Še en slovenski Schindler

Dolga leta po zatonu Hitlerjevega morilskega terorja izraelska država še vedno podeljuje svoja visoka odličja, naslove "Righteous Among the Nations", posameznikom, ki so med strahovlado nacističnega škornja po vsem svetu tvegali glavo, da bi Židom pomagali pobegniti pred najhujšo možno usodo. Slovenci smo doslej premogli tri pravičnike:

Uroš Žun, pravnik iz Radovljice, je omogočil pobeg na svobodo šestnajstim židovskim dekletom; Zora Pičulin je kot varuška pred pogubo rešila dojenčka, katerega starše so poslali v taborišče; Ivan Breskvar je pomagal reševati židovske otroke na Hrvaškem. Dosedanji nosilci odličja so na Zidu pravičnikov v Jeruzalemu zabeleženi še kot državljani nekdanje SFRJ, kot prvega državljana Slovenije pa bodo tja v kratkem vklesali Andreja Tumpeja, skromnega in širokosrčnega duhovnika iz Svetega Lovrenca na Dravskem polju.

Andrej se je rodil leta 1886 v globoko verni kmečki družini. Bogoslovje je doštudiral v Gradcu, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika, potem pa so ga zelo kmalu kot profesorja poslali na gimnazijo v Carigradu, ki so jo vodili francoski lazaristi. Mladi Tumpej je lahko tam iz prve roke spoznal vrline tako pravoslavnega kot muslimanskega izročila in postal tako že v mladih letih nekdo, ki je bil - kot se ga danes spominjajo sorodniki, ki živijo v Trzinu - globoko prepričan ekumenist že prej, preden je postalo to moderno. Fasciniran nad Carigradom je veliko razmišljal o neznanski tragediji razdora med kristjani in povsem spontano prišel do odločitve, da bo življenje posvetil poenotenju različnih cerkev in širjenju veselega oznanila ne glede na koncepte, ki jih ljudje tako radi uporabljamo za ločnice.

Po turškem velemestu ga je pot začasno zanesla nazaj v rodno Slovenijo, kjer je pomagal ustanoviti Misijonišče v Grobljah pri Domžalah in urejal list Katoliški misijoni. Kljub uspehom mu udobno statično duhovniško življenje ni preveč ležalo, zato se je spet podal na misijonarsko pot. Kot pravi Kristusov vojščak je celotni Balkan prekrižaril kar na oslu - duhovniki se takrat pač še niso prevažali v črnih audijih - spal je skupaj s stenicami in bolhami, najraje se je kopal v hladni vodi in se pri tem drgnil s sirkovo krtačo.

Kljub temu da se je vse življenje trudil pomagati sleherniku, bo po intervenciji izraelske The Holocaust Martyrs' and Heroes' Remembrance Authority zanamcem njegovo ime ostalo najbolj v spominu zaradi življenj, ki jih je rešil v času medvojnega bivanja v Beogradu. "Žide je imel za brate po Stari zavezi in jim tako pomagal ne glede na smrtno nevarnost," pravi njegov nečak Stanko. Z izdajanjem ponarejenih osebnih izkaznic in krstnih listov je poskusil rešiti življenje štirim ženskam, vendar mu namen v celoti ni uspel, pa ne po njegovi krivdi. Dve izmed deklic sta namreč zaprosili za delo v Nemčiji, pri čemer so ustrezni organi odkrili ponarejene dokumente in ju brez milosti usmrtili. Sledila je besna preiskava in vse sledi so vodile v Beograd k nizkoraslemu dobrovoljnemu slovenskemu duhovniku.

Ker so zbrali dovoljšnje število dokazov, so našega pravičnika gestapovci zaprli in ga več mesecev tudi zasliševali. Na koncu so ga po vatikanski intervenciji sicer izpustili, vendar je bilo to obdobje za obe preživeli prejemnici njegove pomoči - za deklico in njeno mati - vseeno obdobje največjega možnega strahu.

"Gestapu ni uspelo - ta krhki človek, poln čudežne moči, je vzdržal!" je o teh mesecih pozneje pravila deklica, ki je postala primadona beograjske opere. Rojeno kot Rahela Kalef jo je oče Andrej za golo preživetje prekrstil v Bredo Ograjenšek, po vojni pa se je tudi v njegovo čast odločila, da se bo poslej imenovala Breda Kalef. "Tako sem jokala, ko sem slišala, da bo postal pravičnik, tako sem bila srečna!" se je spominjala prejšnji teden, ko sem jo poklical v Beograd: "To je bila po svoje mora na moji duši, vsa leta sem imela občutek, da nisem storila dovolj ... Docela se mu seveda ne moremo nikoli oddolžiti, tole malenkost pa smo za njegov spomin vendarle lahko storili."

Sorodniki se ga spominjajo kot izjemno širokega in modernega človeka, polnega vulkanske energije in pozitivnega humorja, vsestransko aktivnega in vsestransko požrtvovalnega, "v njem je vse migalo". Za otroke je imel po žepih vedno pripravljeno skorjo kruha ali kak sadež, iz svoje duhovniške žepnine mu je kljub njeni mizernosti uspelo najti fičnike, da je pomagal sponzorirati učno pot nekaj posebej nadarjenih študentov. Svojo filantropsko pot je nadaljeval tudi po vojni, po pričevanjih znancev so bili zanj vsi bratje in sestre, pod njegovo streho se je našel prostor prav za vsakogar. Po velikem potresu je šel na lastno željo v Skopje in tam ostal vse do upokojitve leta '71, ko je v Beogradu daroval svojo biserno mašo. Bil je izjemno zaveden Slovenec in obenem tudi predan Jugoslovan, njegova največja življenjska želja pa je bila najti način, kako vendarle pomiriti Srbe in Hrvate. Globoko je bil navezan na Balkan in je bil po smrti, dve leti po upokojitvi, temu primerno pokopan na beograjskem vojaškem topčiderskem pokopališču.

Do podelitve izraelskega odličja je prišlo po intervenciji nečaka Stanka, ki je leta 1998 na televiziji povsem po naključju videl intervju s pisateljico Miriam Aviezer, ki je med drugim govorila tudi o Zidu pravičnikov. Glede na dobroto, ki jo je oče Andrej pokazal med vojno, se je zdelo sorodnikom pošteno, da bi bil tovrstne posthumne zahvale deležen tudi on, in prek gospe Aviezer ter Brede Kalef so o njegovem pogumu obvestili izraelsko vlado. S tega naslova potem celi dve leti niso dobili odgovora, tako da so postajali že kar malce hudi, konec aprila pa je prišlo uradno obvestilo, da bodo v duhovnikovo čast v kratkem priredili posebno slovesnost, po kateri bo postal polnopravni član pravičnikov. Andrej Tumpej si je vedno želel obiskati sveto mesto in tudi zato se zdi še toliko lepše, da bo poslej njegovo ime sredi Jeruzalema z vsemi častmi še dolgo dolgo pričalo o vsem, kar je v človeštvu dobrega.