Kurbarija 3. del

Mislim, da sem bil takrat, ko sem šel prvič flodrat s punco za denar, še malo otročji. Sicer sem ga poprej že kar nekajkrat namočil, toda do tistih unterfuzlanj sem se prigrebel bolj ali manj mukoma, s premnogimi zvijačami in cenenimi pretvarjanji, vrednimi le kakšnega predvojnega komija iz provincialne prodajalne Špecerija-Koloniale. Oh, se še spomnim, kolikokrat sem jim, tistim frizerskim vajenkam in podeželskim gimnazijkam, skoraj na silo vlekel hulahupke dol čez bedra, one pa spet nazaj gor, potem se je pa vse končalo samo z dolgimi poljubljanji, tako da sva bila oba po ličkih že kar skorjasta od posušene sline, pa še diši tako čudno. Tam na Rue de Saint Denis in po zakotnih uličkah, ki se stekajo vanjo, je bil pa pravi flodraški raj, na vsakem vogalu ali vogalčku so kot grlice grulile in med zviranjem vabile razne babe, in to kakšne babe, prav vseh možnih pasem in oblik, pa kako oblečene, res, da je ubogemu skromnemu uradniku iz Škofje Loke kot ob zimskem viharju kar medlo po glavi.

S prijateljem Jožetom sva tistikrat prebivala v nekem ostarelem in povsem brezvoljnem hotelčku zadaj za Citejem, ki ga je tiho razžirala lesna goba, in ko sem se v poznih nočnih urah vračal v najino čumnato, sem na prašnem stopnišču, vonjajočem po plesni, večkrat srečal kakšnega zamišljenega ščurka. Dneve sem preživljal, po svoji stari navadi seveda, lagodno, Jože je imel čez dan nekakšne študijske obveznosti, sam pa sem se med brenčanjem tistega starega pocestnega šansona "... oh, kako rad, kako rad postopam po širokih bulevarjih, tam lahko mnogo, mnogo tega vidiš ..." brezciljno klatil po cestah in ulicah, no, včasih sem zavil še v kakšen muzej ali galerijo, se še spomnim, kako globoko so se mi v Musee des Armes vtisnili v vosek spomina nagačeni pes Napoleona Buonaparta pa njegov najljubši konj, neka taka bela, že precej prašna žival je bila to, ter še posebno gate, v katerih je baje umrl. Tam so ležale, vržene čez posteljo v sobici, v kateri je ta veleslavni, a čudno dvomljivi junak prečukal svoje zadnje dneve (Francozi so jo namreč skrbno razmontirali, jo prepeljali z daljne Svete Helene v Pariz, jo tam ponovno verno sestavili in postavili na ogled), bile so popolnoma nemoden, dolgohlačno vrečast platnen model z vrvicami za zavezovanje okrog pasu in na gležnjih. Ali pa, tudi tega se še spomnim, kako sem se enkrat presmejal v tistem starem, zdaj že dolgo zaščitenem živalskem vrtu v Jardin de Plantes. Ko sem stopil v ono častitljivo in prelepo stavbo, kjer so razkazovali eksotična, po toploti hlepeča bitja, sem prav z drugega konca dolgega hodnika začul, kako je nekaj precej glasno in neprekinjeno marljivo delalo "škrip-škrab". Vsi drugi obiskovalci so kar drli tja dol, sam pa sem sklenil, da zaradi nekega škripanja, pa naj bo kakršnokoli že, ne bom zanemaril niti ene druge živali, in vsakemu ujetničku lepo po vrsti posvetil popolno pozornost. Zato sem se z veliko naklonjenostjo ustavljal pred vsakim strupenim pajkom, pred vsakim paličnjakom ali nabreklo žabo, se dlje časa zadržal pred krokodili in aligatorji, ki so kot trapasti