Opa opa opa, naša je Evropa!

"Žena naj bo do-MA, čaka naj na mo-ŽA!" je publiko znotraj ogreval potencialno predreferendumski song, vendar ga dame, hvala Bogu, niso upoštevale in so na trenutke glede paranja bobničev (nasprotnikovih mrež na terenu pa sploh) svoje slabše polovice pošteno prekosile. Po prvih vtisih sem ravno razmišljal, kako je rokometna publika že zaradi precej bolj družinske sestave veliko nežnejša in do zaznavnih organov prijetnejša od kakih nogometnih tifosov, a je v istem trenutku izbruhnila afera zaradi očitno prevelikega števila izdanih vstopnic in kravala, ki ga je vzdignila dodobra etanolsko podmazana kohorta nizkoraslih kompaktno grajenih dedcev, se ne bi sramovali na nobenem resnejšem derbiju angleške premier lige.

Afera ni bila niti približno nedolžna, saj so morali pred vrati ostati številni ljudje, ki so po zraku kot tomahavk vrteli povsem legitimno pridobljene vstopnice. "Pizda ti materina ti fukam mater ti mamo JEBEM!!!i" so rjoveli nizkorasli kompaktneži. "Ko bi vsaj izgubili!" je razočarano siknil mlajši gospod v oprijeti črni majici. Ker je med opeharjeno maso malce boječe postavalo tudi nekaj zelenih danskih navijačev, so se eni izmed naših po samaritansko drli, naj glede na količino prepotovanih kilometrov v dvorano spustijo vsaj njih, manj konstruktivni pa so izrazili žgoče prepričanje, da bi bili prav tile Danci idealen začetek za splošen razčefuk, ki se ima zaradi grozljive nepravice zgoditi po vsej prestolnici.

Ko so se kompaktneži in redarji skoraj stepli, je prišel strasti k vratom mirit sam ata Janković, ki mu je, preden mu je začelo kipeti, uspelo pravzaprav kar lep čas ohraniti dobroćudne živce. "Boljš, da ne greste not, ker en na drugem stojijo!" je poskusil in nalašč preslišal odgovor: "Bomo pa stene podrli!!!" Nakar je poskušal z gambitom, naj gre masa k drugim vratom, kjer jih bodo spustili na stojišča, in nazaj dobil precej enoglasen: "Mamo si pelji na druga vrata!"

"Zooo-raaan! Zooo-raaan, tukaj!" so vpile starejše gospe nekje iz ozadja in obešene na varovalno ograjo s celim telesom mahale proti njemu, nekateri pa so poskušali kar z neposrednim napadom na z vsako sekundo mračnejše prvo čelo Mercatorja, naj jih vendar spusti noter, samo trije da so, priporočil jih je gospod ta-in-ta, pravzaprav jih je gospod ta-in-ta še posebej priporočil, saj se spomnite gospoda tega-in-tega, takrat-in-takrat je sedal na vaši desn-... Vse zaman: ko se je začel med drugimi vljudno gužvati kak Dominik Černjak, so ga seveda že spustili noter, tudi raznim ambasadorjem je bila prihranjena marsikatera podplutba, navadni smrtniki pa so lahko le vse prej kot nemo zrli v zanje neprodušno zaprta steklena vrata.

O sami tekmi bi bilo sila težko zapisati karkoli koherentnega, najbrž zato, ker je šlo za eno samo neprekinjeno parado huronskega adrenalina. Starejši kolegi temu obvladaško pravijo "sistem Šibenke", sam pa bi dvorano na Kodeljevem tokrat opisal kot mojstrsko zdizajniran mikropekel, kjer je bilo od posameznega igralkinega vratu do najbližjega stegujočega se in na davljenje pripravljenega para navijaških rok bistveno manj centimetrov, kot je dovoljeno po ženevski konvenciji. Če smo realni, moramo zapisati, da niso imele glede na tako topografijo prizorišča in tudi glede na za naše junakinje izjemno ugoden izkupiček s prve tekme zaradi poškodb zdesetkane danske ubožice nikoli nobenih resnih možnosti. Krimovke so si na samem začetku prigrabile trdno pobudo in jo potem neizprosno obdržale pravzaprav vse do konca tekme. Ob orgiastičnem penjenju z vseh strani smo prvi polčas kljub manjšim tegobicam zmagoslavno dobili, prvo tretjino drugega pa so igralke Krima potem kot nalašč začele predvsem z inspirirano igro v napadu, kjer jim je uspelo sajasto žogo včasih tudi na čudne načine vedno znova spraviti tri milimetre pod ali nad zabuhlim kvadricepsom večinoma impotentne zadnje ženske danske obrambe. Le-ta se je potem odločila, da se vendarle ne bo dala takole jebati, in je relativno neizvesnost s parimi naravnost nogometnimi paradami nekoliko podaljšala, a njenemu moštvu to zares vseeno ni pomagalo. Ko se je tekma prevesila v zadnjo šestino, so začele igralke v zelenih dresih ihtavo psihotično topotati po tleh, slovenska publika se je zlila v eno samo grlo (izolirani danski zeleni navijaški kot se je sicer trudil, a učinka je bilo nekako toliko, kot če bi skušali s peresom kolibrija žgečkati kita grbavca), razlika pa je iz minute v minuto ostajala ravno prevelika, da bi bilo smiselno trepetati pred tipičnim podalpskim tanatalnim preobratom.

"MI SMO PRVAKIIII!!!" so se tresle tribune, tresla se je vsa dvoranica, vzplapolale so slovenske zastave v srcih tudi najbolj stoičnega izmed pričujočih navijačev. Po prvi eksploziji bestialnega džuskanja so igralkam Krima na čast vzdolž parketa pogrnili lično rdečo preprogo, posamezni akrobati so zunaj vsakega programa iz golega hormonalnega viška izvajali vzvratne salte na mestu, častni krog zmagovalk se je prav po escherjevsko podaljševal v naslednji in naslednji častni krog. Objokane Danke so se poskušale nekaj malega navduševati nad osvojenim srebrom in še minute prej z buuuuukanjem kosti lomeča slovenska publika si je na tej točki seveda lahko privoščila pravi mali presežek športnega duha. "Vi-borg!!!" je parkrat zatulila vsa dvorana, po pričakovanju zelo kmalu izgubila zanimanje in se še bolj po pričakovanju z vsemi grli zopet vrgla v oglušujoče čaščenje naših rokometnih titank.

Gledalci TV-prenosov pogosto radi povsem podzavestno predvidevamo, da je zadeve konec v trenutku, ko preklopimo na prvo reklamo za Pampers, in smo potem ob vsaki taki malce bolj triumfalni live izkušnji toliko bolj presenečeni. Sčasoma se je težišče rajanja iz z znojem in s šampanjcem premazane dvorane na Kodeljevem premaknilo proti mamutskemu šišenskemu Mercatorju, ki, fascinantno, ob tej priložnosti ni bil odprt vso noč (to bi se dalo čudovito podaljšati v zgodnje nedeljsko jutro do ponedeljka). Kot si lahko predstavljate, se je tam besno žuralo naprej: zunaj vzhičena rulja in jojlalejhihi na najnižjem možnem skupnem imenovalcu, znotraj imenitna zakuska za plejado eminentnežev, prisklednežev-kar-tako in vseh drugih, ki sodimo v kategorijo nekje vmes.