Zgodovina v priimkih

Če ste si iz kakršnih koli razlogov zaželeli postati častni občan v eni od slovenskih občin, vas moramo najprej opozoriti, da s pridobitvijo naziva, razen "časti", ne boste dobili nobenih privilegijev, kakršni so zastonj pogreb ali denarne nagrade. Če pa vas kljub temu častihlepnost žene naprej, morate imeti za sabo koga, ki bo vašo kandidaturo predlagal občinski komisiji za priznanja in nagrade (če te ni, pač drugemu odgovornemu organu občine) - naj bo to stranka, institucija, društvo ali vaš ljubeči sosed. Predsednik ljubljanske komisije za priznanja Janez Železnik je povedal, da je lani komisija prejela 33 prijav k razpisu, letos le 23. Za primerjavo: v občini Bohinj imajo na leto osem do devet kandidatov. V marsikateri občini so zatrdili, da je vsako leto manj prijavljenih - torej, z dobro utemeljitvijo ne boste imeli večje konkurence.

Poleg tega v novih, komaj ustanovljenih občinah sploh ne boste imeli konkurentov, saj so v njih odlok o priznanjih sprejeli šele pred kratkim, zato tudi tradicije podeljevanja naziva še nimajo. Predstavnik pred tremi leti ustanovljene občine Lenart je povedal, da sicer vsako leto podeljujejo zlati, srebrni in bronasti grb in plakete, o podelitvi naziva "častni občan" pa še niti razmišljali niso. Tudi "petletna" občina Kranjska Gora še nima častnega občana, ker ni bilo nobenega prijavljenega. V mladih, zlasti majhnih občinah menijo, da bi bilo treba ta naziv podeljevati enkrat na deset let. Tako je tajnik občine Rogaška Slatina razložil: "Naziv 'šparamo' za človeka, ki bo temu naslovu dorasel, drugače bo razvrednoten."

Težava je "biti primeren", torej imeti zasluge na katerem koli področju, kar ne pomeni, da morate biti lokalni patriot (biti rojeni v izbrani občini ali v njej živeti) ali državljan Slovenije. Tako je bil leta 1997 za častnega občana Maribora imenovan markiz Juan Antonio Samaranch. Pisne obrazložitve, zakaj je bil predsednik olimpijskega komiteja imenovan za častnega občana ravno v Mariboru, nam z občine Maribor niso poslali. Neuradno pa je bilo rečeno, da kandidature "olimpijevca" komisija sploh ni obravnavala, sprejet je bil neposredno na seji občinskega sveta na ustni predlog "za prispevek pri vključevanju Slovenije in slovenskih športnikov v mednarodne športne organizacije". Leta 1998 je bil na predlog podjetja Lik za častnega občana občine Kočevje imenovan norveški državljan Kare Stokke. Podjetje Lik izdeluje otroške stole tripp-trapp (lojtrica z varnostnim pasom) in s tem daje delo 600 občanom. In zakaj Norvežan? Gospod Stokke, kot je povedal predsednik uprave Lika, sodeluje s kočevskim proizvajalcem že vse od leta 1973 in naj bi bil prispeval k temu, da je Lik proizvodnjo s 5000 stolov na leto povečal na približno 240.000 stolov. Sicer pa je po besedah prej omenjenega gospoda Železnika med kandidati zelo malo gospodarstvenikov. "Škoda, da je to področje slabo predstavljeno, saj od gospodarstva vendarle živimo," je potožil predsednik ljubljanske komisije za priznanja. V Novem mestu, kjer podeljujejo naziv častnega občana že vse od leta 1959, se lahko pohvalijo ravno z nasprotnim, saj je bil po dveletnem premoru (leta 1997 in 1998 častni občan ni bil imenovan) za častnega občana imenovan direktor Krke, d. d., Miloš Kovačič. Škofja Loka pa je leta 1994 za častnega občana imenovala upokojenega direktorja Modne konfekcije Kroj Janeza Ziherlja.