hlodi mirno lebdeli v svojih zelenkasto mastnih mlakužah, zatohlo, vlažno in džungelsko smrdljivo je bilo v teh prostorih, tisti vztrajni "škrip-škrab" pa je z mehanično natančnostjo hrskal kar naprej brez kakršnegakoli zastoja ali presledka. Tako sem se polagoma že skoraj povsem približal samemu izvoru tega čudnega škrebljanja, ljudje so kar v grozdu viseli čez neko ograjo, se pri tem prekanjeno hahljali in se pomenljivo spogledovali, nekatere ogorčene mamice pa so nasilno vlekle z vsemi štirimi upirajoče se otročke nekam proč. Zato priznam, da sem svojemu prejšnjemu sklepu navkljub tiste uboge saharske gekone le bolj ošinil s pogledom in se končno tudi sam zleknil čez ograjo. Tam spodaj sta v pesku dostojanstveno fukali orjaški galapaški želvi črepahi, ki sta bili že tako metuzalemsko stari, da sta jima pri tem poslu izrabljena in razbrazdana oklepa ob vsakem nategu hreščeče zavreščala. To sta počeli zelo strokovno osredotočeno, brez kakršnegakoli nepotrebnega giba ali v strasti porojenega razsipanja energije, delovali sta kot dobro usklajeni fukmašini, le samec zgoraj se je okrog brezzobega gobca rahlo slinil ter včasih iz globine trupa posušeno zagolčal, samici pa sta prek od prahu poprhanih sivih gubastih lic tekli bleščeče črni sragi solz. Nehali pa nista in nista, zato sem zaradi precejšnje nedramatičnosti dogajanja posvetil pozornost še drugim živalim, raznim lemurjem, japonskemu močeradu, piranham in drugim takim smešnim bitjem. Ko sem po temeljitem ogledu čez kaki dve uri končno zapustil zatohlo stavbo, se je s tistega konca še vedno razlegal oni vztrajni nezaustavljivi "škrip-škrab".

V poznih popoldnevih pa sem se zleknil za mizico na trotoarju pred neko kavarno prav nasproti glavnega vhoda v veliko veleblagovnico na Les Hallesu. Tam se mi je navadno pridružil znanec iz avtobusa, neki mladi lepotec, pedrček z Obale, s katerim sva kot soseda na sedežih skupaj pripotovala iz Ljubljane. Kot se mi je kasneje izpovedal, ga je v ta travmatičen razhod z domovino pahnila zagamanost naše policije in provincialne soseščine, saj so mu prav na vsakem koraku grenili, če že ne preprečevali njegovo skromno pridobitniško dejavnost, čeprav je bil, po njegovih besedah, prav on ena najlepših in med zahtevnimi tujimi gosti najbolj zaželenih rož Portoroža in je tako zgolj dvigal sicer dokaj bedno in duhamorno raven naše na socialistične menze spominjajoče turistične ponudbe. Na ljubljanski postaji, kjer smo se vkrcali v avtobus na peronu številka 16 (zanimivo, od tam se je odhajalo v Pariz, živalski vrt in Škofjo Loko), sem bil sprva sicer malce nejevoljen, ko se je pričel tlačiti obme z vsemi svojimi po babje spakiranimi zavojčki in skajastimi torbicami, na živce mi je šel z neprestanim vstajanjem, s patetičnim kriljenjem z nežnimi ročicami, lomljenjem brezbarvnih pianističnih prstkov, od časa do časa je v nebo vpijoče dramatično kliknil, o, joj, joj, prejoj, kaj sem pozabil ..., in s stisnjeno ritko oddrobencljal nazaj ven na peron, kjer sta okorelo brezčutna šoferja s težkimi gibi metala zverižene punklje zdomcev v tisti masten in