Adrenalin kar šprica

Javnost vam je nadela ime Spiderman. S kakšnimi besedami pa bi se najlaže opisali sami?

Kaj pa vem ... Spiderman se mi zdi popolnoma okej. V medijih ponavadi zasledim, da sem hazarder z življenjem, izzivalec božje volje. Priznam, da se tako nekako tudi počutim. Sreča mi je pač naklonjena in rad se igram z življenjem. Ljubim nevarnosti, rad imam tveganja. To je strašna igra, meni osebno pa nujen užitek. Malo ljudi lahko to razume in dojame na isti ravni kakor jaz, ampak saj veste, kako je ... Živi in pusti živeti! Želja po ekstremizmu je vsakomur vsajena v gene. Nekaterim v milejši obliki, drugim v močnejši. Nenevarnega športa pravzaprav sploh ni. Vedno obstaja tveganje samopoškodbe ali poškodbe koga drugega. Meni se zdi vožnja formule veliko bolj nevarna od 'mestnega plezanja'. Koga pa lahko jaz poškodujem, če slučajno padem? Kvečjemu samega sebe. Formula pa ... zadnjič jo je nekdo skupil ob progi, mar ne? No, to je moje mnenje, prijateljica, ki je novinarka in redno spremlja formulo, pa pravi, da je to eden najbolj varnih športov.

Ste mogoče slišali anekdoto o samomorilcu, ki je šel svoje poslednje dejanje opravit na neko kopališče z visokim stolpom? Pod stolpom se je sončilo mlado dekle. Samomorilec je skočil, padel nanjo ... in preživel! Ona je bila tista, ki je umrla!

Ne, nisem še slišal te zgodbice, da bi se meni pripetilo kaj takega, pa se mi zdi skorajda nemogoče. Prvič, kjer jaz plezam, se prav zares nihče ne sonči! (smeh) Drugič, nikoli ne padam. In tretjič, nikogar ne silim, naj me pride gledat. Ljudje se zberejo, nekateri kričijo in se križajo, drugi napeto zadržujejo dih in molijo, da ne bi padel ... Nekateri me navdušeno spodbujajo, drugi glasno pritrjujejo tistim, ki menijo, da sem 'malo nor'. Ponavadi se zbere več tisoč ljudi. Občutek je nepopisno nor. Adrenalin kar šprica. Blazno uživam v plezanju in v tveganju, toda če ljudje ne bi uživali v nepredvidljivi napetosti, bi šli naprej po svojih opravkih in me sploh ne bi opazili. Ko sem plezal na Borneu, me je prišlo gledat petnajst tisoč ljudi! Plezanje v Rio de Janeiru je prek televizijskih zaslonov spremljajo več kot trideset milijonov ljudi.

Torej vam popularnost godi?

Ne poznam človeka, ki mu popularnost ne bi godila. Do neke znosne mere, kajpada. Sploh pa se v medijih ne pojavljam toliko kot kakšni filmski igralci ali pevci. A vedno pridem v osrednja poročila. Čeprav so me že večkrat narobe citirali in zapisali, da bi rad postal nekakšna hollywoodska zvezda. Vseeno sem bolj skromen. Zelo rad pa tudi sam kaj napišem. Z novinarji sem že imel nekaj slabih izkušenj, toda načeloma se dobro razumemo.

Več gledalcev, več zabave torej?

To je spet odvisno. Veste, jaz vse izključim, ko plezam. Takrat ne razmišljam o ničemer, niti o družini. Vsekakor sem odvisen samo od samega sebe.

Ste zadovoljni s takim življenjem? Kaj pravi na vaše vragolije vaša mlada družina?

