Najpogostejše trditve katoliških apologov

Prav nasprotno je res: posvetni vladarji so se upirali radikalnim ukrepom proti drugače verujočim, saj so ti tipično spoštovali civilne oblasti in plačevali davke. Heretike je za zločince razglašala rimskokatoliška cerkev. Na primer, koncil v Reimsu (1148) je izobčil zaščitnike "heretikov v Gaskonji in Provansi"; koncil v Toursu (1163) je zaukazal, da je treba katarje zapreti in zapleniti njihovo premoženje. Generalni lateranski koncil (1179) je ukaze ponovil in izdal tudi poziv, naj se proti krivovercem uporabi (vojaška) sila. Nespoštovanje papeških ukazov je pomenilo obtožbo herezije, izobčenje, interdikt (suspenz opravljanja cerkvenih dejavnosti) in poziv vsem pravovernim k uporu ali vojni proti kršiteljem.

Povzemimo tu le dva od mnogih uradnih dokumentov rimskokatoliške cerkve, ki so posvetnim vladarjem ukazovali teror nad drugače verujočimi.

"Izobčamo in preklinjamo vsako herezijo, ki se dvigne proti sveti, pravoverni in katoliški veri, ki smo jo zgoraj obrazložili; obsojamo vse heretike, pod kakršnimikoli imeni so znani ... Posvetne oblasti, kakršnekoli položaje zavzemajo, naj bodo opozorjene in prepričane, in če je potrebno, prisiljene s cerkvenimi ukori, da - kot želijo biti spoštovane in štete med verujoče - morajo za obrambo vere javno zapriseči, da se bodo trudile v dobri veri in po svojih najboljših močeh iztrebiti na ozemljih pod svojo oblastjo vse heretike, na katere bo Cerkev pokazala; in kadarkoli bo kdorkoli prevzel oblast, duhovno ali posvetno, naj bo obvezan s prisego potrditi ta odlok." (Kanon št. 3 IV. lateranskega koncila, 1215)

V buli Summins Desiderantes (5. dec. 1484) Inocenc VIII. eksplicitno ukazuje:

"Zatorej v želji, kot je naša dolžnost, da odstranimo vse ovire, s kakršnimi so omenjeni inkvizitorji na kakršenkoli način ovirani v izvajanju svoje službe, in da preprečimo, da bi madež krivoverstva in drugih podobnih grehov širil svoje okužbe v uničenje drugih, ki so nedolžni, z žarom vere, ki nas posebej spodbuja, in z namenom, da province, mesta, škofije in prej imenovani kraji v omenjenih delih gornje Nemčije ne bi bili prikrajšani za delovanje inkvizicije, kot jim pripada, zato s pričujočim ukazujemo, na osnovi naše apostolske oblasti, da se omenjenim inkvizitorjem omogoči, da v teh regijah izvajajo svoje inkvizicijsko poslanstvo in pričnejo z opominjanjem, aretacijami in kaznovanjem prej omenjenih oseb za njihove naznačene prekrške in zločine ..."

Po Inocencu VIII. so naslednji papeži redno pooblaščali nove inkvizicijske komisije za preganjanje čarovnic in heretikov: Aleksander VI. (vladal 1492-1503) leta 1494; Leon X. (1513-1521) leta 1521; in Hadrijan VI. (1522-1523) leta 1522.

Mučenja in eksekucije so izvajale posvetne oblasti.

Katoliški zgodovinar Johann Joseph Ignaz von Döllinger (1799-1890) je zapisal: "Obvezujoča sila zakonov proti heretikom ni temeljila na avtoriteti posvetnih vladarjev, ampak na suvereni oblasti nad življenjem in smrtjo vseh kristjanov, ki so si jo papeži lastili kot božji zastopniki na zemlji, kot jo je eksplicitno izrazil papež Inocenc III. ... Papeži so škofe in duhovnike prisiljevali, da so drugače verujoče obsojali na mučenje, zaplembo premoženja in usmrtitev; in da so posvetne oblasti pod grožnjo izobčenja prisilili v spoštovanje teh obsodb."

