Uspešnice zadnjega desetletja

Industrija izumlja stvari, brez katerih življenje ni več mogoče. Stvari, ki so nujne, velepomembne in nas bodo osrečile. Hitrost izumljanja je približno ena stvar na sekundo.

Prosim, ne preverjajte navedene številke - a pritok nove robe je nezadržen in neusahljiv. Čeprav, mogoče je čas, da se malce ustavimo in se poskušamo spomniti, kateri izdelki, predvsem z elektro-računalniškega področja, so se v zadnjem desetletju pokazali za vsaj približno tako pomembne, kot so obljubljali proizvajalci. Govorili bomo o široki razprostranjenosti, torej o stvareh, ki se niso dotaknile le izbrancev in elit raznih vrst, marveč o tistih, ki so zaobjele najširše plasti ljudstva.

Pravzaprav se spomnim samo enega množičnega uspeha: prenosnih telefonov. V zahodnem svetu skoraj ni človeka, ki si ga ne bi tiščal k telesu in ga natanko tako tudi uporabljal; kot organ za prenos misli, za katerega nas je neupravičeno prikrajšala narava. Človeku šine v glavo neka misel in takoj jo posreduje komu drugemu. Hm, glede na pogosta zvonjenja in pomembnost prejetih misli se človek vpraša, ali narava mogoče ni vseeno ravnala prav že v prvi verziji!?

Dvomim, da se večina zaveda, kako zelo so prenosni telefoni spremenili način našega funkcioniranja. Prvikrat mi je kapnilo, ko sem z enostavnim vprašanjem sesul sicer dobro zamišljeno zgodbo na scenaristični šoli. Osebe v njej so tekale sem ter tja in si hitele sporočat za zgodbo pomembne novice, a vprašanje, ki je vse postavilo v pat pozicijo, je bilo: "Zakaj pa ne uporabijo svojih prenosnih telefonov?" Glede na to, da se scenarij dogaja danes in so osebe iz višjega srednjega sloja, je odsotnost mobijev neopravičljiva. Skratka, scenaristi morajo danes paziti tudi na te prenosne zadeve; to pomeni, da nekateri zapleti ne bodo več možni ali pa bo nasilnež že v prvem prizoru pohodil telefone vsem junakom, da bodo lahko potem krenili v stare zaplete.

Prenosni telefoni so spremenili celo dve stvari, ki sta se mi zdeli večni. Prva: šel sem mimo šole, ko je zazvonilo konec pouka. Instinktivno sem odskočil od vhoda in se pripravil na eksplozivni izbruh teles; kje pa, prihajali so kot zombiji, s sklonjenimi glavami in s tipajočimi koraki. Kakopak, vključevali so mobije in preverjali klice ter sporočila. Druga sprememba poseže v sam reproduktivni cikel in zavedel sem se je na sprehodu skozi park, blizu katerega je potekala vaška veselica. Grmovje je veselo pošumevalo, veje so se zibale, skratka, vse je bilo v okvirih normale, ko sem opazil, da neprestano zvonijo telefoni in pridušeni glasovi iz grmovij se odzivajo. Hm, koliko otrok bo poslej zaplojenih na hitro med dvema klicema? In ja, koliko časa bo še trajalo, preden bo pisateljski kolega Blaž naletel na lastnico mobija, katerega tipk se bodo držali abrniki?

Ker prenosnih telefonov že ni več komu prodati, so izdelovalci vanje pričeli vgrajevati čuda in pol zmožnosti. A obilje dobrot privabi samo tehnofrike, množice celo odbije. Slehernik je kupil telefon zato, da se bo po njem pogovarjal, in to čim prej, ne pa, da bo moral poprej prebrati tako debelo knjigo, kot so bila skupaj debela vsa čtiva v osnovni šoli.

