Živele navijačice!

"HEEEJ HOOO!!!" so pumpali zvočniki gromoglasne razigrane Naughty By Nature, "HEEEJ HOOO!!!" so se po razbeljenem prešvicanem parketu celjske dvorane Golovec v premoru med četrtinami kulersko v ritmu zibale gromozanske rjave plišaste veverice. "Lublana, vi ste pizde!!!" si je bila že med finalnim obračunom med košarkaricami edina z najrazličnejšimi modifikatorji razpoloženja ustrezno podprta leva tribuna štajerskih navijačev, medtem ko so si sovragi na desni strani dvorane bolj vsak zase, tako v brk, momljali nekaj o prestolnici in o nezaposlenosti. Organizatorji, ki so mi glede na splošno popularnost šolske lige in v tem finalu za oba spola še posebej izpostavljen antagonizem center-periferija predhodno napovedovali "peklensko ozračje" in "nepozaben spektakel", se mi na koncu koncev sploh niso zlagali.

Tekmovalnost, športni duh in zvrhana mera lokalpatriotizma so vedno slastne začimbe, hkrati pa so bili za številne roženice vsaj enako kot same četrtine pomembni premori med njimi. Ko iz zastrašujoče potentne feršterkerije zadonijo Bofunk MC in prevzamejo pozornost z enim samim vklizom svojih mičnih bokov roji rosno mladih čirliderk. Da ne bi kdo pomislil, da gre zgolj samo za brezsramno prodajo mukotrpno izvežbanega in do skrajnosti zestetiziranega mesa, so si posamezne navijaške skupine prisiljene izmisliti tudi par tako imenovanih točk. Nekakšnih radoživih zaporedij akrobatskih vragolij. Še ena podrobnost, ki se srednje pozornemu opazovalcu razkrije po zelo kratkem opazovanju, bi bila neka globinska sistemska nekompatibilnost nekaterih mešanih navijaških grup: če boste morali po eni strani z lučjo iskati čirliderko, ki ni z vsemi suma sumarum atributi prvinsko privlačna vsaj od daleč, se ni tega pravila za fantovske komponente očitno ljubilo zapisati nikomur. Pri na ta četrtek prikazanih čirliderjih se zdi, da je njihova prva in praktično edina zahteva tista po kompaktnem mišičnem ustroju, ki bo sposoben graciozno bambiko po trojnem saltu nazaj dovolj varno ujeti in jo tudi zanesljivo zadržati, ostalo je poljubno.

No, določeno vlogo igra pri vsem skupaj tudi sama košarka, to bi bilo vsekakor krivično zanikati. V zvezi s tem bi šlo ob običajno huronskih Celjanih izpostaviti dijake bežigrajske gimnazije, ki bodo prav gotovo naši bodoči najimenitnejši pravniki in geometri. Dobro, ena stvar je ta, da so bili Ljubljančani v odločilni številčni manjšini, po drugi strani pa vsaj med finalom srednješolskih deklet dijakinje njihove gimnazije proti mariborski podpore v resnici sploh niso rabile, saj so tekmo na koncu dobile z impozantnih triinpetdeset proti devetnajst. Ustrezno steklinasti od debakla so severnejši navijači vse svoje upe, sanje in srca položili v šape košarkarskih dolginov iz Šolskega centra Celje, ki so ob oglašujočem trušču na splošno radost v svoje zveste oboževalce najprej prav po testosteronsko pometali svoje bele majice.

Ko so se tik pred začetkom tekme iz zvočnikov v prostor zarezali kristalno čisti akordi Siddharte, ko so začeli na vse smeri neba švigati navijaški mufi, ko so poskočile veverice in se je začelo mešati tudi ogromnemu rumenemu medvedu s krono na glavi, je nastopila po hrbtih ravno pravšnja klima za mravljince. To ni bilo mesarsko klanje, to je bila Apokalipsa zdaj plus okrog sto prvovrstnih tinejdžerskih bejb. "Lepo prosim vse idiote, ki mečejo stvari na parket - lahko pride do poškodb - ne mečite jih, če ne, vam jih bomo metali nazaj!" je moral posredovati glavni špiker. Po tesnem prvem delu in živčni srčni igri so v tesnem zadnjem delu in živčni igri dijaki Gimnazije Bežigrad s košem v zadnjih sekundah z devetinpetdeset proti oseminpetdeset dotolkli še zadnje tistodnevne štajerske ambicije, zmagovalna stran se je v toplih objemih lepih sošolk nedvomno počutila ustrezno gratificirano, ob odhodu iz še dolgo bučne dvorane pa je napočil čas za kronološke primerjave.