Papež Inocenc III. je eksplicitno zaukazal: "Kdor skuša oblikovati osebni pogled na Boga, ki je v konfliktu s cerkveno dogmo, mora biti brez usmiljenja zažgan." Papež Leon X. (vladal 1513-1521) je leta 1521 izdal bulo Honestis, s katero je ukazal "izobčenje vseh izvajalcev posvetne oblasti in ukinitev vseh verskih služb v skupnostih, ki bi se upirale izvajati, brez preverjanja ali spreminjanja, vse obsodbe inkvizitorjev". Papež Klemen V. (vladal 1305-1314) je angleškega kralja Edvarda II. (1312-1377), ki v svoji deželi ni dopustil mučenja, takole pisno okaral: "Slišimo, da prepovedujete mučenje, ker naj bi bilo v nasprotju z zakoni vaše dežele. Vendar, zakon nobene dežele ne more presegati kanonskega zakona, našega zakona. Zato vam ukazujem, da tiste može takoj podredite torturi."

V 13. stoletju je papeška oblast dodala čarovništvo seznamu herezij, ki so jih bile posvetne oblasti dolžne preganjati z vsemi sredstvi. Resda je papež Aleksander IV. (vladal 1254-1261) leta 1258 odredil, naj se inkvizitorji omejijo samo na tiste primere čarovništva, kjer obstajajo jasni indici heretičnih verovanj ("manifeste haeresim saparent"), vendar, kot priznava tudi Katoliška enciklopedija, "je bilo mogoče sklepati o heretičnih težnjah v skoraj vseh čarovniških delovanjih". Kakršenkoli dvom o obstoju čarovnic in njihovi moči, da s satanovo pomočjo povzročajo naravne kataklizme, bolezen in smrt, je postal že sam po sebi herezija. Pod grožnjo istih kazni, kot so bile namenjene "zaščitnikom" heretikov, so morale posvetne oblasti dopustiti in celo sodelovati v sadistični morilski noriji, ki je v naslednjih stoletjih zakrivila grozljivo smrt najmanj dveh milijonov (predvsem) žensk - nekateri zgodovinarji celo ocenjujejo, da je bilo vseh žrtev 4 milijone.

Vendar papežem "splošna" protiheretična zakonodaja ni bila dovolj. Inocenc VIII. je 5. decembra 1484 izdal bulo Summis desiderantes affectibus, s katero je še posebej zapovedal iskanje (inquisitio), mučenje in ubijanje vseh, ki so bili osumljeni čarovništva. Inocenc VIII. je s svojo bulo in "nihil obstat" ("naj nihče ne ovira") pospremil prvo izdajo Malleus Maleficarum (1486), "kladiva za čarovnice", uradnega priročnika, ki je doživel vrsto izdaj in po katerem so v naslednjih stoletjih mučili in umorili več sto tisoč žrtev. V tem grozljivem dokumentu, ki sta ga spisala teologa Heinrich Kramer in James Sprengler, lahko preberemo sprevrženo "pravno" logiko, po kateri obtoženi ni dejansko imel nikakršne možnosti, da bi bil oproščen. "Zakoniti" postopek je eksplicitno zapovedoval mučenje:

"Način pričetka izpraševanja z mučenjem je, kot sledi: najprej ječarji pripravijo pripomočke za mučenje, potem slečejo zapornika (če je ženska, so jo že prej slekle druge ženske, poštene in dobrega ugleda). To slačenje je potrebno, ker so lahko v obleki všiti čarovniški predmeti - kakršne mnogokrat, kot jih Hudič nauči, izdelajo iz teles nekrščenih otrok, umorjenih, da bi izgubili možnost odrešitve. In ko so pripomočki za mučenje pripravljeni, naj sodnik, osebno in s pomočjo drugih dobrih mož gorečih v veri, skuša prepričati zapornika, da prostovoljno prizna resnico; vendar če ne prizna, naj pomočnikom ukaže, da zapornika pričvrstijo na strappado ali kako drugo mučilno pripravo. Pomočniki naj takoj ubogajo, vendar z navidezno razburjenostjo. Potem naj na priprošnjo nekaterih prisotnih zapornika spet odvežejo, ga odvedejo na stran in ponovno skušajo prepričati v priznanje, pri čemer naj ga navajajo v upanje, da v tem primeru ne bo usmrčen."

