v stari Gorici, v Ljubljani in na stara leta je pomagala v kuhinjah po župniščih. "Povsod so imeli razumevanje za moje bolezni. Plačali so tudi v redu - vse, kar sem potrebovala, sem imela, samo zdravja mi je manjkalo." Vse do preselitve v dom je rada pazila otroke sorodnikov in delala - zdaj pa niti svojih navad ne more izkazati, saj jo tega razbremeni osebje doma. Ko se počuti dobro, gre v nedeljo k maši, vsako jutro in vsak večer prebere molitev. Vera pri njej nikoli ni dobila fanatičnih razsežnosti, bila je pač njena spremljevalka v osamljenosti. Na 100. rojstni dan pa je Marjanca v rojstnem Čekovniku položila temeljni kamen za vaško cerkev.

Tako kot vsi njeni omenjeni vrstniki je nasmejana in umirjena. Vsi so, dokler jih je telo poslušalo, trdo delali (in imajo delo še danes za sinonim sreče), ne da bi razmišljali, v čem je smisel tega in onega - za to jim je zmanjkovalo časa. Zdaj ko ure in ure nepremično sedijo, imajo dovolj časa, a sta jih spomin in pamet obvarovala pred nevarnimi mislimi: najjasneje se spominjajo otroških let - recimo kdo in kdaj jim je poklonil bonbone pa kakšno veselje so doživeli ob lepljivih slastnih koščkih. Siva vsakdanja leta odraslosti so postala kot en dan, popestren s tem ali onim dogodkom. Tudi hudim, takim, ki 50 let kasneje izvabi solze. Svetovati mladim si ne upajo več, vendar so našteli kar nekaj vrlin, zaradi katerih mislijo, da jim je bilo naklonjeno življenje, dolgo več kot 100 let: čista vest, skromnost pri hrani in veselje do dela.