Dolgo razpadanje

Kljub izrednemu pomenu črnogorskih odločitev za prihodnost skupne države so te v teh dneh v Srbiji na obrobju zanimanja javnosti. Delna nezainteresiranost za vprašanje statusa Črne gore v Srbiji je tudi posledica dejstva, da Srbija in Črna gora že nekaj let delujeta kot skoraj popolnoma samostojni državi. Mnogi v Srbiji menijo, da zvezne institucije samo podvajajo državne stroške in so le "dekoracija" za mesto predsedniku ZRJ Vojislavu Koštunici. V Črni gori prevladuje strah pred "majorizacijo" in preglasovanjem majhne Črne gore, v Srbiji pa prevladuje odpor do projekta, po katerem bi Srbija prevzela večino stroškov skupne države, v kateri bi lahko majhna članica s svojimi enostranskimi odločitvami kadarkoli zavrla projekte druge članice. Glavni zagovornik "antikonfederalističnih" stališč je seveda predsednik ZRJ Vojislav Koštunica.

V Črni gori so prebivalci razdeljeni na polovici, ki sta enako goreče "za" kot "proti" Jugoslaviji, kar niti najmanj ne olajšuje zapletenega položaja. Dokaz za to so nedavne volitve, na katerih sta se soočili koaliciji z diametralno različnimi pogledi na neodvisnost Črne gore. Koalicija "Skupaj za Jugoslavijo" Predraga Bulatovića (ki ni v sorodu z Momirjem Bulatovićem, kot pogosto napačno pišejo slovenski mediji) je zbrala nekaj nad štirideset, lista "Zmaga je Črne gore", ki jo vodi Demokratična stranka socialistov Mila Đukanovića, pa nekaj več kot dvainštirideset odstotkov glasov. Skupaj z Liberalno zvezo Črne gore bi blok strank, ki se zavzemajo za neodvisnost, sicer lahko zbral potrebno večino in oblikoval vlado, vendar nima dvotretinjske večine, ki bi omogočila spremembo ustave. Povsem nejasno je, kakšne bi bile posledice referenduma, na katerem bi lahko nekaj tisoč in celo samo nekaj sto volilcev odločilo o prihodnosti Črne gore. Celo če bi bila takšna odločitev legalna - česar sedanja črnogorska ustava ne omogoča - je malo verjetno, da bi bila legitimna. Glede na to, da je Črna gora kljub vsemu - in ne glede na to, da je ustavno opredeljena kot država vseh državljanov, ne glede na nacionalnost - predvsem nacionalna država Črnogorcev, veliko nestrpnosti med črnogorskimi strankami povzroča tudi dejstvo, da bi o prihodnosti države praktično odločili glasovi črnogorskih manjšin. Hkrati iz Washingtona in Bruslja črnogorskemu predsedniku večinoma pošiljajo opozorila, da naj se vzdrži razglasitve samostojnosti. Volilni "uspeh" Đukanovićeve koalicije je bil v večini zahodnoevropskih prestolnic ocenjen kot neuspeh, saj malenkostna večina po oceni večine evropskih politikov ni dovolj trdna in legitimna podlaga za sprejem tako pomembne odločitve o prihodnosti Črne gore.

V črnogorskih strankah, ki se zavzemajo za neodvisnost, priznavajo, da so njihov projekt osamosvajanja znatno otežile spremembe v Beogradu. Jasna zagotovila srbskih oblasti, da se nikakor ne bodo vmešavale v odločitev o statusu Črne gore, predvsem pa dejstvo, da se zvezne jugoslovanske oblasti sploh ne odzivajo na najrazličnejše osamosvojitvene poteze Črne gore (uvedba nemške marke kot plačilnega sredstva, lasten carinski režim itd.), so zelo zmanjšala prepričljivost teze o nevarnosti, ki naj bi Črni gori grozila iz Srbije.