Seveda so vsakogar, ki je "prostovoljno" priznal, usmrtili, najpogosteje na grmadi. Če je žrtev priznala obtožbe med zverinskim mučenjem, je bila tudi očitno kriva in obsojena na smrt. Če je kljub nečloveškim mukam vztrajala pri svoji nedolžnosti, je bil to za inkvizitorje nesporen znak, da ji pomaga satan - kar je prav tako pomenilo smrtno obsodbo.

Ob tem velja omeniti še "milostno" navodilo papeža Klemena V., ki je zapovedal, da smejo inkvizitorji obtoženega heretika ali čarovnico mučiti samo enkrat - kar je pomenilo le, da so mučenje nadaljevali tudi po več dni, dokler ni žrtev priznala ali umrla. Seveda, "enkratno" mučenje je lahko potekalo tudi s prekinitvami: če se je žrtev na primer onesvestila, so lahko inkvizitorji izpraševanje nadaljevali naslednji dan.

Večina obtoženih heretikov se je prostovoljno pokesala in torej ni utrpela niti mučenja niti usmrtitve.

Obtožbi herezije ali čarovništva je sledila neizogibna zaplemba vsega družinskega premoženja, ki so si ga razdelile posvetne oblasti, pristojni škof, prijavitelji, inkvizitor, njegovi pomočniki in papeška blagajna - v pravni logiki inkvizicije je moral obsojenec plačati za svoj proces. Res, mnogi so zaradi groženje z mučenjem raje takoj priznali - njihovo premoženje je bilo tako ali tako izgubljeno že s samo obtožbo. Čarovnice je v vsakem primeru čakala smrt, skesanim heretikom pa so občasno res naložili "samo" hudo pokoro (kot na primer redno tedensko bičanje ali dolgotrajno zaporno kazen) ali jih izgnali. Mnogi so kar sami pobegnili v katero od bolj strpnih držav.

Rimskokatoliška cerkev je inkvizicijo ustanovila zato, da bi iztrebila vse, ki bi si drznili izražati kakršenkoli dvom o njeni oblasti - in da bi oropala bogataše ter si prisvojila bogastvo, ki je pomenilo temelj posvetne oblasti. Celo mrtve so izkopavali, jih obtožili herezije ali čarovništva, in po "pravnomočni" sodbi trupla zažgali na grmadi, družinsko premoženje pa zaplenili (to pravno inovacijo je sicer uvedel papež Janez XXII. - vladal 1316-1334). Inkvizicijska dejavnost je bila ponekod tako učinkovita, da so obubožale cele pokrajine.

Španski inkvizitor Nicolas Eymeric (1320-1399) se je pritoževal: "Nobenih bogatih ni več v teh krajih, zato vladarji, ker ne pričakujejo dosti denarja (od inkvizicijskih sojenj), niso pripravljeni prevzeti nobenih stroškov."

Ob tem velja še pripomniti, da nekatera priznanja niti niso bila tako zelo "brez prisile": če je heretik v začetnem zaslišanju priznal ob uporabi nekaterih "blažjih" metod, so notarji priznanje zapisali kot prostovoljno. Med "blažje" metode je sodil na primer primež, s katerim so obtožencu stiskali in v končni fazi pogosto tudi zdrobili noge pod koleni.

Vsega skupaj je bilo prizadetih le nekaj tisoč žrtev.

V redkih še dostopnih dokumentih lahko razberemo, kako razširjena je bila inkvizicijska gonja proti heretikom ter čarovnicam in kako "učinkoviti" so bili izvajalci papeških ukazov.

Robert le Bougre je bil prvotno sam katarske vere. Prestopil je v katolicizem in postal strasten inkvizitor. Leta 1239 je v enem samem procesu obtožil in obsodil 183 perfectov (katarskih duhovnikov) ter jih ukazal skupinsko sežgati na grmadi.

Bernard Gui (tudi Bemardus Guidonis) je bil 17 let inkvizitor Toulousa (do leta 1324) in je "zaslužen" za dokončno uničenje francoskih katarjev. V svoji karieri je 930 heretikov obsodil na odvzem premoženja; 307 na dosmrtno ječo; 42 jih je dal zažgati na grmadi.

