GameBoy forever

Čeprav vlada na trgu drugih konzol iz generacije v generacijo stanje nenehne totalne vojne vseh proti vsem, je zgodba o ročnih konzolah (torej tistih malih drkalicah, ki jih lahko prenašamo s sabo in nabijamo kjerkoli) skoraj izključno zgodba o Nintendu, točneje zgodba o Nintendovem GameBoyu. Tudi, če ne predvsem, zaradi te napravice (ki je z leti doživela serijo prelevitev od povsem kozmetičnih do tistih pravih sistemskih ter vsebinskih) je družinsko podjetje iz Kyota pod modro taktirko atata Hiroshija Yamauchija postopoma preraslo v globalnega leviatana, brez katerega si igričarske industrije danes preprosto ne bi mogli in tudi ne želeli predstavljati.

V dobi razvratnega kapitalizma, kjer najdemo smrtno zagrizeno konkurenco na vsakem področju, od izdelave protiklopovskih ovratnic za pse do štepanja umetne trave, ima Nintendo glede ročnih konzol v svetu več kot devetdesetodstotni delež, kar je nedvomno podatek, ki bi nas moral osupniti. "Ja, saj je res hecno," pravijo v ljubljanskem podjetju Laser Plus, ki je Nintendov ekskluzivni zastopnik na Slovenskem, "ampak še najbolj preprosto bi lahko rekli, da konkurenca nekako ne zna izdelati boljše ali enako dobre mašine. Oziroma si je potrošniki sploh ne želijo, ker so tako zelo zadovoljni z našimi."

Konkurenca je sicer poskušala, vendar je bil njen trud obsojen na propad. Pred nekaj leti je recimo Sega lansirala svoj GameGear, odjemalcem je bil projekt najavljen kot velik bum, vendar je potem z njim veliko ljudi izgubilo veliko denarja, saj je bila za praktično uporabo povsem fizično prevelika (nekateri trdijo, da je zaradi obsega sploh ne bi več smeli šteti med ročne konzole), poleg tega je bila naknadno deležna borne softverske podpore. K nam naj bi vsega skupaj priromalo nekaj več kot deset iger, za Nintendo pa jih je iz leta v leto na voljo stotine, tako da je treba nenehno delati selekcijo. Na trgu sicer obstaja nekaj povpraševanja po drkalicah, ki gostijo po eno samo arkadno igro, te so seveda tudi cenejše in ima glede njih Nintendo bistveno manjši kos pogače, vendar to niso konzole: eden ključnih elementov konzol je, da lahko na njih igre po mili volji (no, glede na globino žepa) menjavamo.

Odkar je bil leta 1989 kupcem predočen prvi GameBoy, se je ta sistem v vseh svojih inkarnacijah enajst let prodajal po tisoč sistemov na uro (vsako uro, podnevi ali ponoči, 1993 ali 1997) in leta 2000 prebil magično številko stotih milijonov prodanih izvodov. Če bi teh sto milijonov postavili drugega na drugega, bi bili visoki kot 287 Mount Everestov, če bi vsakega izmed njih igrali samo šestdeset sekund, bi porabili polnih 190 let. Danes se gibljemo okrog cifre 110 milijonov, z najnovejšim železom v ognju GameBoy Advance pa si nemalo japijev od Tokia do Arizone obeta, da jim ne bo treba nikoli več v življenju delati. Ultimativen boost dosedanji prodaji so bili (morda ste že slišali zanje) luštni mali Pokemoni, prodajo hardvera naj bi namreč v letu 2000 kar podvojili. Programerji fantazirajo, da bi, že če bi drugega ob drugega postavili samo cartridge iger, ki vključujejo Pokemone, na koncu prišli okrog Zemlje.

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Slovenske loge je prvi Nintendo zadel leta 1991: odraslejši gamerji se bodo spomnili, da je bilo to ravno obdobje, ko so postali na področju hišnih računalnikov dobri stari Spectrumi in Commodorji dokončno zastareli, tisti bedi na PC-jih bi le s težavo rekli igre, pravemu entuziastu je tako ostala le prečudovita Amiga, ki pa je bila takrat cenovno še pošteno zabeljena. Nintendova avantgarda, ki ji danes zgodovinarji ljubkovalno pravijo GameBoy Basic, je slovenskega veseljaka po denarnici lopnila za okrog sto nemških mark, zanimiva pa se zdi predvsem zaradi svojega golemskega obsega. Obsežna in sploh ne lahka škatletina z 8-bitnim procesorjem je ponujala seveda izključno črno-belo ekstazo, mašina pa danes zavzema več kot zasluženo mesto v muzeju računalniških mamutov, tik ob Abakusu.

V sledečih letih so ga nekajkrat prenovili, vendar je šlo zgolj za kozmetične posege. Potem smo dobili GameBoy Pocket, ki performativno sicer ni bil tako zelo napreden, je bil pa zato tanjši, ožji in seveda dražji. Pravi skok naprej je bil potem GameBoy Color, ki je konec leta 1999 razturil tudi naš trg, z ljubkim dizajnom, močnejšim procesorjem in pa predvsem barvami. Color je cenovno recimo že veljal še enkrat več kot Basic, cena pa se je še dvigovala zaradi bolestnega povpraševanja - Sony s svojimi Playstationi namreč ni edini masovni štepar konzol, ki preprosto ni bil zmožen zadovoljiti vseh svojih kupcev.