Javnomnenjske ankete v Srbiji kažejo, da srbska javnost ne podpira vmešavanje Srbije v črnogorske notranjepolitične zadeve. V zadnjih mesecih se celo opazno krepi prepričanje, da bi "nefunkcionalna" konfederacija s Črno goro Srbiji prej škodila kot koristila in da bi bilo za Srbijo v razvojnem smislu najbolje, če bi se čim prej rešila bremena Črne gore. Po drugi strani pa se med argumenti, zakaj naj Srbija ne bi dovolila odhoda Črne gore, v medijih pogosto omenja nevarnost "izgube dostopa do Jadranskega morja". Vendar pa večina komentatorjev pogosto navaja primere Češke, Madžarske in drugih držav, ki povsem lepo shajajo brez morja. Ker se transport danes med državami ureja s sporazumi, Srbija pa ni več izolirana in vse bolje sodeluje s sosedi, so po mnenju večine srbskih ekonomistov finančne posledice nadaljnjega obstoja Črne gore v ZRJ za Srbijo prej negativne kot pozitivne. Prav tako je zelo verjetno, da bi za večino črnogorskih državljanov status tujca v Srbiji - kar je predvidljiva posledica razpada države - tudi dolgoročno povzročil izredno velike probleme. Črna gora namreč nima vrste zdravstvenih, logističnih in drugih institucij, ki jih bo težko zgraditi v kratkem času. Tudi tuji eksperti opozarjajo, da zaradi velike brezposelnosti, slabe strukture proizvodnje, izredno velike zadolženosti (milijarda nemških mark) črnogorsko gospodarstvo že v jeseni čaka velika kriza. "Pa naj že enkrat gredo," je stavek, ki ga je te dni mogoče pogosto slišati ne zgolj od zagrizenih nacionalistov.

Največ isker v zadnjih dnevih sprožajo besedni dvoboji predsednika ZRJ Vojislava Koštunice in črnogorskega predsednika Mila Đukanovića. Črnogorski predsednik o Koštunici meni, da je "človek preteklosti", ker je preokupiran z "nacionalnim" in zato zavrača pogajanja s Koštunico. "Ob vseh simpatijah za novo demokratično oblast v Srbiji ocenjujem, da to, da je tam prišlo do sprememb, nikakor ne more biti zadosten razlog za to, da bi Črna gora z novim zaupanjem pristopila k federalni državi," meni predsednik Črne gore. Đukanović evropskim politikom tudi povsem jasno odgovarja na kritike, češ da bi odločitev Črne gore za samostojnost sprožila odcepitev Kosova in novo regionalno krizo na Balkanu. "Nemoralno je zahtevati od Črne gore, ki ni z ničimer sodelovala niti v nastanku niti v eskalaciji kosovskega problema, da bi bila talec reševanja kosovskega problema," ocenjuje Đukanović.

V odgovoru je Vojislav Koštunica še enkrat ponovil, da se zavzema za "minimalno in funkcionalno federacijo" s široko avtonomijo za obe enoti "v okviru mednarodno priznane države". Po mnenju Koštunice je Srbija bolj prepričljivo kot druge države, nastale na ozemlju Jugoslavije, opravila s starim sistemom, saj naj bi druge imele še zmeraj "bivša komunistična vodstva". Puščica je letela predvsem v smeri Črne gore. "Celo v Črni gori je bil Đukanović še do pred nekaj leti Miloševićev človek, pred tem pa je bil aktiven v Komunistični partiji. Danes je v Srbiji, razen z nekaj izjemami, popolnoma drugačen položaj," ocenjuje predsednik ZR Jugoslavije.

Čeprav imata predvsem srbski premier Zoran Đinđić in predsednik Črne gore Milo Đukanović še zmeraj zelo tesne stike, osebni in politični spori ne napovedujejo lahkih pogajanj o prihodnosti skupne države. Zelo verjetno je, da bo referendum o neodvisnosti Črne gore, ki ga Đukanović napoveduje čez šest mesecev, izpeljan in bo tretja Jugoslavija še nekaj časa "razpadala".