Hokej dveh vasi

Zagotovo je. Znano je, da je imel hokej določene krizne trenutke. Kljub težavam, ki jih imamo s tekmovanji, ravno ta so v Sloveniji eden glavnih problemov, imamo le dve in pol kvalitetni ekipi, vse ostalo pa zaostaja za deset golov. V hokeju se problemi vlečejo že dolga leta. Imamo pa veliko tradicijo, velik talent, občinstvo in rivaliteto, ki vse to drži pokonci.

Ali bi morali to spremeniti in organizirati vsaj štiri enakovredne ekipe?

Še najboljša rešitev je bila močna alpska liga. Podoben problem kot mi imajo Italijani in Avstrijci. Avstrijci so lani ostali brez dveh klubov, imeli so štiri močne, bankrotirala sta Feldkirch in Dunaj, ostala pa samo še KAC Celovec in Beljak. Imeli pa so srečo, da so imeli drugo ligo z desetimi klubi. Drugo ligo so promovirali v prvo in naredili tekmovanje, sicer na nižji ravni, in to nekako funkcionira. Mi pa nimamo druge lige in tega ne moremo izpeljati. Manjši smo, nimamo drsališč. To je neprimerljivo denimo z Veliko Britanijo, ki ima dvanajst klubov Premier league, kjer lahko zadnji premaga prvega.

Britanska liga je torej močnejše od slovenske?

Neprimerljivo. Ali pa Francozi: imajo tristo drsališč, mi pa nimamo niti tristo hokejistov.

Naš tretji klub je Slavija, ki pa je bolj ali manj druga ekipa Olimpije ...

Mislim, da bo Slavija to presegla. Imajo zdrav temelj, dobili bodo streho nad glavo in mislim, da se bodo kmalu priključili Jesenicam in Olimpiji. Četrtega, ki bi bil najbolj primeren, pa bi bilo dobro poiskati v štajerski regiji. Odkrito povedano pa je v Mariboru, kjer je cela regija orientirana na nogomet, in v Celju, kjer je vse usmerjeno na rokomet, to zelo težko.

Kaj pa Dolenjska?

Vse je povezano z infrastrukturo. Leta 1987 in 1988, ko sem igral v Medveščaku, je bilo v nedeljah na drsališču v Zagrebu vsaj tristo avtomobilov z novomeško registracijo. To pomeni, da je bil interes, da bi se mladina s tem ukvarjala, poleg tega pa je tudi publika hodila na tekme. Ko so delali veledrom, je bila opcija z drsališčem v sredini, toda iz tega ni bilo nič.

Zaradi naštetega ste imeli velike možnosti, da bi sestavili reprezentanco, ki bi se bila sposobna zavihteti v skupino A. Govorilo se je, da ste zaradi tega pritiskali na klube, da bi bilo prvenstvo čim močnejše. Menda ste zahtevali od našega najboljšega Iva Jana, da zaigra za Jesenice, da bi bilo finale čim bolj enakovredno in posledično reprezentanca kvalitetnejša?

Nobenega interesa ni bilo, da bi pred za slovenski hokej tako pomembno sezono, kot je ta, imeli neizenačeno ligo. Zato je tudi Olimpija v začetku sezone odstopila od tujih igralcev.

Tu ste sodelovali tudi vi?

Seveda, glede na svojo funkcijo direktorja v Olimpiji. Edina rešitev za hokej je močna reprezentanca, da se vlaga reprezentančni program in da imamo klube, ki jim moramo zagotoviti neko tekmovanje. Posledično se bo zgodilo kot pri nogometu, da bo večina reprezentantov igrala v tujini. Zagotoviti moramo take razmere v reprezentanci, da se bodo ti igralci radi vračali v domov v reprezentanco. Kar se tiče Iva Jana, je imela Olimpija že zagotovljeno, da se ji priključi, potem ko je njegovo moštvo izpadlo iz možnosti za končnico. Prišla je nova varianta, da gre lahko na Švedsko. Medtem smo se dogovorili z Zupančičem in Emeršičem. Logično je bilo, da se Ivo Jan vrne na Jesenice.

Je bilo to dobro za reprezentanco?

Jesenice so s tem dobile nekaj vere v hokej, Ivo Jan je ne nazadnje njihov igralec. Uprava je pokazala, da lahko pripelje nazaj njihovega zvezdnika, brez njegovih nastopov pa bi se prvenstvo končalo še hitreje in z večjo razliko v korist Olimpije. Po drugi strani pa sem tudi pritiskal, da vsi reprezentanti, ki so končali evropsko sezono, pridejo domov in igrajo.