Borci

Občine podatkov o tem, koga vse so imenovale, ne sporočajo kakemu centralnemu organu, ampak jih po odločitvi občinskega sveta (ta na predlog komisije izbira primerne) in slavnostnem nagovoru obdržijo za svoj arhiv. V zaprašenih arhivih se marsikaj izgubi, še posebej hitro so se izgubili v preteklosti za častne občane množično imenovani partizani in drugi borci. Trikratnemu častnemu občanu (Trebnje 1980, Novo mesto 1980, Kočevje 1983) Bogdanu Osolniku so že telefonirali z ene od naštetih občin in ga prosili, naj jim pošlje podatke o sebi, češ da se je obrazložitev, zakaj so ga pred leti imenovali za častnega občana, izgubila. Osolnik, prvak po številu imenovanj za častnega občana (pred njim sta samo Tito in Kardelj), je bil predsednik Zbora odposlancev slovenskega naroda, ki je deloval leta 1943. Imenovali so ga v Kočevju sočasno z drugimi šestimi preživelimi (danes že pokojnimi) člani slovenske delegacije. "Bil sem dejaven v uporu na Dolenjskem, kasneje pa prispeval k povojni izgradnji," je pojasnil 81-letni Bogdan, na katerega so v "občutljivih časih" občine kar pozabile. "Zdaj sem ponovno vabljen na občinske praznike in imam celo preveč obveznosti, ker moram biti sočasno na treh mestih hkrati." Miloš Poljanšek, častni občan Brežic iz leta 1985, kot sam pravi, med "družbenimi spremembami" nekaj časa prav tako ni dobival čestitk za novo leto iz svoje rojstne občine. "Med drugo svetovno vojno sem bil med prvimi, ki so jih izgnali iz Brežic. Leta 1943 pa so me zaradi sodelovanja z OF zaprli v koncentracijsko taborišče," je razložil upokojeni profesor slovenskega jezika Poljanšek, ki se mu je župan po nekaj letih "občinskega molka" opravičil, češ da Miloša niso našli na ustreznem seznamu.

Častni občan Nove Gorice iz leta 1983 Lado Ambrožič Novljan, med drugo svetovno vojno partizan, pa je bil pri svojih 90 letih osrednji predmet spora med predstavniki političnih strank v občinskem svetu na temo: ali je bilo partizanstvo zlo ali dobro. Začelo se je leta 1998, ko je pet svetnikov Ivančne Gorice glasovalo proti Ambrožičevi kandidaturi, pet za kandidaturo, drugi pa so se vzdržali. Pri tem je v razpravi predstavnik SDS Igor Bončina ostro obsojal predlog, da bi dali priznanje človeku, ki nasprotuje "narodni spravi". Združena lista je istega leta predlagala Novljana, povojnega jugoslovanskega generala in predsednika Letalske zveze Jugoslavije, kasneje pa tudi publicista, za častnega meščana prestolnice. Svetniki so zasedali trikrat. Delo mestnega sveta je bilo tako rekoč blokirano s hipotetičnimi vprašanji, ki so jih Ambrožiču postavljali svetniki, člani socialdemokratske, ljudske in krščanskodemokratske stranke. Sam Ladislav se spominja, da je o sporu izvedel iz občil. Predlagatelji njegove kandidature so se mu opravičili za "raven politične kulture kolegov", saj se ti v izrazih in pojmovanjih niso brzdali. "Javno sem izjavil, naj se o moji kandidaturi ne prepirajo, saj za naziv častnega občana nikoli nisem prosil in se mu vnaprej odpovedujem," je konec zgodbe pojasnil "neimenovani častni meščan". Leta 1998 sta bila za častna meščana Ljubljane razglašena politično neoporečna igralka in pesnica Mila Kačič ter nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Med gosti na slavnostnem zasedanju mestnega sveta, kjer so bile podeljene častne listine, je bil tudi Franc Rode.

Teologi

Istega leta, 1998, je bil za častnega občana v drugem največjem slovenskem mestu Mariboru imenovan upokojeni predavatelj na mariborskem oddelku teološke fakultete prof. dr. Vekoslav Grmič. Imenovan je bil ob 75. življenjskem jubileju in 30. obletnici škofovskega posvečenja kot "eden tistih mislecev, ki so sodelovali pri ustvarjanju temeljev demokratizacije slovenske družbe itd." (povzeto iz obrazložitve). Istega leta so v Škofji Loki podelili naziv častnega občana župniku Melhiorju Golobu "za pečat, ki ga je vtisnil mestu Škofja Loka s svojim 25-letnim delovanjem. Zato, da je versko, duhovno in kulturno dvigal duha Ločanom, delil zakramente in mnogim, ne samo vernikom, z besedo in zgledom kazal pot prek Niča v smisel življenja, zapisanega z malo ali veliko začetnico." Iz podobnih razlogov sta bila leta 2000 imenovana za častna občana Slovenj Gradca monsignor Franc Rupnik v Kobaridu in (posthumno) mestni župnik Jakob Soklič v Slovenj Gradcu. Leta 1994 je bil za častnega občana Novega mesta imenovan prošt novomeškega kapitlja Jože Lap, 1999 pa ustanovitelj župnije Ivančna Gorica (v istoimenski občini) Jože Kastelc. Pa verjetno še kdo, a je občina zamudila pri pošiljanju podatkov.

