Banana diplomacija

Nekateri člani slovenske parlamentarne delegacije so neposredno pred potovanjem na zasedanje Interparlamentarne unije v Havani dobili pismo ameriškega veleposlaništva v Ljubljani. "Dragi gospod Gasparini. Pošiljam vam nekaj stališč svoje vlade v zvezi s skorajšnjo konferenco Interparlamentarne unije. Če bi se želeli v zvezi s to problematiko pogovoriti pred vašim potovanjem ali pa dobiti še kakšne informacije v zvezi s temi stališči, me lahko pokličete ali mi pišete," je zapisano v enem od spremnih pisem, ki je bilo namenjeno poslancu državnega zbora Mariu Gaspariniju. Podpisal ga je Edmond E. Seay III., "Political Officer/Second Secretary" ameriškega veleposlaništva v Ljubljani. V spremnem dokumentu so stališča ameriške vlade do razmer na Kubi in priporočila slovenskim parlamentarcem, da naj se na Kubi srečajo z "aktivisti za človekove pravice". Podobna pisma naj bi dobili še nekateri drugi člani parlamentarne delegacije.

Na Kubo so odpotovali Jelko Kacin kot vodja delegacije in poslanci Aurelio Juri, Mario Gasparini, Roberto Battelli in Jožica Velišček. Po besedah Zmaga Jelinčiča naj bi pisma s stališči in priporočili ameriške vlade dobili le poslanci italijanske narodnosti. Ozadje te zgodbe kljub našim prizadevanjem ostaja nekoliko nejasno. Roberto Batteli nam je dejal, da je bilo o tem pismu v delegaciji sicer "nekaj govora", da ga pa sam ni dobil. Ostali člani delegacije niso bili dosegljivi, Mario Gasparini pa je postal nedostopen od trenutka, ko je izvedel, kaj nas zanima.

Ameriška pomoč

Prav tako nenavaden je bil odziv ameriškega veleposlaništva. Pred pogovorom z drugim sekretarjem veleposlaništva Edmondom Seayem smo mu poslali zelo konkretna vprašanja. Zanimalo nas je, zakaj si je veleposlaništvo izbralo takšno pot in poslalo omenjena pismena priporočila slovenskim parlamentarcem in katerim parlamentarcem so jih poslali. Veleposlaništvo smo prav tako povprašali, če so ob tem razmišljali o možnih posledicah, ki bi lahko doletele slovenske poslance v primeru aretacije zaradi srečanj s kubanskimi državljani - saj se je nekaj podobnega pred dvema mesecema pripetilo dvema državljanoma Češke.

V telefonskem pogovoru z Edmondom E. Seayem smo potem izvedeli le to, da so bila pisma res poslana in da so jih z veleposlaništva "poslali skoraj vsem članom delegacije, ki se je udeležila zasedanja na Kubi". Takoj zatem pa je sekretar z obrazložitvijo, da je treba počakati na uraden odgovor "oddelka za javne zadeve", prekinil telefonski pogovor. Naslednji dan nam je Lojzka Iskra, medijski koordinator oddelka za javne zadeve veleposlaništva ZDA v Ljubljani, poslala odgovor v angleščini: "Združene države sodelujejo z vsemi prijatelji in zavezniki v promociji demokracije, zakonitosti, civilne družbe in človekovih pravic po vsem svetu. Ob dejstvu, da je bila Slovenija goreč zagovornik teh načel, je ZDA zaprosila nekaj članov slovenskih poslancev, ki so bili namenjeni na Kubo, da izrazijo svoje poglede na človekove pravice kubanskim uradnikom in aktivistom za človekove pravice. Združene države so isto zahtevo poslale tudi predstavnikom nekaterih drugih demokratičnih narodov, ki so obiskali Kubo v istem času. Šlo je za zahtevo enega suverenega naroda drugemu, v podporo milijonom Kubancev, ki še naprej živijo pod komunistično diktaturo."

Da bi razumeli pomen ameriške pomoči "pri izražanju stališč slovenskih parlamentarcev", je treba obnoviti zgodbo, ki se je na Kubi zgodila v začetku leta, ko je kubanska tajna policija aretirala Ivana Pilipa, nekdanjega češkega ministra, in Jana Bubenika, nekdanjega češkega študentskega voditelja. Oba sta pred potovanjem na Kubo nekaj dni preživela v ZDA, kjer sta se v Washingtonu srečala s predsednikom fondacije Freedom House (FH) Robertom Pontichero, od katerega sta prejela prenosni računalnik, več CD-jev, namenjenih opozicijskim voditeljem na Kubi, in 1400 dolarjev za stroške potovanja. O tem, kaj se je dogajalo pozneje, obstajata dve različici zgodbe. Kubanski viri so poročali, da sta oba Čeha najprej obiskala "dva znana kontrarevolucionarja" in poskušala od njih pridobiti informacije, ki bi jih Freedom House nato uporabil za "destabilizacijo" države. Seznam naslovov posameznikov, s katerimi naj bi se srečala oba češka "agenta", naj bi bil zapisan v posebni z elektronsko šifro zaščiteni beležnici. Zato so jih policisti 12. januarja aretirali. V ZDA pa so trdili, da je šlo samo za obisk aktivistov za človekove pravice. Oba Čeha sta bila pozneje izpuščena, vendar je takoj zatem med češko vlado in ZDA prišlo do resne ohladitve odnosov, saj se je Češka odločila, da bo v OZN nastopila kot predlagatelj resolucije, s katero naj bi omilili sankcije proti Kubi.