Značilnost slovenske reprezentance je, da se vidi razlika v kakovosti med starejšimi in mlajšimi igralci, saj so slednji kakovostno precej šibkejši, kljub temu da recimo Marcelu Rodmanu pripisujejo kariero v NHL.

Pri nas so določene stvari malo prenapihnjene. Za malo Slovenijo je uspeh, če je neki igralec izbran na draftu. Toda od drafta do NHL-pogodbe je še ogromno dela. Draftanih je vsako leto 300 igralcev, v NHL pa jih zaigra le kakšnih 25. Slovenski hokej je zame fenomen zaradi dveh stvari. Leta 1968 je bilo prvič, da so bili razen treh igralcev vsi iz ene same vasi - Kurje vasi pod Mežaklo - in bili deveti na svetu. Če pogledamo sedaj, imamo reprezentanco praktično z dveh drsališč, Tivolija in Mežakle in hočemo v A-skupino.

Kurja vas in Šiška ...

Karikirano je res tako. Ob Cerarju, ki je hokej začel igrati pri Slaviji, in Durakoviču iz Celja, ki je šest let v Ameriki. Naj se neka svetovna regija, ki ima dve drsališči, pomeri z nami. V končni fazi je lani Slovenija izgubila z Italijo s 7 : 0. Vendar je tam igralo 6 Italijanov in 15 Kanadčanov. Pri nas vedno pravimo, da ne bi imeli tujcev in dejansko razen Reddicka in Šahraja praktično igramo samo z našimi igralci. Angleži so sicer skrčili reprezentanco z enajstih na sedem tujcev, vendar morajo tujce še vedno uvažati, če hočejo biti na tej ravni.

Slabši od drugih smo bolj kot pri realizaciji pri branilcih.

Vedeti moramo, da imajo na Kitajskem registriranih 754.000 hokejistov. Mi pa imamo 28 do 30 igralcev za izbor 22 igralcev, ki bodo šli na SP. To ni nič, in to, kar naredimo iz tega, je pravi čudež.

Govorili smo o dveh vaših strateških potezah: da se Jan vrne na Jesenice in da tujci ne igrajo v Olimpiji. Tretja poteza pa je obrambni igralec Šahraj, ki ste ga aktivirali iz pokoja, ker je bilo v reprezentanci pomanjkanje obrambnih igralcev.

Dejstvo je, da imamo V Ljubljani v hokejski šoli 50 otrok, na Jesenicah 60. Toda vsi ti otroci bi bili radi Ivo Jani in vsi, ki dobro drsajo, igrajo v napadu. Vsi bi bili radi napadalci, nihče ne bi igral v obrambi

Ampak ta problem je tako rekoč večen. Branilec Potočnik včasih ni mogel igrati za Olimpijo, igral pa je v reprezentanci.

Ravno zaradi tega. Nihče ne začne igrati zato, da bi bil branilec. Prav zato smo Šahraja nujno potrebovali. Šahraj ima kontrolo nad ploščkom in v začetnem napadu so taki igralci potrebni. Človeka smo po treh letih oživili od mrtvih, star je 35 let, in do danes ni naredil nobene napake.

Kar se tiče tujcev, so bila pri hokeju državljanstva še najbolj racionalno podeljena, saj so skoraj vsi igrali za reprezentanco. V nasprotju z McDonaldsom pri košarki, Perićem pri rokometu ...Hokej je igra, kjer dobiš igralca, ki so ga vzgojili drugi, na razmeroma lahek način.

Generacija pred mojo, kjer sta igrala recimo brata Hiti, je res igrala proti Avstriji, Italiji, tam ni bilo nobenih Kanadčanov. Leta 1984 smo premagali Italijo, kjer sta bila samo dva Italijana, od tega je bil eden Martin Pavlov, naturaliziran Čeh. In 19 Kanadčanov. Izpadi v C-skupino ali na rep B-skupine so bili posledica naturalizacije igralcev po vsej Evropi. Nemci, Švicarji, Avstrijci in Italijani so imeli v reprezentanci tri četrtine Kanadčanov. Vsi, ki jih je Jugoslavija premagovala, so bili zaradi tega boljši. Ta trend velja še danes, stvari se sicer nekoliko obračajo nazaj. Britanski trener McSorley je dejal, da potrebujejo domače igralce, ki čutijo drugače kot tisti, ki prihajajo iz tujine.

Se bi Sloveniji izplačalo pripeljati tujce? Ali bomo dodali še dva obrambna igralca in enega realizatorja?

V hokeju je eden od problemov višina, ki je mi nimamo. Povprečna obrambna linija KAC-a je lani merila 191 cm. Trije Švedi in trije Avstrijci. Če hočemo obstati v A -skupini, potrebujemo dva branilca te višine in moči.

Navijači vseeno raje navijajo za igralce iz lastnega okolja.