Od vseh domačih duhovnikov izstopa salezijanski duhovnik Ernest Saksidi, ki naj bi bil rojen v bližini Nove Gorice (sicer v Italiji), vendar tam ni bil tako dejaven kot v tujini. Za 60-letno misijonarsko delo in gradnjo Don Boscovega mesta v Braziliji so ga leta 1996 Novogoričani razglasili za svojega častnega občana.

Ženske

Do naziva častne občanke se pride teže kot do naziva častnega občana. Med že imenovanimi se občanke razdelijo v tri skupine. Najštevilnejša je skupina zdravnic - še posebej legendarnih, danes že pokojnih partizanskih zdravnic. Marija Bračko je bila edina zdravnica v povojni Škofji Loki, pa tudi njeni okolici. Za častno občanko je bila imenovana leta 1992, ko je bila stara že 78 let. "Mislim, da si ta naziv zaslužim, ker sem leta in leta garala," je zatrdila gospa, ki se je v mladih letih s kolesom vozila k pacientom v oddaljenih krajih.

Nekoliko manj je umetnic, publicistk itd. Tako je bila že leta 1928 za častno meščanko (to lahko štejemo za občanko) imenovana dvorna dama Franja Tavčar. V Novem mestu je bila leta 1990 za častno občanko razglašena Tita Kovač Artemis, bibliotekarka in pisateljica. Primabalerina in koreografinja Pia Mlakar je bila leta 1997 skupaj z možem Pinom Mlakarjem, koreografom in vodjem baleta, imenovana za častno meščanko Ljubljane in leta 1990 za častno občanko Novega mesta, ravno tako skupaj s soprogom.

Še manj je učiteljic. Občina Bohinj (ta ima med častnimi občani pretežno pedagoge) je za častno občanko leta 1997 imenovala Štefanjo Jazbar, "ki je ne samo poučevala osnovnošolce v dopoldanskem in popoldanskem pouku, temveč je žrtvovala tudi svoje večere za organizacijo različnih šolskih dejavnosti". Škofja Loka je za častno občanko leta 1994 imenovala profesorico organske kemije na pedagoški akademiji v Ljubljani ter na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Aleksandro Kornhauser, rojeno v Škofji Loki.

Drugi

Žensk je med častnimi občani vsekakor manj kot moških, še posebej med umetniki. Ti morajo, če si želijo naziv častnega občana, v svojih delih odslikavati neki kraj, najbolje rojstno občino. Če ste občini poklonili svoj življenjski opus bodisi slik ali kipov, vam je naziv skoraj zagotovljen. Stojan Batič, rojen v Trbovljah, je bil v letih 1941-42 rudar, po končani akademiji za likovno umetnost (bil je eden prvih študentov in ima v indeksu številko 1) je ustvaril cikel del, posvečen rudarstvu. Kasneje ga je poklonil trboveljskemu muzeju. "Čeprav sem se preselil v Ljubljano, sem s svojim mestom ves čas vzdrževal stik. A vseeno sem bil presenečen nad tem, da so me imenovali za častnega občana leta 1998. Niti ne vem, kdo me je predlagal." Za svojega prvega častnega občana je občina Bovec leta 1998 izbrala fotografa Jaka Čopa, ker je pretežni del ustvarjalnega opusa posvetil Bovškemu. Sežana pa je za upodobitev Krasa v umetniških delih in poklonitev življenjskega opusa občini naslov častnega občana dodelila Lojzetu Spacalu. V več občinah je bil za častnega občana imenovan tudi slikar Jože Tisnikar. Leta 1966 pa je Slovenj Gradec hkrati podelil naziv sedmim kiparjem oz. slikarjem. Samo eden je bil Slovenec - Božidar Jakac. Sledili so Korošec Werner Breg, hrvaški slikar Krsto Hegedušić, Srb Petar Lumbarda, angleški kipar Henry Moore in Francoz Ossip Zadkine. Častno občanstvo so jim podelili kot vrhunskim likovnim ustvarjalcem, ki so se udeležili večje likovne prireditve (udeležencev - likovnih umetnikov - je bilo več kot 200) v Slovenj Gradcu, na koncu te pa občini podarili svoja dela.

