DVD killed the video star!

Najprej je prišla televizija. Hvala bogu, stari filmi so bili rešeni. Potem je prišel video. Kot neke sorte čudež, okej, revolucija. Vau, smo kriknili - zdaj bomo imeli lahko filme doma. El Dorado! Sredi osemdesetih smo res zadeli ob zlato žilo. Doma smo lahko gledali, kar nam je padlo na pamet. Odprlo se je morje. Mojzes ni bil nič! Video! Goltali smo pirate, žrli originale in požirali tisto, kar smo posneli s TV. Video je postal naš Bog. Tempelj. Adrenalin. Fetiš. Kdo jih ima več? Video je prihajal dolgo - videotrak so lansirali že na začetku petdesetih, sredi šestdesetih so underground artisti a la Nam June Paik že snemali videofilme, na začetku sedemdesetih so na ameriški trg že bušnile prve, zelo zaščitene videokasete (ja, s filmi), zato ne preseneča, da je David Cronenberg že leta 1982 - le leto po lansiranju TV postaje MTV in komadu Video Killed the Radio Star - v filmu Videodrome viviseciral človeka, čigar percepcija sveta je mutirala v "video halucinacijo". Video je pri nas resda eksplodiral po Videodromu, toda ko je eksplodiral, se mu niso mogli upreti niti največji tehnofobi. Niso hoteli biti popolni bebci. Ne ob koncu 20. stoletja.

Zdaj je v mestu nova prihodnost: DVD. DVD? Kaj je to? Nič, video, le da je boljši. In kvalitetnejši. Hej, slika in zvok sta digitalna. Devede ni pač nič drugega kot film na cedejki. Na kompaktni plošči. Ha. Digital Video Disc. Oziroma: Digital Versatile Disc. In kako mu pravijo insiderji? DVD. Škatlo priključiš na TV, vtakneš disk in pritisneš na daljinca - zmaga! Opcije so bajne. Film si lahko ogledate v letterboxu, v originalnem formatu potemtakem... na voljo so vam obširni menuji, zakulisni štosi in specialni dodatki (npr. izjave obsojenih serijskih morilcev pri Jagenjčkih)... pri kakih rock koncertih lahko sami izbirate kote kamere in jih sproti spreminjate (npr. Metallica v Fort Worthu)... lahko se greste karaoke... lahko ste scela interaktivni (igrice, kvizi ipd.)... fast-motion gledanje ne obstaja (šit!), lahko pa skačete od prizora do prizora, od kode do kode, jasno, instant (kul, previjanje odpade!)... in seveda, sami si lahko izbirate podnapise in celo sinhronizacije.

No, slovenski podnapisi so zaenkrat še redki. "V okviru Warnerjevega programa je težko dobiti prostor za slovenske podnapise, ki pa prodaje itak ne bi bistveno povečali. Sploh pa, stroški podnaslavljanja so orjaški - 7.000 dolarjev za en film," pravi Mitja Grosman, šef firme Ja-Mi, ki pri nas distribuira videokasete in devedeje studia Warner. Boris Paušner, ki pri Continentalu regira distribucijo videokaset in devedejev Buena Viste (Disney), dodaja: "Morali bi štartati že tudi z distribucijo devedejev studiev Fox in MGM, toda rekli smo, da bomo to storili šele, ko nam bodo omogočili slovenske podnapise." Titanik, Vojna zvezd in Jamesi Bondi bodo morali tako še malce počakati. Kot kaže, do poletja.

DVD k nam ni prihajal toliko časa kot video, zlasti če upoštevate, da je DVD debitiral šele ob koncu leta 1996 (na Japonskem!) in da so bili prvi filmi na voljo praktično šele leta 1997. "Drži, DVD je k nam prodrl zelo hitro, to pa zato, ker so ga ljudje lahko gledali na računalniku. In ker s sliko niso bili preveč zadovoljni, so si hitro omislili DVD playerje," pravi Grosman. Ostalo je kakopak zgodovina. No, običajno se misli, da pri nas video gre, DVD pa ne.

Elita in snobi?