prašen kletni prtljažnik, ter ju nemalo gnjavil, dokler ga končno nista s pretnjo, da ga bosta pustila kar tam, nagonila nazaj na njegov sedež. Ovit v oblak izbranih dišav, ki pa so v kombinaciji z zadahom avtobusa na dolge proge delovale ogabno, se je zgrudil obme, si pahljal obrazek z neko brošurico ter bedno tožil, oh, oh, oh, sedaj sem pa res že tolikanj iznerviran, da res ne vem več, kaj bi ... (Tisto besedico "iznerviran" je kasneje, okrašeno z neko posebno frfotavo kretnjo, še večkrat ponovil in zdi se mi, da se mu je zdela še prav posebno elegantna.) Ah, sem z vzdihom iz svoje torbe za popotno brašno izvlekel steklenico žganega in mu jo ponudil, češ, morda vas bo pa požirček tele krepke sline spet napolnil s spokojnostjo. Pri tem sem se delal, da sem, kot je kruh zamešen iz moke in kvasa, jaz iz dobrote in uvidevnosti, čeprav je bila prava resnica v tem, da me je ta flaša že nekaj časa pekla v lastnem pohlepu in je bila to le pripravna prilika. Oh, hvala, je zagostolel, vendar raje srkniva iz moje steklenice, je namreč bolj prijetnega vonja. Njegov rdeči vermut sva stolkla že do Sežane, nadaljevala s prav tako njegovim amarom, s katerim sva v stanju precejšnje nenaravne veselosti opravila nekje v Valle d'Aosti ter končala v težkem črnem snu z mojim tepkovcem tam nekje okrog Lyona. V Parizu sva izstopila jako vegasto, a kot naklonjena si, razumevajoča prijateljčka in postalo je nekakšno nenapisano pravilo, da se takole pod večer, ko je izletel iz svojega gnezda, pred njegovim šihtom, še srečava na pijači. Jaz sem lokal pivo, on je vedno posegal po kakšnih ekstravagantnih koktejlih, kajti nenehno je bil precej "iznerviran", saj ga je vsako noč pričakovala kakšna "posebno zahtevna stranka, ki jo mora v popolnosti zadovoljiti". (Tista njegova "veza" ga je namreč v vsej svežini prodajala tako hlastno kot branjevke prve pomladanske redkvice, pa mislim, da je tudi rinček na njegovi vedno migljavi ritki postal enake barve in trdote kot omenjeni gomoljčki, saj je, menda, vsako noč flodral vsaj s tremi klienti.) No, tako sva ga srkala tam zgoraj na Les Hallesu, plačeval je na podlagi svojega spolnega udejstvovanja on, kar naju je, vsaj z moje strani, še posebno zbližalo, za protiuslugo pa sem mu ponudil široko razprta ušesa za vso kopico njegovih in njega strank problemov. Najbolj pa naju je razveselilo, kadar je skozi vrata nasproti stoječe veleblagovnice v poplahu planil kakšen tatič (v glavnem so bili to čokoladni "bratje" in taki prizori so se v okviru statistične laži dogajali približno enkrat v roku ene ure), za njim pa so se usuli varnostniki. Seveda sva vedno strastno navijala za lumpe, toda končevalo se je približno neodločeno, nekako polovico so jih ujeli in kar na kraju samem na vsesplošno zadovoljstvo dodobra pregarbali, drugim se je ob vsesplošnem viku in kriku vendarle nekako uspelo porazgubiti po raznih vežah in dvoriščih, to pa je spet, ob gledanju do tal povešenih nosov in v sramoti ugasnjenih oči neuspešnih goničev, ki so se s klavrno povešenimi praznimi rokami vračali na svoje preže, prinašalo neizmerno zadovoljstvo.