Seveda sem zadovoljen s svojim življenjem. Če ne bi bil srečen, ne bi počel tega, kar počnem. Moja družina nima nič proti vragolijam, ki jih uprizarjam. Vem, da me razumejo. Vendar me nikar ne sprašujte, kaj mi pomeni več, družina ali plezanje. Zelo težko bi se odločil samo za eno ali samo za drugo. Rad izzivam in rad preživljam prosti čas z domačimi. Marsikdo se bo zdaj zgražal nad tem, ampak tako pač je. In hvala bogu, da se mi niti ni treba odločati med enim in drugim. Moji trije otroci Julien, Hugo, Lulu in žena Nicole so moje zatočišče po vsakem napornem podvigu in hvaležen sem, da se lahko vedno znova vračam k njim. Po srcu pa sem pustolovec.

So vaši starši še živi?

Še so živi in zelo nesrečni, ker počnem to, kar pač počnem. Oče in mati sta zelo umirjena človeka, najraje se zadržujeta kar doma. Plezanja resnično ne marata. Že od samega začetka plezalne kariere mi dopovedujeta, da sem že dovolj star, da bi se vendarle lahko začel ukvarjati s čim pametnejšim. Mama je kar naprej žalostna. Še posebej takrat, ko me zaprejo. Prepričana je namreč, da sodijo v zapor samo najhujši kriminalci. Torej sem zanjo neke vrste bandit! Ampak vseeno me ima rada, in glede na to, da je od mene navajena vsega hudega, se kar dobro razumeva. Morda se je že nekoliko sprijaznila, da je njen sin tak, kakršen pač je. Sicer pa je oče še hujši od mame. Tudi on me ne razume. No, jaz pa njega ne. Moj oče izdeluje gobeline.

Kolikokrat pa ste bili v zaporu?

Prevečkrat! Res ne bi vedel povedati natančnega števila. Petdesetkrat, recimo. Ta teden bom morda že enainpetdesetič. Francoski policisti so zdaj že fer in mi več ne težijo. Po nekaj urah pridem ven in grem na kosilo. Ponekod pa znajo biti zelo grobi, predvsem v azijskih krajih. Tam so fizične kazni nekaj najbolj običajnega. Ponavadi preživim v zaporu nekaj dni, kakšen teden mogoče. To zna biti dokaj neprijetno. V Maleziji in na Japonskem so se me policisti lotili celo fizično. Tudi v Kuala Lumpurju je bil stik z njimi vse prej kot prijeten. Želel sem splezati na Petronas Twin Towers, ki meri 451 metrov. Pa so me prijeli policisti in me vtaknili v neko luknjo, ki so ji rekli ječa. Nekaj dni so delali z mano kot s psom, potem so me peljali na večerjo k svojemu kralju. Popolnoma protislovno torej. No, z vzponom na Golden Gate Bridge pa sem si zaporno kazen morda celo zaslužil. Snemali smo film in smo za nekaj ur zaprli šestpasovnico, to pa je povzročilo grozen kaos v prometu. Po opravljenem plezanju so me vtaknili v zapor, skupaj z nekim morilcem in nekim prekupčevalcem z mamili. Ampak preživel sem. Vesel sem bil, da mi je plezanje uspelo, kajti Golden Gate je bil zares težaven. Zaradi vetrov je močno nihal. Drugače pa - brigajo me zakoni!

Izkušnje ste si najprej pridobivali s klasičnim alpinizmom.

Ne, najprej sem plezal doma, na vrtu ... (smeh). Ko sem bil še majhen, ni bilo nobenih plezalnih šol in nobenih umetnih sten. Dandanašnja zvrst plezanja še ni bila znana, plezanje v gorah pa je bilo samo za odrasle in izkušene. Šel sem torej mednje. Tudi v gorah sem užival, ker imam rad naravo. Potem sem splezal eno najtežjih smeri na Mont Blancu in izziv je nekako minil. Zato sem se poskusil v prostem plezanju in soliranju.

V soliranju?

Da. Soliranje je samostojno plezanje, brez navezovanja oziroma brez varovanja. S tem se izpostavljaš tveganju, ampak to je tudi največji užitek vsega skupaj. Ne verjamem, da je kje plezalec, ki se ne bi želel poskusiti v soliranju. Sicer pri klasičnem športnem plezanju ne vidim nič posebnega. Ni adrenalina, to nima smisla. Seveda obstajajo plezalci, ki solirajo neverjetne smeri, ampak to gre mimo medijev in ljudi. Popularnost si pridobiš drugje.