Italijanski inkvizitor Cumanus (tudi Cumarius), ki je deloval sredi 15. stoletja, se je v pismu prijatelju pohvalil, da je dal v enem dnevu v eni sami provinci zažgati 41 čarovnic. Njegov kolega iz 16. stoletja Remigius je v svoji petnajstletni karieri obsodil in zažgal prek 900 čarovnic.

Sodnik Bernhard Bitterlin je pravzaprav sam odgovoren za val čarovniških procesov v krajih, kjer je služboval. V letih 1586-1589 je v Obermarchtalu obsodil na grmado najmanj 83 (predvsem) kmečkih ženic, kar je pomenilo okoli 7 % takratnega prebivalstva. Sodil je še v sedemnajstem stoletju in v letih 1627-28 zaradi čarovništva poslal na grmado vsaj še sedem ljudi.

Škof in princ von Dornheim je znal v 20. letih 17. stoletja praktično združiti svoj pohlep in obsedenost s čarovnicami. Ustanovil je učinkovito birokracijo za iskanje čarovnic in poseben zapor, Hexenhaus ('čarovniška hiša'). Pod vodstvom Friedricha Fornerja je aparat "sprocesiral" prek 600 osumljencev in vsak, ki je bil zaprt v Hexenhausu, je tudi priznal. Kdor si je drznil izraziti kakršenkoli dvom, je sam postal žrtev. Celo škofijskega vicekanclerja dr. Haana, ki je javno pokazal, da se mu obsojene čarovnice smilijo, je von Dornheim obtožil čarovništva ter ga skupaj z ženo in hčerko zažgal na grmadi.

Škof in princ Adolf von Ehrenberg, ki je vladal v Wuerzburgu, je v letih 1623-1631 mučil, obglavil in zažgal 900 oseb. Med temi je bilo vsaj 300 otrok v starosti treh do štirih let.

Hans Georg Hallmayer, najprej župan Rottenburga, je dal samo v letu 1570 zažgati 180 čarovnic. Hallmayer je bil leta 1602 tudi sam obtožen čarovništva. Vrgli so ga v ječo, kjer je pod mučenjem priznal, da je imel spolne odnose s hudičem in da je sklenil pogodbo s Satanom. Preden bi ga lahko sežgali na grmadi, je umrl v svoji celici.

Nemški teolog James Sprengler, soavtor notoričnega Malleus Maleficarum, se je izkazal tudi kot učinkovit inkvizitor. Nekateri viri navajajo, da je zažigal kar po 500 čarovnic in heretikov na leto!

Ulrich von Helfenstein se je rodil kot katolik, pozneje prestopil k reformistom in se leta 1567 ponovno vrnil v naročje rimske cerkve ter postal strasten lovec na čarovnice. Ko je 3. avgusta 1562 njegovo mesto Wiesensteig opustošila huda nevihta s točo, je von Helfenstein takoj prijel več žensk in jih obtožil čarovništva. Šest jih je pod mučenjem priznalo svoja zlodela in zagorele so na grmadi - a pred tem so priznale tudi, da so se jim na njihovih čarovniških svečanostih pridružili nekateri meščani sosednjega Esslingena. Von Helfenstein je o obtožbah obvestil župana sosednjega mesta - in bil neprijetno presenečen, ker ga ta ni vzel resno in nobenega od osumljenih ni zaprl. Von Helfenstein je, zgrožen nad popustljivostjo sosedov, takoj zažgal še 41 čarovnic iz Wiesensteiga in 2. decembra še 20.

Bartolomeo de Spina poroča, da so v provinci Como v letu 1516 usmrtili prek 1000 oseb, obsojenih zaradi čarovništva; v naslednjih letih (tako de Spina) se je število zažganih čarovnic zmanjšalo na "samo" sto letno. V Ženevi so v letih 1515-1516 zažgali 500 oseb pod obsodbo, da so protestantski čarovniki in čarovnice - po ohranjenih sodnih spisih sodeč je bilo protestantstvo njihov poglavitni "zločin", čarovništvo je bilo dodano le kot obremenjujoča okoliščina. V francoskem Strasbourgu so v obdobju dvajsetih let zažgali 5000 čarovnic, v Trevesu pa 7000. Senat francoske pokrajine Savoje jih je obsodil kar 800 naenkrat. Inkvizitor Nicholas Remy (1530?-1612) je zapisal, da je v svoji 15-letni karieri osebno obsodil 900 čarovnic. Škof Nancyja je v desetih letih usmrtil 600 čarovnic in heretikov; škof nemškega Wuerzburga 1900 v petih letih. Celo v razmeroma "liberalni" Angliji so med letoma 1542 in 1736 usmrtili okoli 30.000 čarovnic.

