Makedonija, čigava si?

Pred znatno gledalsko udeležbo je dobilo priložnost, da predstavi svoje videnje srži in potencialnih rešitev problema, pet posameznikov, ki so tematiki vsak po svoje blizu. Po dobrem starem pravilu ladies first je besedo prva dobila Olivera Čauševska Dimovska, odposlanica poslov na veleposlaništvu Republike Makedonije v Sloveniji. Po njenem mnenju konflikt med narodoma znotraj same Makedonije sploh ne obstaja, tako za vlado kot za njo osebno pa je problem vezan izključno na Kosovo, od koder so prišli albanski ekstremisti, da bi uničili makedonski demokratični multietnični način življenja. Pri tem so poskušali ponarejati resničnost in na veliko govorili o pravicah, ki da se jim kršijo, čeprav vsakdo, ki je vsaj krajši del svojega življenja preživel v najjužnejši bivši jugorepubliki, zelo dobro ve, da to sploh ne drži. Albanci namreč množično sodelujejo v strukturah oblasti, njihovi otroci se šolajo v maternem jeziku, nasploh je zanje poskrbljeno, kolikor se le da. To tezo je vsaj delno prevzel tudi dr. Jovan Donev, direktor inštituta Euro-Balkan v Skopju.

Martin Berishaj, strokovnjak za albanska vprašanja, je po drugi strani povedal, da konflikt vsekakor je tudi znotraj makedonskih mej in da ima ob tem zelo globoke korenine. Albanci na tem področju v resnici niso imeli zagotovljenih vseh pravic in so bili ob tem izjemno kooperativen dejavnik pri sami tvorbi nove države, vendar puške vsekakor ne morejo in ne smejo biti odgovor.

Kot drugega zagovornika albanske strani so povabili politologa Nehata Sadikuja, ki je zbranim najprej v makedonščini povedal, da ima zelo rad makedonski narod in kulturo. Prav nobenega dvoma ni, da je Makedonija v osnovi ustavnopravna in parlamentarna država, se pa zastavi vprašanje stopnje te demokratičnosti. Vse študije naj bi ugotavljale, da gre za "omejeno demokracijo", g. Sadiku pa v tej zvezi rad uporablja besedo demokratura - torej niti demokracija niti diktatura, nekaj vmes.

Kot zadnji je dr. Ljubomir Frčkovski, nekdanji makedonski minister za zunanje in notranje zadeve, izrazil prepričanje, da bi se bilo sicer zelo prijetno pogovarjati o človekovih pravicah, da pa v resnici sploh ne gre za to. Vsekakor obstaja hendikep pozicije Albancev znotraj Makedonije, a v resnici gre tudi za poskus formiranja tretje albanske države v regiji.

Najbolj zanimiv del foruma je bil zadnji, ko so do besede prišli člani občinstva, ki so po mikrofonu že med samimi predavanji malodane hlastali. Kmalu je postalo še enkrat jasno, kako globok mora biti konflikt, če je sposoben iz posameznikov v kulturnem hramu neke razmeroma oddaljene države izcediti toliko žolča. Nestrpnost je iz pretežno promakedonsko nastrojenega parterja namreč kar vela, kar pomeni, da so razne tirade o pregovorno slabi albanski vojski (Kosovo da je tako ali tako osvobodil Nato, medtem ko so albanski soldati srebali kavo po lokalnih kafanah) požele tudi kak spontan aplavz. "Ja, ola gumice!!!" je glasno siknila gospa v zadnji vrsti, ko je eden izmed redkih albanskih članov publike vsem prisotnim zatrdil, da želi in potrebuje njegov narod samo iste reči in pravice kot makedonski. Sami zgradbi Cankarjevega doma se je moralo zdeti zelo čudno, ko se je ob tem spominjala časov, ko je veljala za simbol slovenske ljubezni do albanskega naroda.