Ste plezanje v skalah popolnoma opustili? Kje pa potem trenirate?

Nisem zanemaril plezanja v skali. Še zmeraj sem zelo rad zunaj, rad plezam v naravi, opustil sem le varovanje. Saj še zdaj naletim na kakšno smer, ki je hudičevo težka, ampak nazadnje se splača potruditi. Pred leti me je grozno mučila smer Pol Pot v Verdonu, toda nazadnje sem zmagal. Rad treniram v hribih. Najraje plezam v Verdonu. Francija je tako lepa. Če bi treniral kje v mestu, bi me verjetno že zaradi tega zaprli. Če sem doma, plezam na podstrešju, kjer sem si zgradil steno. Treniram kakšne tri ure na dan, poleg tega se ukvarjam še z drugimi, bolj 'normalnimi' športi.

Kaj pa psihološki trening?

Ne ukvarjam se s psihologijo. Najbolje je pozabiti na notranje ovire, čeprav je to včasih zelo težko. Plezanje me tudi pomirja. Čim več plezam, bolj sem gotov vase in manj se obremenjujem z načrti, kako bom kje prijel za kakšno razpoko ali šipo. Že nekaj milimetrov je lahko usodnih ... Zbranost je zelo pomembna. Osredotočiti se moraš na vsak gib in ga obvladati. Če obvladaš tisto, kar sloni na tebi, boš laže obvladal tudi tisto, proti čemur se ne moreš boriti. V tropskih krajih je vlaga neznosna, zato uporabljam magnezij. Dež in megla sta lahko zelo nevarna. In spadam med tiste, ki pozorno spremljajo vsako vremensko napoved. Od tega je odvisno, ali bom plezal ali ne.

Je bila pot od gora do nebotičnikov naporna?

Zamisel o stavbnem plezanju je predstavil režiser Michele Radici, ki je delal reklamno kampanjo za ure Sector. Posneti je bilo treba nekaj filmov, ki naj bi vključevali ekstremne športne panoge, in čeprav na začetku nisem bil najbolj navdušen nad zamislijo, se je to po ogledu nekaterih stolpnic spremenilo. Večina jih kar vabi k plezanju. No, Radici je dolgo čakal na uradno dovoljenje za snemanje, toda nihče ni privolil, da bi v stavbo zavrtali svedrovce, kar bi me potem varovalo pri plezanju. To me je zelo skrbelo, saj takrat na prosto plezanje po takih zgradbah niti sam nisem pomislil. Radici je izgubil potrpljenje, drugi pa smo se bolj ali manj strinjali, da poskusimo brez dovoljenja in brez varovanja. Svojevrsten izziv so nekateri sprejeli zelo pozitivno, drugi so mislili, da se nam je zmešalo. No, takrat sem nekako prvič občutil resničen strah. Veste, načeloma me ni nikoli strah, no, nekoliko že, malce strahu pač sodi zraven, ampak takrat sem se resnično bal zase in za svoje življenje.

Kako bi označili razliko med plezanjem v gorah in plezanjem na Golden Gate Bridge?

Razlika je tako velika, da se sploh ne splača razglabljati o njej. Golden Gate obupno niha, komaj se kje primeš, v gorah pa je vse polno škrbin, v katere lahko kaj zatakneš ali pa se vsaj pošteno oprimeš. Če mislite na tveganje, pa ... Ja, menda jaz res več tvegam. Ampak poglejte to z druge strani. Vsak mesec skorajda slišimo, da je koga odpihnilo z Mount Everesta. Enostranska ocena je lahko zelo relativna.

Menda so zdaj nekateri alpinisti in športni plezalci jezni na vas, ker mečete slabo luč na profesionalno plezanje.