Vedno mora biti pravo razmerje lokalnih matadorjev in tujcev. Če daš denimo Periću državljanstvo in potem ne igra, to nima smisla. Mislim, da bi morala biti ob podeljevanju državljanstev neka klavzula, da se igralec obveže, da bo igral za našo reprezentanco. Omeniti velja, da je bila gonja proti tujcem največja ravno v hokeju. Koliko slovenskih igralcev igra za Union Olimpijo? Proti Realu je igral samo eden, Sani Bečirović, ostalo so bili naturalizirani tujci. Od dvanajstih pa imajo dva Slovenca, Celje ima v rokometu sedem tujcev. V hokeju je bilo proporcialno najmanj tujcev.

Zakaj je še vedno, kljub velikim vlaganjem, tako velik razkorak med alpskim hokejem (Švica, Avstrija, Italija, Slovenija) in tradicionalnimi državami (Finska, Švedska, Češka, Slovaška). Slednji imajo več kot 30 igralcev v NHL ...

Vzrok sta baza in financiranje športa. Na Češkem je hokej prvi šport in šele sedaj mu konkurira nogomet. Mladi, ki na Češkem ne živijo najbolje, vidijo svoje zvezdnike, kot je Jagr, da se domov pripeljejo s ferarriji. Ti so jim potem vzor, kaj morajo početi, da se dvignejo iz povprečja 300 DEM mesečno. To je tudi posledica drsališč, tradicije in stalne prisotnosti v svetovnem vrhu. Na drugi strani pa je bil Feldkirch evropski prvak, sedaj pa v dveh letih ni več kluba. Problem so tudi velika mesta. Pravega hokeja ni v Milanu, ni ga na Dunaju, ni ga v Parizu. Vse je razdeljeno po manjših krajih, kar ne pritegne sponzorjev.

Kaj je z Evropsko ligo?

Tu gre za problem zastarele miselnosti evropske hokejske zveze. Hokej je edini šport, pri katerem je klubski prvak bankrotiral in je bila razpuščena evropska liga. Pri vseh drugih športih je to velik posel. Hokej je bil tudi edini šport, pri katerem recimo Olimpiji z najmočnejšo postavo administrativno niso dovolili tekmovati. V košarki lahko v evropsko ligo pridejo skozi kvalifikacije tudi Albanci. Le premagati moraš tekmece. Pri hokeju pa sploh ni bilo kvalifikacij. Letos sploh ni bilo lige, obljubljajo jo za drugo leto.

Ali bo lahko Olimpija zraven?

Lobiramo v vse smeri. Vse delajo v interesu sponzorjev in Slovenci tu ne moremo veliko prispevati.

Na drugi strani pa je v Tivoliju tudi 6000 gledalcev, mnogo več kot na drugih prizoriščih.

Hokej ima v Sloveniji, kljub temu da se igra le v dveh centrih, neko karizmo. Nekateri nasprotniki bi mu to radi vzeli, toda na večjih tekmovanjih številno občinstvo ni vprašanje.

Kakšen naj bi bil princip evropske lige?

Napako, da se ne da uvrstiti, naj bi popravili. V hokeju se pa žal niti doma niti pri mednarodni zvezi ne znajo dogovoriti, da bi bilo jasno, kaj bo prvega avgusta. To se bodo zmenili šele pri A-skupini.

Način tekmovanja torej še ni določen?

Liga naj bi se vrnila. Vrhunski klubi pa v tej ligi niso želeli nastopati, ker niso nič zaslužili in so imeli same stroške. Danes pa je šport za to, da klub nekaj zasluži. Evropski prvak mora dobiti recimo milijon frankov, saj potuje od Rusije do Anglije.

Ne moremo dokončno reči, kako bo videti naslednjo sezono naše prvenstvo. Kakšno bi moralo biti?

Igrati bi morali najmanj z Avstrijci, idealni bi bili tudi Italijani.

So Madžari že preslabi?

Z njimi je dobro igrati, ampak so na nižji ravni. Optimalno je slovenski hokej naredil največji napredek, ko je bila močna alpska liga in smo se izvlekli iz C-skupine. Če domači igralci in zvezdniki igrajo v ligi, ki je težka, potem jim je lažje držati formo. Letos je bila rešitev v 16 reprezentančnih tekmah.

Ste z igro reprezentance zadovoljni?

Manjkajo nekatere nianse. Če bi imeli tako težko ligo kot Velika Britanija, ne bi bilo kriznih minut. Oni imajo vsaj trideset takih tekem v sezoni. Včasih smo v krizi padli v prepad in tam ostali, sedaj pa smo pokazali karakter in se znamo po kriznih minutah zmagoslavno vrniti.

povezava