Češ - DVD je le stvar elite, le nova igračka za snobe. E, pa še kaj. Continental je letos v malo prodajo spravil 6.000 kaset in 3.000 devedejev, kar pomeni, da je maloprodajno razmerje 1 proti 2. Kar ni ravno za odmet. Po drugi strani pa je videotekam prodal 6.000 kaset in le 1.500 devedejev, kar nam da razmerje 1 proti 4. "Videoteke zelo počasi reagirajo," pravi Paušner. "Ni jim še jasno, da trg za DVD že obstaja in da je večji, kot se zdi." Firma Ja-Mi ponuja boljše razmerje. Videotekam namreč na vsakih 100 devedejev proda 200 kaset. Ja, 1 proti 2. Fino. "Toda v mali prodaji je razmerje že kar 1 proti 1, še več, razmerje se počasi nagiba v prid devedeju," pravi Grosman. "Razen pri risankah, kjer kasete še vedno premočno vodijo." Ergo, devede počasi zmaguje. Tudi pri nas.

Da trg res razmišlja drugače kot videoteke, potrjuje še neko drugo dejstvo: Continentalov maloprodajni rekorder na devedeju je epski Gladiator, medtem ko je Continentalov videotečni rekorder dirkaški film Samo 60 sekund. Hecno. No, v tolažbo: Ja-Mijev rekorder je Matrica, na videu in na devedeju. Kar seveda ne preseneča, zlasti če pomislite, da je Matrica pojem devedeja - izgleda tako, kot da je bila ustvarjena za devede, za promocijo devedeja. Ni naključje, da je bila prav Matrica ocenjena za "najboljši DVD leta 2000". Še več, Matrica je nekaj takega kot prvi gibalec. V Sloveniji boste namreč našli kopico ljudi, ki vam bodo rekli: Nabavil sem DVD player - ugani, s katerim filmom sem ga defloriral? Jasno, z Matrico. Ni dileme. A po drugi strani, tudi ni čudno - razlika med gledanjem Matrice na videu in gledanjem Matrice na devedeju je orjaška. Fani vam bodo rekli: to sta dva različna filma. Česar od fanov starih filmov, klasik a la Casablanca, V vrtincu, Upornik brez razloga, Let nad kukavičjim gnezdom in Dirty Harry, ne boste slišali. Razlike med gledanjem Casablance na videu in gledanjem Casablance na devedeju praktično ni. Neopazna je in tako rekoč nebistvena, še zlasti če gre za neoporečno kaseto.

"In vendar je DVD prav medij za filmofile," opozarja Grosman. "Filmofili pač zbirajo svoje najljubše filme. Imeti jih hočejo doma. Do sedaj so jih zbirali na kasetah, zdaj pa je tu DVD, ki je primernejši." Vsekakor, kasete se lahko hitro uničijo in fan je na lepem ob svoj fetiš, medtem ko je devede neuničljiv. Slika in zvok se ne slabšata. Barve ne izginjajo. Ni hreščanja. Ni migotanja. Razen če ne začnete po njem tolči z macolo. Fanom zdaj za večnost jamči devede. "Filmofili so pri nas najbolj zaslužni za prodor devedeja." Ni kaj, filmofili ustvarjajo, širijo in poglabljajo trg. In lepo prosim, le kdo ni filmofil? Hočem reči, le kdo vam ne zna izstreliti svojih najljubših filmov - filmov, ki jih hoče posedovati? No, prav Warner pa ima v tem smislu srečo z geografijo, specifično, prav Warner ima v svoji knjižnici morje filmov, ki imajo v Sloveniji pri različnih publikah in pri različnih generacijah kultni status. Malteški sokol, Bonnie in Clyde, Iztrebljevalec, Odrešitev, Woodstock, Bullitt, Izganjalec hudiča, Amadeus, Pojmo v dežju, Sedem veličastnih, V vročici noči, Enter the Dragon, Orlovsko gnezdo, Pot v vesolje, Iskalci, Pobeg, Divja horda, JFK, Ubijte Carterja, Ben-Hur. In tako dalje. Hja, in Casablanca, V vrtincu, Upornik brez razloga, Let nad kukavičjim gnezdom in Dirty Harry. Kaj Dirty Harry - Clint Eastwood nasploh! Clint namreč pri nas na devedeju itak doživlja novo - kdo ve že katero - renesanso. "Clint je Clint. Vseeno je, kaj izdamo. Celo njegovi stari, bolj obskurni vesterni, recimo Odpadnik Josey Wales, gredo nenormalno izvrstno."