Tomas de Torquemada, najbolj razvpiti veliki inkvizitor, je bil imenovan na čelo španske inkvizicije leta 1483 in jo je vodil 18 let. Med njegovim mandatom so 10.220 ljudi zažgali na grmadi, 97.321 pa obsodil "samo" na zaplembo premoženja, od teh nekatere še na dosmrtno ječo (kar v takratnih kaznilnicah ni prav dolgo trajalo). Sam Torquemada je poslal na grmado 2000 ljudi.

Dejansko imamo prav o španski inkviziciji najnatančnejše podatke. Ko je Napoleon leta 1808 zavzel Španijo, je tudi (začasno) odpravil inkvizicijo. Juan Antonio Llorente (1756-1823) je bil v letih 1790-92 tajnik španske inkvizicije ter ena zadnjih oseb, ki je še imela dostop do njenih arhivov. Llorente je v letih 1817-19 v štirih knjigah izdal svoje delo "Kritična zgodovina španske inkvizicije", v katerem je zbral natančno število žrtev.

Od leta 1478 (ko je papež Sikst IV. izdal bulo, s katero je Ferdinanda in Izabelo pooblastil, da ustanovita inkvizicijsko sodišče) do leta 1808 je španska inkvizicija obsodila 341.021 oseb: 31.912 jih je bilo usmrčenih, večino z zažigom na grmadi; 17.659 jih je bilo "zažganih simbolično" (kar pomeni, da je šlo za izkopana trupla ali obtožence, ki so bodisi pravočasno pobegnili in bili obsojeni in absentio, ali pa so med procesom umrli in bili posthumno obsojeni); 291.450 je bilo t. i. skesancev, ki so priznali herezijo in bili obsojeni "le" na zaplembo premoženja, zapor, bičanje in podobne "usmiljene" kazni. V času inkvizicije je iz Španije pobegnilo najmanj 3 milijone muslimanov, Židov in drugih nekatolikov.

Llorentu dejansko ni uspelo dokumentirati vseh žrtev španske inkvizicije. Po Napoleonovem porazu so jo namreč ponovno aktivirali, formalno jo je šele 15. julija 1834 odpravila kraljica mati Kristina. Zadnja žrtev španske inkvizicije je bil učitelj Cayetano Ripoll, leta 1826 obsojen pod obtožbo, da je v šoli poučeval deizem, in usmrčen z garoto.

Zanesljive in precej popolne podatke imamo le o žrtvah španske inkvizicije. V veliki večini so poročila o drugih dejavnostih inkvizicije bodisi izgubljena ali ostajajo skrita v tajnih arhivih Vatikana. O skupnem številu žrtev lahko torej sklepamo le na podlagi podatkov iz nekaterih mest ali provinc ter splošnih populacijskih izgub; praktično nemogoče je tudi razločiti, koliko ljudi je bilo dejansko formalno obsojenih na inkvizicijskih sodiščih in koliko so jih kar "izvensodno" pobili na ukaz rimskokatoliške cerkve.

Srednjeveška ali papeška inkvizicija proti katarjem, valdežanom, fraticellom ... je zahtevala vsaj milijon žrtev. Rimska inkvizicija proti protestantom je v sodnih procesih obsodila 16.000-18.000 ljudi (sočasno je tridesetletna vojna zahtevala 12 milijonov žrtev). V času inkvizicijskega preganjanja čarovnic je bilo umorjenih 2-4 milijone oseb, 70 % žensk (mnogi protestanti, predvsem Martin Luther in Jean Calvin, so prav tako strastno verjeli v preganjanje čarovnic kot papeži, zato jim lahko pripišemo polovico žrtev). V novem svetu, predvsem v Latinski Ameriki, so inkvizitorji sicer formalno obsodili manj kot 2000 heretikov, a hkrati so vodili nasilno pokristjanjevanje Indijancev, ki so jih takoj po krstu pogosto obglavili, da ne bi ponovno zapadli v greh; ocene žrtev se gibljejo med 6 in 30 milijonov.