Po tej napravi dolgo ni nič, nato sledijo elektronske varuške, torej naprave, ki zaposlijo otroke, da nam dajo mir, odrasle pa zamotijo, češ ni se nam treba ukvarjati z lastnim življenjem, ker dobivamo toliko informacij o tujih. Sama televizija v zadnjem desetletju ni doživela splošno sprejetih revolucionarnih sprememb. Zasloni povečini še vedno ne visijo ploščato prilepljeni ob zidove, vsi poskusi z interaktivnostjo pa so propadli; tisti, ki so jih predlagali, se bistva medija niso zavedali. Tipičen gledalec sede pred televizor ravno zaradi tega, da mu ni treba odločati, saj je v rokah varuške. Ker je TV v vsakem gospodinjstvu, se je obenj prilepila ogromna industrija, ki si obeta množične dobičke od naprave, ki bi se ji jo posrečilo prodati vsem lastnikom televizorjev. Za varovanje otrok skrbijo različne igralne konzole, pogosti so tudi snemalniki na videokasete, razni DVD-ji in podobni standardi pa so še vedno bolj množična eksotika. Če najbolj ljudski popevkarji še vedno prodajo več avdiokaset kot plošč, potem se tudi za videokasete še dolgo ni bati.

Osebni računalniki so očitno že dosegli zgornjo mejo količinske razprostranjenosti. Rekel bi celo, da bo po gospodinjstvih kakšen uporabnik celo odpadel - pa ne samo iz socialnih razlogov, marveč tudi tisti, ki so ga kupili v navalu navdušenja, potem pa niso vedeli, kaj z njim. Izjema je šolajoča se mladina, sploh študenti, ampak ti seveda niso množični del populacije.

Vse druge elektronske iznajde se plazijo za hrbet in jih večina lastnikov sploh ne zazna. Recimo računalnik v avtomobilu, ki se bo odločil konstantno vzdrževati 3000 obratov, pa najsi bo karkoli, sicer ni morilski HAL iz letošnje Odiseje, gotovo pa presega nedeljske zmožnosti popravljanja. Računalniki so v tem primeru lastnike avtomobilov oropali enega bistvenih užitkov: ležanja pod svojimi vozili v nedeljo dopoldne, medtem ko pridna žena spušča skozi odprta okna vonje nastajajočega kosila, vse skupaj pa je zabeljeno z zadnjimi uspešnicami (s kaset). Resnici na ljubo cena vozil raste sorazmerno s količino računalniške opreme v njih, tako da za sedaj še ni splošne panike - ti lastniki niso pod avti ležali nikoli, razen ob nesrečah.

Naj končam še s posrednimi vplivi, ki jih prinaša elektronsko komuniciranje. Zdi se mi, da si prek elektronske pošte in SMS-ja dopisuje že zadostna količina ljudi, ki počasi presega kritično maso, ki vpliva na jezik. Čeprav bi jezikoslovci najraje še vedno pazili na tujke v napisih trgovin, kako novo jezikovno razsodišče pa bedelo nad mediji, je ali pa bo kmalu največ besed napisanih ne v šolskih spisih, ki silijo k okamnelemu jeziku, in ne v časopisih, marveč v elektronskih pismih. E-pošta je pravzaprav pisni posnetek prenosnega telefona - spomniš se česa ali koga in že kracaš pismo. Dostikrat ti je kasneje žal, da si ga poslal, zaradi naglice pa si ne vzameš dovolj časa za jasno formulacijo misli. Ker število e-pisem že pri čisto navadnem uporabniku interneta raste v komaj odgovorljive količine, postajajo pisma kratka, množijo se kratice, navadne besede pa doživljajo krajšanje. Še bolj izrazit primer so SMS-ji, kjer na tistih ubogih tipkovnicah nihče ne bo uporabljal dolgih besed, marveč bo še pri tistih kratkih izpustil kakšen samoglasnik, recimo. Elektronski mediji so torej pospešili tisto, kar se v jeziku tako ali tako dogaja: poenostavljanje. Na tem področju lahko pričakujemo kakšen konflikt ali dva, saj je novi jezik postal generacijska lastnina, jasen znak, po katerem se otroci ločijo od staršev. Hm, mogoče bomo pa v Sloveniji dobili prvo jezikovno e-razsodišče?