Relativen uspeh

Pogajanja na Dunaju niso bila enostavna, doživeli smo celo nepričakovano zaostritev, ko je že kazalo, da bo sporazum tokrat morda propadel zaradi zavračanja rešitev, ki jih je vanj ob koncu pogajanj vnesel mednarodni posrednik sir Arthur Watts. Slovenska delegacija pod vodstvom dr. Mirana Mejaka je zavrnila rešitev, po kateri naj bi načelo o jamstvu bank za vloge varčevalcev po krajevnem merilu uveljavilo pravilo glavnega sedeža banke. Takšna rešitev bi Slovenijo obremenila najmanj z milijardo dolarjev dodatnih finančnih obveznosti, saj naj bi za hranilne vloge varčevalcev - na primer Ljubljanske banke v Zagrebu - postala odgovorna matična banka s sedežem v Ljubljani. Ker je njena večinska lastnica država, bi vračanje starih hranilnih vlog samodejno postalo breme slovenskih davkoplačevalcev. In to ne glede na to, da ta podružnica ni imela vpliva na upravljanje svojih deviznih sredstev, ki so ostala v trezorjih takratne centralne banke - Narodne banke Jugoslavije - ali poniknila iz njih.

Dr. Miran Mejak pojasnjuje, kako je sploh nastal zaplet. "Dan pred parafiranjem sporazuma smo dosegli kompromis, saj smo se dogovorili, da se bo vprašanje jamstva bank in hranilnih vlog varčevalcev reševalo s posebnimi pogajanji in verjetno pod pokroviteljstvom ene od mednarodnih institucij. Predlog je bil, naj bi to vlogo opravila banka BIS. Nato je sir Arthur Watts ponoči, ko je razdelil besedilo, vnesel spremembo v osnovno besedilo, tako da je med pridobljene pravice posebej zapisal hranilne vloge. Tega nismo mogli sprejeti, ker se nam je zdelo, da bi bila za nas to že napol izgubljena stvar. Temu smo nasprotovali in se v petek dopoldan o tem vprašanju dolgo pogovarjali. Samo dve delegaciji sta bili za to, da ta stavek ostane v sporazumu, ena je bila za to, da se črta, eni pa je bilo vseeno. Nato smo vendarle sklenili, da se to vprašaje reši z ločenimi pogajanji. Vsekakor je bil to poskus, da nas osamijo in da podpišemo papir po načelu "take it or leave it". To pa se ni zgodilo." Kot je mogoče neuradno izvedeti, sta pri vprašanju vračila deviznih vlog po načelu sedeža banke vztrajali predvsem Hrvaška in Bosna in Hercegovina, Makedonija in ZRJ pa tega vprašanja nista postavljali v ospredje.

Takšen pogajalski položaj Slovenije se precej razlikuje od tistega pred nekaj leti, ko je Slovenija pravzaprav vodila koalicijo štirih naslednic, ki so vztrajno nasprotovale stališčem jugoslovanske delegacije, ki jo je takrat vodil še srbski akademik dr. Kosta Mihajlović. "Nič paradoksnega se ni zgodilo. Dokler je bil Milošević na oblasti, je bila naša enotnost seveda trdna, ker smo vsi vztrajali pri tem, da je prejšnja država razpadla in da se nismo preprosto "odcepili". Sedaj, ko se jugoslovanska delegacija strinja s tezo o razpadu države in ko se je zamenjal režim v Beogradu, pri različnih specifičnih vprašanjih, ki jih obravnavamo, vsak seveda brani svoje interese. Na zadnjem sestanku na Dunaju smo na primer vsi nasprotovali predlogu Jugoslavije, ki je želela uveljaviti nekakšen skupni fond za pokojnine zveznih funkcionarjev. Druge štiri delegacije smo zastopale stališče, da to ne pride v poštev, ker so v Jugoslaviji plačevali te prispevke v srbsko pokojninsko zavarovanje. Denar je torej tam. Če pa so ga zapravili, so ga pač zapravili in se ne da več pomagati. Stališča se torej spreminjajo od točke do točke," pravi Mejak.

Dunajska pogajanja so prav tako pokazala, da med delegacijami ni enotnosti glede določitve enega samega merila za delitev premoženja. "V zvezi s ključi za delitev smo se strinjali glede dveh; prvi je ključ BIS oziroma pravzaprav IMF, po katerem je Slovenija dobila 16 odstotkov finančnih sredstev skupne države. To je samo malenkost manj od deleža, ki ga je določil denarni sklad, in je še vedno sprejemljiva razdelitev. Pri veleposlaništvih smo dobili 14 odstotkov, in to zato, ker smo pri prejšnjem sporazumu o delitvi finančnih sredstev Makedoncem in Bosancem obljubili, da bomo pri delitvi veleposlaništev upoštevali to, da so že sprejeli merila IMF pri delitvi finančnih sredstev," pojasnjuje dr. Miran Mejak. Dunajski sporazum določa, naj bi vsaka država za začetek dobila po eno veleposlaništvo. O tem, katero, bo odločala posebna komisija in pri tem upoštevala vrednost, stanje veleposlaništev in druga merila, kar bo ta proces seveda zavleklo. Pri tem bo verjetno treba uveljaviti tudi načrt nekakšne "licitacije" za veleposlaništva, postopek pa morajo določiti še v posebni komisiji. Glede na to, da je celotna vrednost vseh jugoslovanskih veleposlaništev in državnih objektov okoli 550 milijonov dolarjev, bi to teoretično pomenilo, da Sloveniji po dunajskem nasledstvenem sporazumu pripada okoli 77 milijonov dolarjev (14 odstotkov) v obliki veleposlaništev. Za ta denar bi se verjetno dalo v obliki nepremičnin dobiti marsikaj. Jugoslovanski diplomaciji je v posesti ostalo kar 120 nepremičnin v tujini, ki so vredne približno 500 milijonov dolarjev. Med najpomembnejšimi so rezidenca v Parizu, katere vrednost je najmanj 70 milijonov dolarjev, na Japonskem, vredna 20 milijonov dolarjev, pa tudi zgradba misije pri OZN na Peti aveniji v New Yorku, katere vrednost presega 20 milijonov dolarjev.

Dunajski krog pogajanj naslednic SFRJ je znova potrdil, da bo težko najti enoten "ključ" za razdelitev pravic in obveznosti nekdanje države in da bo treba skleniti več ločenih sporazumov. Drugi nauk, ki ga prinaša razmeroma uspešen konec dunajskega kroga pogajanj, pa je povezan z razmišljanji o nekakšnih hitrih arbitražnih ali sodnih razdelitvah nekdanjega jugoslovanskega premoženja. Danes je povsem očitno, da so zahteve po razdelitvi jugoslovanskega premoženja proti volji Srbije in Črne gore (to so nekajkrat zahtevali v drugih štirih naslednicah) očitno obsojene na enak neuspeh kot politika tožb, ki jo je izvajala nekdanja jugoslovanska vlada. Tudi v zvezi z že nekajkrat ponovljenimi napovedmi guvernerja Narodne banke Jugoslavije, češ da bo ZRJ morda vendarle nadaljevala tožbo proti Sloveniji zaradi slovenskega ločenega sporazuma s skupino komercialnih bank o vračilu dolgov, je Miran Mejak prepričan, da ne bodo doživele uresničitve. "Tožili nas ne bodo več, ker so to napisali tudi v parafiranem nasledstvenem sporazumu na Dunaju. Nihče ne bo tožil nikogar več."