Res? Mislim, da jim ničesar ne odžiram, zatorej ne vem, zakaj bi bili jezni name. Najprej sem se vendarle dokazal v naravni skali in profesionalni plezalci so me spoznali ravno na ta način. Morda me le cenijo drugače od drugih. Vzponi v Verdonu se niti ne morejo primerjati s plezanjem po stolpnicah. Kar se nevarnosti tiče, pa sem že večkrat povedal svoje. Vedno se bo našel kdo, ki se mu bo zdelo moje početje čudno.

Imate še kakšne neuresničene sanje?

Tudi največji milijonarji imajo neuresničene sanje. Jaz želim predvsem živeti in plezati. Rad bi imel pravico do plezanja kjerkoli in kadarkoli. Pravzaprav ni nikjer nobenega napisanega zakona, ki bi prepovedoval plezanje po zgradbah, zato je še toliko bolj smešno, da mi številni želijo to preprečiti. Drugače pa imam majhne in skromne človeške želje ... Rad bi šel še kdaj v Los Angeles, rad bi potoval naokrog po svetu, rad bi se kopal v kadi, polni šampanjca ... (smeh)

Potem ste pa velik uživač.

Kakor vzamete. Sem Francoz, ki ima rad lepe stvari. Rad pijem šampanjec in rad žuriram.

Pri nas pa še niste plezali. Ste sploh kdaj bili v Sloveniji?

Na Slovaškem sem že bil ...

To pa ni isto.

To vem. No, pa saj vem, kje je Slovenija. Pravzaprav je Francija precej blizu in morda bi se lahko kdaj oglasil tudi pri vas.

Na žalost pri nas nimamo kakšnih posebnih stolpnic. Imamo samo manjše, nižje zgradbe.

No, razglejte se malce, in če najdete kaj, kar bi utegnilo biti primerno zame, mi lahko sporočite. Prišel bom pogledat, ocenit, potem pa ... Najprej se moram namreč prepričati. Plezanje na blef ne vžge. Ampak res bi rad plezal pri vas. Veste, velikost ni vedno najpomembnejša, praviloma gre tudi za konstrukcijo. Včasih me stavbe privlačijo zaradi svoje mitičnosti, zaradi nenavadne bajeslovnosti, ki jo izražajo. Včasih pa me privlači preprosto višina, in ker imam občutek, da bi bilo pač kul priti tja gor. Včasih imam čisto svoje razloge za plezanje. Zanima me, kako se bodo odzvali lastniki stavb oziroma tisti, ki so v času plezanja v notranjih prostorih. Ti res debelo pogledajo. Sploh pa so lahko tudi nižje zgradbe zelo zahtevne. Tudi za ljudi rad plezam. Nekoč sem v nekem majhnem kraju v Braziliji splezal na zgradbo, ki je bila visoka le deset metrov. Tamkajšnjemu prebivalstvu, ki je sicer zelo revno, sem dal iztočnico za nepopisno veselje. Tudi sreča drugih me osrečuje.

Je izbira stavb, na katere še nameravate splezati, vaša domena?

Praviloma je res tako. Z mano je ekipa, ki mi omogoči, da končni cilj natančno preučim. Ko poznam vsak kot in vsako luknjo, se odpravim v akcijo.

Kdaj pa kdaj pa že podvomite ...

Ne, pravzaprav nikoli ne dvomim! Dvom in strah pomenita smrt! Nikoli ne poskušam splezati na vrh kakšne stavbe, vedno grem in splezam. Tako preprosto je to. Če si rečeš, da boš poskusil, potem pa bo, kar bo, je narobe! Nikoli ne smete dvomiti vase, kajti dvom ubija upanje, upanje pa je edino, kar ti ostane, ko izgubiš vse drugo. Malce strahu pa ne škodi, ampak zares malce.

Je zmaga pomembna?

Odvisno od tega, kaj mislite s tem. Tekmujem edino s smrtjo. Če jo premagam, sem nekaj časa srečen. Potem moram iti naprej. Kolajn pa ne dobivam, če to mislite.