Potem ko je legel mrak in so vsenaokrog zamigljale neonske reklame, se nama je pridružil še Jože, moj prijateljček peder je ves iznerviran krenil na ponujanje popolnega zadovoljstva svojim zahtevnim strankam, midva sva se pa potopila v Rue de Saint Denis, kjer sva lahkotno in neodgovorno oprezala. Marsikaj hecnega je bilo mogoče videti, babe so namreč v konkurenčnem pehanju za dobičkom igrale pravo poulično gledališko predstavo. Tiste s šibkimi joški in posušenimi ritkami so zaigrale vlogo pubertetniških srednješolk v lakastih sandalčkih in belih dokolenkah, kratkih modrih krilcih in mornarskih jaknicah nad belimi bluzicami, z debelimi očali, liziko v ustih in s čopki na vsaki strani glave pa seveda šolsko torbico v rokah. One bolj mehko razmavhane so odigrale iluzijo skrbne gospodinje in tople družinske matere, ki se, malce malomarno oblečena, pravkar vrača s trga s cekarjem, iz katerega ponosno moli steblo zelenega pora, čeprav čas in kraj dogajanja nista ravno potrjevala avtentičnosti tega lika. Največ jih je seveda vztrajalo pri podobi klasične kurbe, tiste s štrumpantelni in z mrežastimi nogavicami, v negližeju in z debelo se oblizujočim jezikom v vedno sesljajočih, temnordeče mastno prelakiranih ustnicah. Vsenaokrog pa se je seveda motalo na kupe eksotičnih začimb, kot ptice nežno ščebljajočih Kitajk in Japončic, pa po živalih dišečih stasito ritastih in ogromno joškastih zamork ter podobnega kolonialnega blaga.

Jože, sem z vso resnobo spregovoril v zatonu neke noči, ko sva po spet enem pohlepnem ogledu končevala dan v Atlantic cityju, nekakšnem mini casinu (tam sva vedno zelo strastno igrala na nekem avtomatu, ki sva ga poimenovala "hudobneži", kajti na zaslonu se je zarisal neki zapleten labirint, po katerem si, iščoč končnega izhoda, begal gor, dol, levo in desno, od vseh strani, iz vsake slepe ulice pa so se pojavljale nekakšne debeloglave pošasti, no, pravzaprav so jih bili sami gobci, ki so med hlastanjem in grozljivim kruljenjem letale po tistih zapletenih blodnjakih in te s prebrisano taktiko kakšnih hijenskih lisastih psov družno lovile ter te, če so te zasačile, nemilostno požrle, samo blup-blup je v takem primeru tožno zahreščalo iz droba stroja in igre je bilo konec; le redko se je komu uspelo srečno izmotati na plan, čemur je seveda sledila nagradna zastonjkarska igra), torej, Jože, sem spregovoril, takole pa ne gre več naprej, vsi vsenaokrog samo nekaj fukajo, celo tisti moj pederček se je v zadnjih desetih dneh dal večkrat dol kot jaz v vsem življenju, le midva se kot kakšna stara fižola, vržena v tole brbotajočo flodraško enolončnico, ne zmehčava in stopiva z vseobčim okusom. Ja, nekaj bo res treba storiti, je bil tehten on, medtem ko je begal pred "hudobneži", a so ga tam v nekem kotu ujeli in ugonobili. No, sem bil konstruktiven, nocoj te počastim s kakšno ljubko šunkico kar iz svojega žepa, potem bova pa že še videla ... Nato sva odšla nazaj na ulice, Jože v nekakšni napeti tremi, jaz pa sam v sebi hahljajoč se nad svojo prebrisanostjo, ker sem pahnil prijatelja v prvo bojno linijo, kajti kasneje mi bo že on strobezljal, kako pač ti obredi potekajo, saj sam o tem sploh nisem imel pojma. Z občutkom vaškega veljaka sem oholo in počasi koračil po mestnem tlaku in strokovnjaško metal oči na levo in desno, tu je cvrkutala neka Japončica in od tam je poblisknil temen pogled zamorke, s tretjega vogala pa mi je izpod privzdignjenega krila kazala rit krepka Bretonka, ampak ta Jože, kazalo je, da ga je zlomila nervoza, je zavil k neki najbolj neugledni sivi prepelički, ki je s svojo nevsiljivo varovalno barvo skoraj neopazno ždela v temi vhoda v neko vežo, ter pričel prav z njo brkljati okrog plačila. Opsala, sem se širokoustil, pa menda res ne boš zgrabil kar za prvo pomivalno cunjo, na katero naletiš, a je planila name kot razhudena mačka, kaj da ji kvarim posel, on pa si je popravil svoj obnošeni rekeljček, vdano dihnil, da svoji spadajo pač k svojim, zategadelj sem rahlo iz tira vržen izplačal zahtevani znesek in že sta izginila v temačnem hodniku. V Atlantic cityju mi ni bilo treba dolgo čakati, le dva ali tri "hudobneže" sem odigral, ko se je nekako obzidno primotal tokrat nekam dolgonosi in nenavadno redkobesedni Jože. Le to sem izvrtal iz njega, da je bila to čisto v redu punca in da ji je iz svojega denarja povsem neobvezno naklonil celo mastno napitnino. Kar se pa flodra tiče, je odmomljal, da ga ima še v dobrem in da ga lahko izkoristi kadarkoli, ko bo malo bolj "zbran". Ko sem namignil, da se mi zdi nemalo butast, pa mi je zabrusil, da mi tako ali tako on plača eno, pa bom sam na svoji koži videl, kako to gre. Na podlagi cele palete razlogov sem se izvil na prihodnji dan.