Inkvizicija je stvar preteklosti - rimskokatoliška cerkev že dolgo ne preganja več krivovercev.

Samo zato, ker jih ne more. A v lastni doktrini in zakonodaji se pravici prisile ne odpoveduje, in če bi imela oblast ... V veljavnem katoliškem kanonu še vedno piše:

"Cerkev ima naravno in lastno pravico s kazenskimi sankcijami kaznovati vernike, ki so storili kaznivo dejanje." (Kanon 1311)

Rimskokatoliška cerkev si v lastnem kanonu tudi jemlje pravico, da zahteva kaznovanje vsakogar, ki krši njene norme obnašanja:

"Kdor na javnem prostoru, v govoru, v pisanju, razširjenem v javnosti ali, uporabljajoč sredstva družbenega obveščanja, bogokletno nastopi ali hudo žali nravnost ali se žaljivo izraža glede vere in Cerkve ali zbuja sovraštvo ali prezir, naj se kaznuje s pravično kaznijo." (Kanon 1369)

Kako si rimskokatoliška cerkev predstavlja "pravično kazen" za krivoverce in nasprotnike?

Leta 1766 je bil v Abbevillu v Franciji osemnajstletni Jean-Francois Lefebre Chevalier de La Barre obtožen, da je pel versko nespodobne pesmi, se norčeval iz device Marije, onečastil razpelo in se ni odkril ob verski procesiji. Po veljavni zakonodaji so La Barra obsodili na smrt: iztrgali naj bi mu jezik, odsekali desno roko in ga živega sežgali na grmadi. Za mladeniča se je potegoval celo sam Voltaire in pritožbo je obravnaval parlament v Parizu. Duhovščina je vztrajala pri smrtni kazni, opozarjali so, da sicer Franciji grozi nevarno širjenje dvoma o rimskokatoliški cerkvi. Parlament se je odločil za milostno sodbo: mladeniča naj bi le obglavili in njegovo truplo zažgali na grmadi. Kljub temu so La Barra najprej mučili, da bi izsilili bolj temeljito priznanje, in ga 1. julija 1766 usmrtili.

Papež Inocenc III. je takole zastavil načela, ki so vodila delovanje inkvizicije: "V skladu s civilno zakonodajo se zločinci, obsojeni zaradi izdaje, kaznujejo s smrtjo in zapleni se njihovo premoženje. Kako bolj upravičeno je torej, da morajo biti tisti, ki užalijo Jezusa, Sina Gospoda Boga, s tem, da izdajo vero, odrezani od krščanskega občestva (tj. po biblični terminologiji: usmrčeni), in da se njihovo premoženje zapleni." V komentarjih Kanonskega zakonika z začetka 20. stoletja lahko še vedno preberemo, da se rimskokatoliška cerkev ni odpovedala t. i. pravici meča.

V uradni Katoliški enciklopediji lahko pod geslom Persecution najdemo zanimivo razlago, zakaj naj katoliški pogromi proti katarjem ter drugim heretikom dejansko ne bi pomenili verskega preganjanja. Za tematiko pričujočega članka pa je najbolj pomemben sklep, ki še vedno velja kot uradna doktrina rimskokatoliške cerkve: "Vsaka zakonito konstituirana korporacija ima pravico prisile nad svojimi subjekti, v okviru določenih meja. In čeprav izvaja Cerkev to pravico predvsem skozi duhovne sankcije, se nikoli ni odpovedala svoji pravici, da poseže po drugih sredstvih."