Vam močno voljo daje indijanska kultura? Znano je, da ste velik ljubitelj Indijancev, oblačite se v indijanska oblačila, nosite talismane ...

Tudi to drži. Občudujem Indijance. Belci so jim vzeli vse, kar so imeli, a se še vedno držijo pokončno in ponosno. Indijanci so sinonim za optimizem, pogum in neomajno držo. Verjamejo v svoje sanje, a jih žal ne morejo več uresničevati. Genocid je šel predaleč. Vsi filmi o kavbojih in Indijancih prikazujejo slednje v slabi luči, resnica pa je seveda ravno nasprotna. Pred kratkim sem bil v Montrealu in sem hkrati obiskal še neko indijansko pleme, ki živi v bližnjem rezervatu. Pogovarjal sem se s poglavarjem in ugotovila sva, da sva si zelo podobna.

O čem pa sta se pogovarjala?

Tega vam ne smem povedati. Poglavar je rekel, da so to indijanske skrivnosti. Malo nas je, ki čutimo enako, zato moramo držati skupaj.

Prejšnji teden, preden mi je uspelo, da sem vas priklicala, mi je nekdo pravil, da ste že nekaj časa v grobu. Govorice očitno ne poznajo nobenih meja dobrega okusa.

Kako prosim? Slišali ste, da sem umrl ... A to se govori v Sloveniji, ali kaj? Očitno bom res moral priti tja ... haha. No, kakor vidite oziroma slišite, sem še zelo živ in zdrav in nimam niti najmanjšega namena umreti. Vsaj še nekaj časa ne. Res pa je, da človek nikoli ne ve, kam ga usoda pelje. Lahko se zgodi, da umrem že jutri, pojutrišnjem, mogoče pa šele čez šestdeset let. Ne vem, mogoče ljudje mislijo, da sem pod rušo, ker se nerad izpostavljam pred novinarji, rad imam nekaj zasebnosti, čeprav to težko vzdržujem. Ampak tega, da bi umrl, pa res še nisem slišal ... (smeh) Dobra šala je to, dobra. Veste, največkrat slišim, da sem 'malo nor' ... Ampak vam se ne zdim tak, kajne? Ali tudi vi morda mislite, da sem 'malo nor'?

Ne. Pravzaprav se mi zdite prav prijetni in privlačni ...

Hvala lepa. To rad slišim, to rad slišim ... (smeh) Veste, mogoče v marsikaterem pogledu nisem idealen mož in moški, vendar bi bil za pravo žensko pripravljen storiti vse.

Bi preplavali širno morje, splezali na najvišje gore ...

Za morje res ne vem, gore in zgradbe pa ne bi bile noben problem. Če bi ljubljena ženska želela, da splezam na vrh ne vem česa, bi ji takoj ustregel. Moški sem, pa še Francoz povrhu, odklonitev pač ne pride v poštev. Pomagam vzdrževati ugled Francozov v svetu. Saj veste, ta naš šarm ... (smeh)

Kako pa kaj vaše zdravje? Ste v redu? V preteklosti ste bili že večkrat hudo poškodovani.

Počutim se dobro in pripravljen sem na nove izzive. Najhuje sem se poškodoval pri enem izmed, sicer redkih, padcev. Zgrmel sem približno dvanajst metrov globoko in si polomil vse, kar se da polomiti. Zdravniki so obupali nad mojim tedanjim stanjem in mi odsvetovali vsakršno plezanje. Lahko bi končal tudi na vozičku. Ena izkušnja več. Naslednjič boš pametnejši, sem si rekel in se odpravil novim dogodivščinam naproti. To je tveganje. Če tvegaš, lahko pričakuješ nezgode. Tudi bolečina je samo del življenja.

Pri plezalcih me je vedno fasciniralo ravnotežje med zdravim in nezdravim načinom življenja. Po eni strani so strastni vegetarijanci, po drugi strani pa si nihče ne predstavlja klajmberskega žura brez marihuane ...