Potem sem pa vse naslednje popoldne brozdal po spominu, kaj mi je bilo do takrat znanega o vlačugah. Še najbolj so se mi vtisnila navodila nekega obrtnika, pri katerem sem sem pa tja malce šušmaril. Medtem ko sem skakal okrog stroja za ulivanje plastičnih mas, me je podučeval, da to, kakšno pičko ima katera, lahko povsem konkretno spoznaš na podlagi ustnic, kako fuka, pa po tem, kako se giblje med hojo, ali, še bolje, med plesom. Potem mi je še zabičal, da moram vedno, preden plačljivo damo naskočim, še zdrkniti na stranišče in si ga dobro flikniti na roko, da bo kasneje vsaj vedela, čemu je dobila denar, kajti za taka dejanja se odločajo osebe v stanju velike potrebnosti, ko jim ždi mačefit že čisto na ustju tiča in jim je treba le parkrat drezniti v toplo luknjo, pa se že vse razlije. Kakšnih konkretnih izkušenj pa, kot sem že omenil, sploh nisem imel. Zato sem se zvečer, medtem ko sem kot polit kužek capljal za Jožetom, ki je tokrat prevzel mojo ošabno vlogo iz prejšnje noči, počutil povsem nelagodno. Oh, sem mu namignil, zakaj pa ne bi najela kar tele tukaj, ter pokazal na neko sajasto črno, z maščobo obilno podloženo mami z neznansko debelimi očali. Med flodrom jih bo zanesljivo dala dol, sem bil prebrisan, in me bo videla zgolj v meglenih obrisih, kar bi mi nemalo odteščalo sram. Ampak Jože je vzkliknil, da se za njegov denar ne bo dogajalo tako svetoskrunstvo, ter važiško zakoračil k neki poplesavajoči lokalni princeski ulice, nadvse hotljivi mulatki, ki je blestela v vsej svoji gazelji vitkosti, a tudi zelo polni joškastosti, ritastosti in stegnatosti. Bliskovito je sklenil posel, mi stisnil v roko tiste bankovce, pa sva pod vrtajočimi pogledi vseh tam naokrog postopajočih razvratnežev, ki so nemo govorili, a tole revše kani nabrlizgati takole mačko, odromala na neko dvorišče, pa po nekem škripavem in zatohlem, po sušeči se scalnici zaudarjajočem stopnišču visoko gor v morda tretje ali celo četrto nadstropje, na hodniku je svareče dvignila prst na svoje debele žnabeljčke, češ, naj bom malo manj štorast, kajti po izbah za vsemi temi vrati baje spančkajo nedolžni otročki, skratka, moj prihod v tisti fukcimer je bil vse prej kot romantičen. Ko je prižgala luč, se mi je pogled najprej zapičil v dva ogromna plastična kurca, ki sta ponosno in krepko dvignjena štrlela v zrak nad nočno omarico. Eden je bil rdeč, drugi pa take neapetitlih oker kožne barve, to se še natanko spominjam. O, Madona, sem se zamislil, ta pa zna nabijati komplekse. Potem me je dregnila in z rahlo raskavim glasom opomnila, naj ne stojim tam kot kakšen vol, kajti ona pač nima časa na pretek, ter naj se že vendar slečem. Medtem ko sem pokorno kot pri zdravniku splošne prakse vlekel hlače dol, se je tudi ona hitro in mehanično spretno razgaljevala, kar, mimogrede rečeno, sploh ni bilo seksi, in ko si je odpela modrček, so ji prej tako oholo privzdignjeni joški mehko in tiho padli nekam dol proti trebuhu ter zavzeli takšno zamorsko