Kdo so torej danes ti "subjekti", ki jih lahko rimskokatoliška cerkev kaznuje z duhovnimi sankcijami ali celo "poseže po drugih sredstvih"? Formalno so vsi nekatoliški kristjani še vedno podložniki RKC in seveda heretiki. Med kristjane sodijo tudi tisti, ki so bili - prostovoljno ali ne - krščeni v katoliški veri oziroma po postopku, ki ga rimskokatoliška cerkev priznava kot veljavnega (na primer krst v vzhodni ortodoksni cerkvi). Vse, ki bi morda že mislili, da je RKC opustila svoja radikalna stališča do drugih ver, je Kongregacija za doktrino vere jasno poučila z dokumentom Dominus Iesus (6. avgust 2000): rimskokatoliška cerkev z nezmotljivim papežem na čelu je edina prava cerkev, ki ima še vedno ekskluzivno ter absolutno pravico razlagati božjo besedo.

V svojih pristojnostih nad vsem krščanskim občestvom (kot jih sama definira) rimskokatoliška cerkev ne priznava nobenega civilnega ugovora; kot pravi Katoliška enciklopedija: "Krščansko (tj. katoliško) razodetje je nadnaravno sporočilo Stvarnika Njegovim bitjem, proti kateremu ne more biti nikakršnega zakonitega odpora." Po razumevanju rimskokatoliške cerkve so njene pravice in Kanonski zakonik nadrejeni pravnim sistemom suverenih držav, kar je mogoče potrditi tudi z uradnimi izjavami. Na primer, v maju 1960 (med predvolilno kampanjo prvega katoliškega predsednika ZDA Johna F. Kennedyja) je vatikanski uradni glasnik L'Osservatore Romano zapisal, da "ima katoliška hierarhija pravico in dolžnost, da se vključuje v politiko in pričakuje dolžno poslušnost vseh katolikov. Samo (katoliška) hierarhija ima pravico soditi, ali so v političnih vprašanjih zavzeta višja načela verskega ali moralnega reda". V pismu ameriškim škofom julija 1992 je predsednik Kongregacije za doktrino vere kardinal Joseph Ratzinger zapovedal: "Cerkev nosi odgovornost, da se ščiti pred udejanjanjem škodljivih zakonov."

Rimskokatoliška cerkev je inkvizicijo že zdavnaj odpravila.

Rimskokatoliška cerkev ni nikoli odpravila inkvizicije, večkrat jo je le uradno preimenovala oziroma prenesla njene pristojnosti.

Papež Lucij III. je leta 1184 izdal bulo proti heretikom, ki je predpisovala, naj tiste, ki se nočejo pokesati, kaznujejo posvetne oblasti; za "povratnike" je kot kazen (med drugim) predpisal tudi odvzem premoženja. Lucijevi heretiki so bili predvsem katarji, valdežani in arnoldisti, v virih iz 11. stoletja lahko prebiramo, da so jih že takrat zažigali na grmadah. Inkvizicijo je leta 1231 ustanovil papež Gregor IX. kot uradno institucijo rimskokatoliške cerkve za boj proti krivovercem, nadrejeno posvetnim oblastem in odgovorno samo papežu; inkvizitorje je v večini imenoval iz redov dominikancev in frančiškanov. Da bi jih prisilili v priznanje, so heretike mučili že prej, a papež Inocenc IV. (vladal 1243-1254) je torturo tudi uradno zapovedal z bulo Ad Extirpanda de Medio Populi Christiani Pravitatis Zizania, objavljeno 15. maja 1252.

Leta 1542 je papež Pavel III. formalno ustanovil Sveto kongregacijo vesoljne inkvizicije, ki je prevzela vse pristojnosti pri iztrebljanju heretikov in obrambi vere. Leta 1908 jo je Pij X. (svetnik; vladal 1903-1914) preimenoval v Kongregacijo svetega oficija. Leta 1965 je dobila inkvizicija pod Pavlom VI. (1963-1978) današnje ime: Kongregacija za doktrino vere.

Kongregaciji za doktrino vere trenutno predseduje kardinal Joseph Ratzinger. Po besedah Janeza Pavla II.: "... posebna dolžnost Kongregacije za doktrino vere je, da promovira in varuje doktrino vere in morale v vsem katoliškem svetu: zato je v njeni pristojnosti vse, kar se na kakršenkoli način dotika take tematike."

Papež Janez Pavel II. se je za dejanja inkvizicije opravičil.