To drži le deloma. Jaz nisem vegetarijanec, čeprav pojem malo mesa. Zelo rad imam ribe. Travo pa sem kadil samo desetkrat v življenju in ni mi bila všeč. Rad pa kaj popijem, ampak ne preveč. Napijem se približno enkrat na mesec. A takrat sem še bolj zabaven.

Se vam je med plezanjem že kdaj zgodilo kaj nepredvidljivega?

Nekaj nesreč že. Nekatere zgradbe so res prava polomija. Ne bi sicer razlagal, kje je bilo kaj takega, ampak omet odpada, zid se kruši ... Nekoč sem plezal na zavarovalnico, ki je bila čista katastrofa. Sami zase bi pa ja lahko poskrbeli. (smeh)

Se vam ne zdi, da za denar, ki ga dobite za plezanje, le nekoliko preveč tvegate?

Nikoli nisem rekel, da je življenje plezalca enostavno. Ampak ej, čigavo pa je? Imam dolgoletne sponzorje, ki dobro skrbijo zame, in mislim, da sem si kar dobro postlal. Moji družini nič ne manjka. Sicer pa mi denar ne pomeni toliko. Všeč mi je, da ga imam dovolj, čeprav ga potrebujem le toliko, da lahko spodobno skrbim za otroke. Pogosto me vabijo v najboljše restavracije na svetu. Kadar sem na poti, prenočujem v luksuznih hotelih in tudi to je po svoje zanimivo. Vendar mi ne pomeni nič. Raje sem med preprostimi in navadnimi ljudmi. Ti so zagotovo iskreni. Bogataše je denar spridil. V zaporu sem spoznal veliko kriminalcev. Ko prisluhneš njihovim zgodbam in izveš, zakaj so pristali tam, kjer so pač pristali, ugotoviš, da ni vedno vse tako, kot se zdi na prvi pogled.

Nekoč ste izjavili, da je vaš najljubši arhitekt Argentinec Cezar Pellie.

Ne spomnim se tega. No, načeloma nimam najljubšega arhitekta, vsaka zgradba je svojevrsten izziv. Vsaka ima svoje čare in prednosti. Plus in minus se ne izključujeta.

Ampak prav gotovo vam je katera ljubša od drugih?

Če že moram izbirati ... Stavbe v Chicagu so zelo fajn. City bank sem splezal že leta 1994, Saers Tower pa sem osvojil pred dvema letoma. Krasen občutek. Stal sem na 443 metrov visoki trdnjavi. Po prvi uri plezanja sem se še zmeraj počutil odlično, toda zadnja nadstropja so bila v megli in steklena stena je precej drsela. Počutil sem se kot pajek. Ko sem svoje opravil, me je obdelala še roka pravice. Obtožili so me vloma in povzročanja nevarnosti. Sodniku sem se zdel abnormalen. No, v norišnico me, hvala bogu, niso vtaknili. Država me je obsodila na enoletno prepoved približevanja Sears Towerju in dotikanja te stavbe. Smešno, ne?

Katere plezalne akcije načrtujete v prihodnosti?

Ja, to je pa tako, da se nekatere stolpnice tudi podvajajo. Drugače bi jih počasi že zmanjkalo. Rad bi plezal še v Singapurju, na Kitajskem in v Aziji nasploh, kljub njihovim čudnim zakonom. London me čaka, pa 'CN of Toronto', ki meri kar 540 metrov. Če pogledaš gor, sploh ne vidiš konca. Če pogledaš dol, je enako, kot če bi gledal iz nebes. V prihodnosti me čaka še veliko plezanja.

Potem pa naj vam pri vaših nadaljnjih podvigih zaželim le še suho steno in veliko sreče.

Hvala lepa. Vašim cenjenim bralcem in bralkam pa sporočam, naj le sanjajo in naj ne pozabijo, da je sanje treba tudi uresničevati. Veste, od obupa do upa je samo korak. In nasprotno.

povezava