In zdaj (zvok fanfar) GameBoy Advance, po katerem se mlečnozobci slinijo že leta. Slednje ni pretiravanje, saj je imel Nintendo ta proizvod že popolnoma razvit in pripravljen na masovno štepanje pred več kot letom, a so modri poslovni strategi presodili, da se Color prodaja tako fenomenalno dobro, da bi si z lansiranjem novega produkta prej škodili kot ne. Svet gre vendarle naprej in zdaj je pred nami, še nekoliko dražji in poln izboljšav. Color stane te dni v trgovinah tudi do 23.990 SIT (to naj bi v prihodnjih mesecih nekoliko padlo), za Advance pa je težko karkoli napovedovati, pri Laser Plusu si recimo zelo želijo, da končna cifra ne bi presegla 29.990 SIT. Draga igrača, kaj?

Najboljši?

Katere so tiste najbolj dih jemajoče izboljšave? No, prvič Advance krasi precej večji (kar za petdeset odstotkov) igralni zaslon, poleg tega ga poganja bistveno močnejši procesor, ki vam je na zaslonu naenkrat sposoben pričarati tudi bistveno več barv in veliko boljšo resolucijo. Izboljšan bo multiplayer način igranja, to pomeni, da bodo lahko s kabelsko povezavo isto igro nabijali tudi po štirje različni GameBoyi naenkrat, pri nekaterih naslovih pa bo za to zahtevan en sam cartridge. Colorja je že možno priklopiti na mobilni telefon in tako odsrfati na Nintendovo spletno stran po informacije o posameznih igrah, z Advanceom pa naj bi bilo možno tudi sprejemati in pošiljati datoteke, skupaj z downloadi najnovejših softverskih dodatkov. Nekaj se govori še o veliki meri kompatibilnosti z najnovejšo Nintendovo hišno konzolo GameCube, vsekakor pa so programerji zagotovili popolno retrokompatibilnost z vsemi GameBoyevimi prejšnjimi verzijami. Torej lahko na Advanceu igramo prav vse prejšnje igre, tiste črno-bele iz Basica naj bi vam najmlajša mašina celo pobarvala v štiri osnovne odtenke.

V tujini menijo, da bo v prihodnjem letu prodaja Colorjev v primerjavi z Advanceom nekje okrog pol proti pol, v Laser Plusu pa za Slovenijo napovedujejo tri četrtine proti eni četrtini v korist starejšega brata. Nekoliko povišana cena je samo eden izmed dejavnikov, predvsem naj bi šlo za večkrat potrjeno globoko konservativnost podalpskega gamerskega trga: po dosedanjih izkušnjah potrebuje naš trg vsaj eno leto, da zamenja izdelek. Nasploh se tudi pri nas ročnih konzol proda veliko, vendar imamo po drugi strani dolgo zgodovinsko tradicijo kupovanja le-njih v sosednjih državah, saj imamo pri nas zanje živalsko nepravične carine in večkrat tudi zelo grde trgovinske marže. V tujini imajo pri konzolah na splošno glede hardvera izgubo, ki se jo potrudijo kasneje bogato pokriti s softverom, poleg tega je GameBoy tipičen izdelek, katerega ceno tuje mamutske veleblagovnice med vrhunci prodajne sezone znižajo celo pod raven nabavne cene, da s tem privabijo oceane potrošnikov, ki poleg njega potem kupijo še vse kaj drugega. Pri nas velja za kontrast še vedno primitivna kratkovidna logika, da bi rad prav vsak v prodajni verigi divje skeširal na prav vsakem artiklu.

Krivulja rasti gamerske industrije (dasiravno ta sama na sebi še vedno rola šokantne denarje) v tem trenutku sicer ni v zenitu, najbolj propulzivno vejo v tem okviru pa pomenijo prav ročne konzole. To med drugim vsekakor odslikava vsesplošen trend programerjev v primerjavi s čedalje preprostejšimi družinskimi igricami z nizkimi stroški izdelave. Kot človeku, ki je vse svoje življenje, kar se ga spomni, zavezan izročilu računalniških iger, se mi seveda zastavi vprašanje, ali je ročna konzola vredna svojih trideset jurjev ali nemara celo še več, za kolikor vas bodo oglobili pri Advanceu? Odgovor je seveda: odvisno. Poleg očitne prednosti, da vas lahko mašinica spremlja tudi v najbolj zakotno džunglo, velja navesti še precejšnjo trajnost in trpežnost, staršem pa bo nedvomno godila risankasta in precej nekrvava, kaj šele perverzna softverska naravnanost. Po drugi strani vam zna vsak polpismen gamer povedati, da je pri igranju računalniških iger ena najbolj kritičnih komponent velikost igralnega zaslona - tu pa GameBoy povsem glede na svojo naravo gladko popuši -, poleg tega znamo nekateri preprostost in družinskost igre dojemati kot še kako grozljiv manjko. Za prednajstniški trg (za katerega Nintendo sploh ne skriva, da ga snubi kot primarno tržno nišo) bi znal biti izdelek kar pravšen, od tiste prvovrstne igričarske izkušnje pa je vse skupaj zelo daleč. Drkalica, nič več.

povezava