Očitno je, da se je ameriška administracija odločila, da tudi slovenskim poslancem predlaga sodelovanje v svoji "kubanski" predstavi. V spremnem pismu, ki so ga dobili člani slovenske parlamentarne delegacije, namenjeni na Kubo, namreč piše, da je "vaš obisk Kube ... izredna priložnost za izkazovanje solidarnosti s kubanskimi aktivisti za človekove pravice in demokracijo". "Mi vemo, da sta se mednarodno znana aktivista za človekove pravice Rlizardo Sanchez in Marta Beatriz Roque pripravljena srečati s tujimi poslanci," je takoj za omembo zapleta s češkimi aktivisti zapisano v pismu ameriškega veleposlaništva. "Odločno vas pozivamo, da razmislite o srečanju z aktivisti za demokracijo in človekove pravice na Kubi," piše v pismu ameriškega veleposlaništva s pečatom State Departmenta.

Kršitev dunajske konvencije

Postopki ameriškega veleposlaništva v Ljubljani odpirajo več neprijetnih vprašanj. Iz "odgovora" ameriškega veleposlaništva v Ljubljani - ki ni odgovorilo niti na eno od povsem jasno zastavljenih vprašanj - je očitno, da je bilo ameriški vladi prav malo mar za možne posledice, ki bi doletele slovenske parlamentarce ob predlaganem srečanju s "kubanskimi aktivisti". Čeprav je o tem brez podrobnejših dejstev težko reči kaj bolj določnega, pa seveda ni dvoma, da bi vse posledice ob morebitnih postopkih proti slovenskim parlamentarcem nosilo izključno slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. ZDA so torej slovenske parlamentarce očitno proti njihovi volji - na koncu ni menda noben ravnal po navodilih ameriške vlade - nagovarjale k postopkom, ki bi jim lahko škodovali.

Še večja težava omenjene ameriške akcije pa se skriva v dejstvu, da je izvedena v popolnem nasprotju z mednarodnimi konvencijami in slovensko zakonodajo. Enainštirideseti člen dunajske konvencije o diplomatskih odnosih je namreč zelo jasen. Dolžnost vseh oseb, ki jih ščitijo diplomatski privilegiji, je, da "spoštujejo zakone in odloke države sprejemnice". Diplomati imajo prav tako dolžnost, da se "ne vmešavajo v notranje zadeve te države". Še več. "Vsi uradni posli z državo sprejemnico, ki so poverjeni misiji države pošiljateljice, morajo biti izvedeni z ali skozi ministrstvo za zunanje zadeve. Diplomati morajo državo, v kateri delujejo, obravnavati z dolžnim spoštovanjem, pokazati obzirnost do zakonov in tudi običajev države, v kateri so." Iz vsega tega izhaja, kot o tem piše na našem območju najbolj znan strokovnjak za to področje Juraj Andrassy, da "veleposlaništva ne smejo neposredno kontaktirati z drugimi sodnimi ali upravnimi organi države sprejemnice".

Vsega tega v opisanem primeru ni najti. Politični uslužbenci ZDA so slovenskim parlamentarcem neposredno poslali "nekaj točk svoje vlade", ob tem pa jim dali še povsem jasna navodila. V vsaki resni državi bi veleposlanštvo neke države svoja mnenja o tem, kaj je treba storiti v stikih s tretjimi državami, sporočilo prek svoje diplomatske mreže predstavnikom države gostiteljice. Torej slovenskemu ministrstvu za zunanje zadeve. In nato bi ministrstvo - če bi se mu to zdelo potrebno - dalo slovenskim parlamentarcem svoja navodila.

Le kako bi bilo videti, če bi se za isto prakso odločili še v drugih veleposlaništvih? In če bi slovenski poslanci ob številnih mednarodnih srečanjih od francoskega, nemškega, ruskega in še kakšnega veleposlaništva sočasno dobivali navodila in priporočila o tem, kaj naj storijo?

Mednarodni pravnik Vattel je nekoč zapisal, da "ima vsaka suverena država pravico odrediti vrsto svojih diplomatskih zastopnikov" ter da je "dostojanstvo neodvisnih narodov v bistvu enako", saj je "slab vladar, če je suveren, prav tako suveren in neodvisen kot največji monarh". Slovenska diplomacija se je to staromodno pravilo v duhu globalizacije očitno odločila enostransko odpraviti. Tam, kjer državam priložnostne diplomate postavljajo drugi, pa bi bilo seveda iluzorno iskati tudi dostojanstvo in suverenost.