Tudi uspešni športniki so potencialni častni občani. Leon Štukelj je častni občan, Maribora iz leta 1993 in Novega mesta iz leta 1968. Častni občan Tržiča je uspešni alpski smučar Bojan Križaj, častni občan Slovenj Gradca (1992) pa Vinko Cajnik, med obema vojnama uspešen kolesar, kasneje pa organizator različnih športnih dejavnosti in darovalec svoje dokumentarne zbirke o športu občini. Za častnega občana Kamnika je bil leta 1996 imenovan v ZDA živeči Tone Cerer, in sicer za dosežke v slovenskem in jugoslovanskem plavalnem športu.

V preteklem obdobju so bile "zvezde stalnice" ljudje, ki so prispevali k razvoju samoupravnega socializma. Med v zadnjih desetletjih imenovanimi so uspešni gradbeniki (graditelji muzejev in vodovodov), pionirji vinogradništva, uspešni gasilci. Jože Brlec je bil za častnega občana imenovan lani zaradi razvijanja gasilstva na Kamniškem. "Opravljal sem marsikatero funkcijo v zvezi z gasilstvom na občinski in tudi na republiški ravni. Napisal sem celo knjigo, ki se navezuje na razvoj gasilstva v Kamniku," je povedal 82-letni Brlec, ki se spominja, da je njegov "kolega po častnem občanstvu", drugače pa umetnostni zgodovinar grozil županu, da se bo odpovedal nazivu, "češ kaj mu bo naziv, če se v Malem Gradu, za ohranjanje katerega je dal dobršen del svojega življenje in bil imenovan, ne dela tako, kot je treba".

Med častnimi občani ne gre niti brez novinarjev. Bogdan Pogačnik, upokojeni novinar, rojen v Mariboru, delujoč v Ljubljani, je bil razglašen za častnega občana Slovenj Gradca (1996). "Veliko sem postoril za Slovenj Gradec kot organizator različnih prireditev. Še zmeraj me vabijo na vsak praznik," je razložil Pogačnik. Tudi sicer ni bil presenečen nad tem, da so ga imenovali za častnega občana, "ker sem stalno sodeloval v različnih odborih, se mi je to zdelo logično".

Članu svetniškega kluba SKD Dragu Dolencu pa se je zdelo nelogično, da naziva častni meščan prestolnice leta 2000 ni dobil njegov kandidat prof. dr. sci. Anton Dolenc (nista v sorodu). Enajst pobudnikov te kandidature je v pisni obliki protestiralo dvakrat. Predlog je namreč ostal že na rešetu komisije za priznanja, protestniki so odločitev komisije imeli za politično naravnano. Kljub nasprotjem je bila leta 2000 za častno meščanko Ljubljane razglašena prof. dr. Lidija Andolšek. Nihče pa še ni predlagal, da bi "častni" naziv za nazaj komu odvzeli. Zato med "zvezdami" občin še vedno "sveti" dvakratni (1946, 1962) častni meščan Ljubljane, častni občan Maribora (1962), Novega mesta (1962) in Slovenj Gradca (1962) Josip Broz Tito. Enako popularen je Edvard Kardelj, in sicer častni občan Maribora (1969), Ljubljane (1955), Kočevja (1969), Slovenj Gradca (1969) ter Ajdovščine in takoj za njim še večkratni častni občan Anton Trstenjak (Ormož, Ljubljana, Maribor).

Med najbolj nenavadne pa spadata Gamal Abdel Naser, nekdanji egiptovski predsednik in ustanovitelj Združenih arabskih republik (imenovan za častnega meščana Ljubljane leta 1963) in Varahagiri Giri, član protibritanskega gibanja v Indiji, ki je bil za častnega meščana Ljubljane razglašen leta 1972.