Izbranci

Continental in Ja-Mi na slovenskem trgu trenutno vrtita po kakih 200 naslovov. "Na DVD spustimo le izbrane, velike filme, blockbusterje," pravi Paušner, ki dodaja: "Zaenkrat niti ne pomišljamo na to, da bi na devedeju izdali vse tisto, kar izdamo na videu." Grosman le prikima: "To ne drži vode." Šodra in drugih filmov s kratkimi nogami se na devedeju ne izplača izdajati. Razlog? Če vprašate Paušnerja: "Vse skupaj je pravzaprav zelo preprosto: pri velikih hollywoodskih studiih so najmanjše količine devedejev, ki jih moramo naročiti, prevelike. Slovenski trg te količine ne bi nikoli požrl. Kar pomeni, da bi nam ostali kupi devedejev. Če ti ostane kup kaset, ni drame - kasete lahko vedno presnameš. Devedejev pa ne moreš presneti. Lahko jih vržeš le stran, ne." Z drugimi besedami, video in devede bosta v Sloveniji še lep čas paralelna svetova. Ne da bo drugje kaj drugače. Kot poudarja Grosman: "Po mojem DVD videa še zlepa ne bo izpodrinil. DVD bo dokončno prevzel primat, ko se bo pocenil - ko se bo pocenila sama produkcija devedeja. No, pri nas se bo kolektivni prehod na DVD kvečjemu še zavlekel." Za kakih 10 let.

In to je optimistična številka. Problem je pač na dlani: kdo bo prepričal ljudi, da naj zdaj videorekorder in videokasete vržejo stran ter jih zamenjajo z novim tehnološkim parkom? Vsak Slovenec vam bo rekel: ne, ne, z devedejem bom še malce počakal! Da vidim, kaj bo! In seveda, našli boste tudi znatno količino bolj folklornih Slovencev, ki vam bodo zažgoleli: Eh, DVD je le še ena modna muha! Prišel je - in šel bo mimo! Isto stvar bi nam radi prodali še enkrat! Nekaj takega so si planšarji rekli, ko so vinil napadle cedejke. Kdo je zmagal, veste. In kako hitro, tudi veste. Reč je zelo podobna: cedejke so tudi praktično neuničljive. In ne hreščijo. Ne preskakujejo. Ne obrabijo se. In zavzamejo manj prostora kot longplejke. Že, bo rekel Slovenec v narodni noši, kaj pa laserske plošče - mar niso bile neuničljive, pa kljub temu niso prijele? Točno, vmes so res laserske plošče uprizorile atentat na videokasete. No, skušale so ga uprizoriti, toda puč je spodletel. Ne le pri nas. Tako rekoč povsod. Če že ravno hočete: laserske plošče so spodletele tudi v Veliki Britaniji. Za silo so se prijele le v Ameriki, medtem ko so drugje ob njih drkali le japiji. In redki cinefili.

Čakajte, zakaj se že niso prijele? Prvič, ker so bile predrage. In drugič, ker je bil ameriški softver nezdružljiv z evropskim hardverom. Ne, laserdiscs niso mogle konkurirati videu. Tudi zato, ker je bil video tedaj ravno sredi največjega in najbolj nezadržnega buma. Video je bil tedaj prihodnost. Hja, tudi zato, ker so si vsi nabavili videokamere in se čez noč prelevili v režiserje. Video je bil več kot le film. Bil je multipraktik. Z njim si lahko snemal družinske filmčke, lahko si snemal svet, lahko si snemal spote, lahko si gledal porniče, nanj si lahko snemal svoje najljubše TV serije, lahko si ga uporabljal za nadzorovanje & varovanje, hej, z njim si lahko posnel policaje, ki mlatijo Rodneyja Kinga. Laserske plošče pa so bile le laserske plošče, brez organov, brez multipraktičnih referenc, brez podaljškov, brez konteksta. Premogle so le eno funkcijo. In preveč so bile podobne longplejkam. Preteklosti.

Zdaj postaja podoben preteklosti video. Še bo sijal, toda nikoli več tako kot leta 1988. Ko bo romal v muzej, ga bomo postavili zraven prvega filmskega koluta. Tako kot je film redefiniral našo percepcijo sveta, jo je tudi video. Filmi v devetdesetih - Bennyjev video, Vročica, Henry, portret serijskega morilca, Konec nasilja - so nas svarili pred videom, češ video ljudi spreminja v psihopate, morilce, pošasti, demone in žrtve Orwellovega leta 1984. Ni čudno, video je bil konkurenca filmom. Zato lahko zdaj pričakujemo, da nas bodo začeli svariti pred devedeji... ee, pred digitalno halucinacijo. Zoprno je le to, da tega s televizije še ne bomo mogli posneti na devede. In z devedeja potem na video. Ne gre. Šit!