palačinkasto pozo, da me to seveda ni prav nič dodatno razdrastilo. Ha, je rekla, for your and my protection, me strokovno zagrabila za ubogega preplašenega polža ter mi z veščim gibom nataknila olagumo. No, pa greva, je še zamomljala, mi malo podrkala mojo mehko žvarovnico, potem pa si ga je vtaknila v usta in ga pričela cmokljajoče sesljati. Malo sem brezdelno prekladal roke ter butasto zrl v strop, po katerem se je na elegantnih dolgih nogah lagodno sprehajala neka nenavadno velika suha južina. Čeprav sem se skušal koncentrirati na izbruh tako imenovane živalske sle, se razen rahlega, le napol prijetnega ščegeta tam spodaj vsaj z moje strani ni dogajalo nič kaj prida dramatičnega, samo v nekakšno provincialno uradniško polerekcijo se mi je razlezlo vse skupaj. No, se je nenadoma odločila, sedaj bo pa tega dovolj, greva na fuk sam, ter se razkrečila po postelji. Čeprav je bila precej svetlopolta, ji je linija njenih črnih prednikov jako močno udarila na plan prav na pički, saj jo je imela tam pod gostimi, na drobno skodranimi kratkimi dlakicami, ki so še najbolj spominjale na nekakšen grob kangarm, kot sam hudir popolnoma sajasto črno. Ja, kaj je spet sedaj, me je ruknila iz tega razmišljujočega zrenja ter me z obema rokama na mojih ritnicah skoraj grobo pahnila vase, pa sem imel še srečo, da je bila pogosto in mnogo rabljena, saj je tista moja polmlahavost mastno in brez natezanja čmoknila v luknjo, kar se pri mojih podeželskih bruckah tam spodaj v Sloveniji ne bi zgodilo tako gladko. Potem sem jo nekaj časa zgolj simbolično hebal in še dobro, da si ga nisem prej po tistih nasvetih frcnil na roko, kajti potem bi bila blamaža vpijoča res vse do neba. Misli so mi v nekakšni zlobi bežale na vse najbolj neumne strani, in če sem jo pogledal navzdol v obraz, moram priznati, da sem celo v najbolj zdolgočaseni čakalnici v primerjavi z njenim videl pravzaprav sveže in razigrane obraze. Oh, ali bo že kaj, je tožno potarnala, čeprav celoten proces pri bogu zanesljivo sploh še ni potekal niti dobrih pet minut, se malo pokrčila in mi pričela brozdati po jajcih, da bi se vse skupaj vendarle že končalo. Potem me je prešinila odrešilna misel, malo sem se pokrčil in nevešče pokrulil ter tako lažiral orgazem. No, vendar, se je še vedno brezvoljna odteščala, se otresla kot premočena ptica ter si pričela v obtolčenem emajliranem lavorju tam v kotu nezainteresirano prati pičko, jaz pa sem si navlekel obleko ter z vljudnim pozdravom, rešen vse zagate, smuknil na plano. Odzdravila mi ni.

V Atlantic cityju me je izza hlastajočih hudobnežev pozdravil hudomušno porogljiv Jožetov obraz. Oho, ali smo že nazaj, veličanstvo flodra, me je pikal. Kaj hočeš, sem zavzdihnil, ko pa žal nisem želva. Kakšna želva, se je čudil. Ma, tista dostojanstvena orjaška črepaha z Galapagosa. Še nekaj časa me je začuden buljil, nato pa zaključil, da se mi je bržčas malo zbledlo. In to po nekem povsem običajnem fukcu, je še dodal.

Prihodnjič: Johanesburg