In tudi če bi se opravičil - ali bi nekaj besed obžalovanja opralo kri milijonov, obtoženih herezije ali čarovništva, ki so na ukaz rimskokatoliške cerkve umrli grozljivih smrti? Bi se lahko rimskokatoliška cerkev s simboličnim opravičilom za svoja pretekla dejanja res kar tako, samo z nekaj besedami obžalovanja "odvezala" odgovornosti za krutost, versko slepoto ter nestrpnost in si prislužila privilegiran status, kakršnega zahteva?

Vprašanje je dejansko povsem retorične narave: papež Janez Pavel II. se namreč ni nikoli opravičil za dejanja in odgovornost rimskokatoliške cerkve v inkviziciji, preganjanju čarovnic, spodbujanju antisemitizma, nasilnem pokristjanjevanju poganov na vseh celinah, križarskih vojnah ali katerokoli drugih nasilnih dejanjih RKC.

Janez Pavel II. je homilijo Dan odpuščanja (12. marca 2000), ki so jo Vatikanu naklonjeni mediji hvalili kot "zgodovinsko opravičilo za pretekla dejanja rimskokatoliške cerkve", utemeljil na Pavlovih besedah iz drugega pisma Korinčanom: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2 Kor 5,21). V svojem "opravičilu" je dejansko izrekel samo: "V tem letu milosti mora Cerkev, mogočna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, poklekniti pred Bogom in zaprositi odpuščanja za pretekle in današnje grehe njenih sinov in hčera ..."; in še: "Prosimo odpuščanja za razdore, ki so se zgodili med kristjani, za nasilje, ki so se ga nekateri poslužili v službi resnice, in za nezaupljive in sovražne odnose, ki so jih včasih zavzeli do vernikov drugih religij." Rimskokatoliška cerkev torej, sama nedolžna kot Jezus Kristus, kot Gospodova predstavnica na Zemlji, prostovoljno prevzema odgovornost za grehe nekaterih svojih zablodelih vernikov.

S podobno teološko umetnijo se je Vatikan v marcu 1998 "opravičil" za svojo odgovornost pri spodbujanju antisemitizma, ki je v končni posledici privedel celo do holokavsta. Dokument Spominjamo se: razmišljanja o šoahu citira papeža Janeza Pavla II., ki pravi, da so sovražna čustva porajale "napačne in nepravične razlage Nove zaveze", in poudarja, da so ta sicer "predolgo krožila ... v krščanskem svetu - vendar ne na strani Cerkve kot takšne ...".

Rimskokatoliška cerkev torej po besedah papeževih "opravičil" v resnici ni ničesar zagrešila; vendar je pripravljena velikodušno prositi boga odpuščanja za napake nekaterih svojih zaslepljenih podanikov. Teološke osnove za papeževa "opravičila" je pripravila Kongregacija za doktrino vere. ("Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti")

http://mtc.org/~bart/inquis.htm

Henricus Institoris, Montague Summers: The Malleus Maleficarum of Heinrich Kramer and James Sprenger. Dover Publications, 1971

Deizem: verovanje v stvarnika, ki je zastavil osnovne zakone vesolja ter sprožil njegov nastanek, potem pa ga prepustil naravnim zakonom in se ne ukvarja s človeškimi usodami. Deizem zanika vse organizirane religije. Med najbolj znane deiste so sodili avtorji ameriške ustave Benjamin Franklin in Thomas Paine; prvi ameriški predsedniki George Washington, Thomas Jefferson in John Adams; filozof Baruch Spinoza; največji znanstvenik 20. stoletja Albert Einstein; in mnogi drugi.

Weston La Barre: The Ghost Dance: Origins of Religion; Waweland Press 1990

http://www.newadvent.org/cathen/11703a.htm

http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/
documents/rc_con_cfaith_doc_20000806_dominus-iesus_en.html

http://www.population-security.org/21-CH13.html#3

http://www.xrefer.com/entry/506613

http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/index.htm

http://www.vatican.va/holy_father/john_paul_ii/homilies/
documents/hf_jp-ii_hom_20000312_pardon_en.html

http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/
documents/rc_con_cfaith_doc_20000307_memory-reconc-itc_en.html

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava